Jedro

Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljala specifičnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se obdolženi, kljub ugotovljeni strokovni nevednosti, lahko sam zagovarja in se s predlaganjem dokazov sam brani pred očitkom storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Zato je po presoji sodišča, ob upoštevanju tožbenih navedb, zaključek tožene stranke, da ne gre za zadevo, ki je v dejanskem in pravnem pogledu zapletena, vsaj preuranjen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici številka Bpp 469/2013 z dne 21. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici (v nadaljevanju tožena stranka) kot neutemeljeno zavrnilo prošnjo A.A. (v nadaljevanju tožnik) za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 13. 11. 2013 v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ajdovščini pod opr. št. I K 61651/2012. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz navedenega kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Ajdovščini izhaja, da Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici v obtožnem predlogu tožniku očita storitev kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki naj bi ga tožnik storil s tem, ko si je protipravno prilastil vozilo fiat punto, ki mu ga je samostojni podjetnik zaupal v najem dne 4.6.2013, na podlagi pogodbe - primopredajnega zapisnika in ga tožnik v dogovorjenem roku, to je do dne 20.6.2012 in vse doslej ni vrnil. Na podlagi podatkov v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ajdovščini, v povezavi z garancijami kazenskega postopka in ob upoštevanju dosedanje upravno sodne prakse, tožena stranka ocenjuje, da konkretne okoliščine, ki se nanašajo na: osebnost tožnika kot storilca, težo očitanega kaznivega dejanja, izvedbo dokazov, pravno in dejansko nezapletenost zadeve in postopka, ne kažejo na to, da bi bilo z vidika poštenega postopka ter v interesu pravičnosti, da se tožniku dodeli strokovna pomoč zagovornika oziroma brezplačna pravna pomoč. Tožena stranka ugotavlja, da je glede na opisano težo kaznivega dejanja, zapletenost primera ter postopka in temeljnih postopkovnih garancij ZKP, dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi v nasprotju s sorazmernostjo določeno v tretjem odstavku 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Na podlagi navedene pravne podlage in ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka zaključuje, da je prošnja tožnika neutemeljena, saj je v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in sorazmernosti.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je obravnavana zadeva zanj življenjskega pomena. S tem v zvezi navaja posledice, ki ga kot brezposelno osebo lahko doletijo v primeru obsodilne sodbe (težja zaposlitev, nezmožnost povračila škode, odvzem osebne svobode). Meni, da bi mu tožena stranka glede na višino škode ocenjene na najmanj 4.500,00 EUR, morala tako kot to velja za civilne postopke, odobriti brezplačno pravno pomoč. Ker že iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se bo moral v kazenskem postopku braniti in dokazovati da kaznivega dejanja ni storil namerno, saj avtomobila ni mogel vrniti zaradi ravnanja tretje osebe. Za uspešno obrambo je zato, tudi če je podan civilni delikt, nedvomno potrebno strokovno pravno znanje. Sodišču zato predlaga da tožbi ugodi.

Tožena stranka, v odgovoru na tožbo prereka utemeljenost tožbenih navedb, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in podrobneje dodatno pojasnjuje svojo odločitev, ki temelji na določbah 11., 12., 13., 14. in 24. člena ZBPP in je skladna tako z Ustavo RS (29. člen), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (6. člen) kot tudi z ustaljeno in prevladujočo sodno prakso. Tožbene navedbe so zato v luči presoje vseh pravno pomembnih okoliščin z vidika zagotovitve poštnega postopka oz. načela pravičnosti, po mnenju tožene stranke pavšalnega značaja. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po prvem odstavku 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči je tožena stranka zavezana, da v vsakem primeru posebej ugotovi okoliščine primera, po katerih bi bilo mogoče zaključiti, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Te okoliščine je treba presojati v vsakem primeru posebej ter izhajati iz obdolženčeve osebnosti, teže kaznivega dejanja ter zahtevnosti zadeve iz dejanskega in pravnega vidika. Presoditi je potrebno tako okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja sam prosilec, kot tudi druge specifične okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec zagovornika.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v predloženem spisu pa ne izhaja, da bi tožena stranka pri presoji ugotavljala specifične okoliščine, ki bi kazale na to, da se obdolženi kljub v izpodbijani odločbi ugotovljeni strokovni nevednosti, lahko sam zagovarja in se s predlaganjem dokazov sam brani pred očitkom storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Za storitev kaznivega dejanja zatajitve je po navedeni določbi KZ-1 potreben naklep. Prav obstoj naklepa pa je povezan z vprašanjem subjektivnega odnosa storilca do dejanja, ki izpolnjuje znake kaznivega dejanja. Ugotovitev kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja zatajitve, sodi v sfero pravilne ugotovitve dejanskega stanja. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ugotavljanje dejanskega stanja o znakih kaznivega dejanja očitanega tožniku, ni tako enostavno kot na podlagi podatkov v kazenskem spisu Okrajnega sodišča v Ajdovščini, ugotavlja tožena stranka. Po presoji sodišča je ob tožbenih navedbah vsaj preuranjen zaključek tožene stranke, da ne gre za zadevo, ki je v dejanskem in pravnem pogledu nezapletena in da bi bilo zato tožniku, ki je odrasla poslovno sposobna oseba, s poklicno izobrazbo in razume česa je obdolžen, z vidika poštenega postopka ter v interesu pravičnosti, potrebno dodeliti strokovno pomoč zagovornika. Sodišče zato meni, da podatki v kazenskem spisu, na katerih temelji dejansko stanje v izpodbijani odločbi, ne zadoščajo za sklep, da je tožnikova zahteva očitno nerazumna, ker je v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in sorazmernosti.

Ob upoštevanju dejstev navedenih v točki 7 te obrazložitve sodišče ugotavlja da ostaja dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, nepopolno ugotovljeno. V preostalem delu so tožbene navedbe neutemeljene. Ker sodbe, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo, ne obravnavajo enakega ali podobnega dejanskega stanja, tudi na odločanje v tem upravnem sporu ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek (tretji odstavek istega člena), bo morala v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati novo odločbo.