Jedro

Upravičenec do denacionalizacije, ki mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo, ta pa je bila pozneje odpravljena, lahko zahteva vrnitev premoženja v nepravdnem postopku ali pa v postopku denacionalizacije, ali pa v obeh postopkih, vendar ne sočasno in ne isto premoženje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 9.12.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Komiteja za urejanje prostora občine z dne 18.8.1992, s katerim je ta zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo 542/10000 parc. št. 65/8, v naravi poslovni prostor, v družbeni lasti, na katerem ima pravico uporabe trgovsko podjetje. Tožena stranka meni, da gre za zadevo iz sodne pristojnosti, ker je bila kazenska sodba, s katero je bila zaplenjena celotna nepremičnina po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena in obsojeni obtožbe oproščen. Sodba Vrhovnega sodišča, s katero je bila kazen zaplembe premoženja odpravljena je izvršljiva, tudi v delu, ki se nanaša na zaplenjenih 542/10000 parc. št. 65/8. V zadevi je torej že odločilo sodišče. Tožnik je po mnenju tožene stranke sicer imel izbirno pravico glede postopka za vrnitev zaplenjenega premoženja, vendar je sedaj več nima, ker je sodišče že odločilo.

Zoper tako odločbo je tožnik 18.1.1993 vložil tožbo, v kateri navaja, da je temeljno sodišče njegovi zahtevi za vzpostavitev stanja pred zaplembo le delno ugodilo in sicer glede 9.548/10000, za ostali 542/10000 pa ga je prepričalo, da je predlog umaknil. Tako še vedno ni vrnjeno vse zaplenjeno premoženje. Tožnik dvomi v pravilnost razlage zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij s strani tožene stranke. Po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij se lahko vrne le premoženje, s katerim razpolaga država. Zakon o denacionalizaciji pa omogoča tudi vrnitev premoženja, ki je v dobroverni posesti tretjega, ker temu po 72. členu zakona o denacionalizaciji (ZDEN) država izplača odškodnino. Po zakonu o denacionalizaciji je trgovsko podjetje zavezanec za vrnitev premoženja, po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij pa ni. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predmetna nepremičnina ni več podržavljena. Tožnikovi materi je bila namreč kazen zaplembe premoženja na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti s pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odpravljena. Po določbah zakona o denacionalizaciji pa je možno vračati samo podržavljeno premoženje.

Tožba je utemeljena.

Pravilno je stališče tožene stranke, da ima tožnik izbirno pravico glede postopka za vrnitev zaplenjenega premoženja. Sodišče pa se ne strinja s stališčem, da je tožnik to svojo pravico izčrpal, ko se je odločil, da bo vrnitev dela premoženja zahteval v postopku pred sodiščem. Oprostilna sodba se glede vrnitve zaplenjenega premoženja ne izvrši po uradni dolžnosti, ampak je vrnitev treba zahtevati. O vrnitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku (145. člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS). Zakon ne določa, da bi se vrnitev zaplenjenega premoženja morala zahtevati v celoti naenkrat. Upravičenec tako lahko v večih postopkih po delih zahteva vrnitev premoženja. To pa pomeni, da tudi v različnih postopkih, če zakon to dovoljuje. Obravnavani primer je tak, da je vrnitev premoženja dovoljeno zahtevati pred sodiščem, po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij in pred upravnim organom, po zakonu o denacionalizaciji. Ne more pa se sočasno zahtevati vrnitve istega premoženja v sodnem in upravnem postopku. V obravnavanem primeru je sicer tožnik vložil predlog za vrnitev premoženja pri sodišču, vendar je pozneje umaknil predlog glede dela premoženja, zato vrnitev tega dela premoženja lahko zahteva po postopku določenem v zakonu o denacionalizaciji.

Ob obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita, zato je tožbi ugodilo in odločbo odpravilo, skladno z določbo 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.