Jedro

Upravičenost A.A. do pridobitve odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije je pravno pomembno dejstvo (izkazano s FIP, upoštevaje navedena dejstva, ki se nanjo nanašajo, ter pogoje FIP), glede na katero je po drugem odstavku 10. člena ZDen kot upravičenka do denacionalizacije izključena oziroma so po stališču sodne prakse izključene od denacionalizacije tudi osebe, ki bi bile upravičene do denacionalizacije po 12. členu ZDen.

Zmotna je presoja prvostopenjskega organa v izpodbijanem sklepu, da obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP ni podan, ker je FIP obstajala že v času prvega odločanja. Prav zato, ker je pravna podlaga za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje prejšnje lastnice od tuje države obstajala že tedaj, gre za novo, tj. naknadno odkrito dejstvo (dokazano s FIP), ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Gornja Radgona št. 330-2428/2011 z dne 13. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Upravna enota Gornja Radgona (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog za obnovo postopka denacionalizacije premoženja, končanega z delno odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 330-1267/2009 z dne 13. 11. 2009, ki sta ga vložila tožnika. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sta tožnika uveljavljala obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker sta iz poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 18. 11. 2011, ki ga je izdala Upravna enota Murska Sobota, izvedela, da obstaja Pogodba med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP), glede na katero so nekatere skupine oseb imele pravico dobiti odškodnino od tuje države ter so bile na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zato od denacionalizacije izključene (navedeno bi veljalo tudi za A.A., o denacionalizaciji premoženja katere je bilo odločeno z odločbo z dne 13. 11. 2009, pa organ tega ni ugotavljal). Tožnika sta uveljavljala tudi obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP. Upravni organ je v postopku preizkusa predloga za obnovo postopka ugotovil, da je prepozen, razlogi oziroma okoliščine, na katere tožnika opirata svoj predlog, pa niso verjetno izkazane. FIP ni novo dejstvo oziroma dokaz, ki ne bi obstajal že v času odločanja, denacionalizacijska odločba pa ne temelji na neresničnih navedbah stranke. Zato je predlog za obnovo postopka zavrgel. 2. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 3. 6. 2014 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijani prvostopenjski sklep. Drugostopenjski organ je dodal še, da je FIP pri ugotavljanju upravičenosti do odškodnine od tuje države treba šteti kot materialni predpis in da je ob neizkazanosti uveljavljanih obnovitvenih razlogov preizkus pravočasnosti predloga odveč, poleg tega pa obnova postopka ni več mogoča tudi iz razloga, ker je bila denacionalizacijska odločba že izvršena, pri čemer se je skliceval tudi na sodbo tega sodišča II U 174/2013 z dne 11. 9. 2013. 3. Tožnika vlagata tožbo iz razlogov nepravilne uporabe zakona, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Drugi tožnik vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa oziroma javne koristi. Tožnika v tožbi menita, da bi upravni organ moral, ko je izvedel za obstoj FIP ter ob dejstvih, ki jih je glede A.A. in B.A. ugotovil v denacionalizacijski odločbi, že po uradni dolžnosti ali vsaj na njun predlog obnoviti postopek o denacionalizaciji, končan z odločbo z dne 13. 11. 2009. Ker tako ni ravnal, je po njunem mnenju že s tem zagrešil bistveno kršitev pravil postopka in kršil ustavni pravici tožnikov iz 22. in 25. člena Ustave RS. Dalje navajata, da je očitno, da je A.A. izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine na podlagi FIP, glede na avstrijsko državljanstvo od 17. 8. 1954, stalno prebivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960 in na dan 27. 11. 1961 ter podržavljenje premoženja po Odloku AVNOJ-a. Tako je od denacionalizacije izključena, glede na sodno prakso pa tudi morebitni upravičenci po 12. členu ZDen. Prav tako za drugega tožnika ne more veljati razlogovanje upravnega organa, da se je mogoče sklicevati na obnovitveni razlog le, če teh okoliščin stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem postopku, kajti drugi tožnik ni bil stranka v denacionalizacijskem postopku. Poleg tega pa je bil upravni organ dolžan ugotavljati relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen sam. Nepravilna je po mnenju tožnikov presoja upravnega organa, da bi glede na obstoj FIP od leta 1962 tožnika za to pogodbo morala vedeti oziroma da bi morala poznati vsaj dopis Ministrstva za pravosodje z dne 6. 9. 2011. Tožnika vztrajata, da sta za FIP izvedela 21. 11. 2011 (ob prejemu poročila z dne 18. 11. 2011) ter da sta v predlogu to tudi izkazala, in prav tako obstoj obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Po njunem mnenju pa je podan tudi obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP, kajti vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so kot avstrijski državljani zagotovo vedeli, da bi prejšnja lastnica lahko bila upravičena do odškodnine po FIP, pa so to zamolčali. Po mnenju tožnikov je tako prvostopenjski organ njun predlog za obnovo postopka zavrgel nezakonito ter bi glede na to tudi drugostopenjski organ takega sklepa ne mogel potrditi. V zvezi z razlogovanjem drugostopenjskega organa pa še navajata, da je FIP materialnopravni vir v državah pogodbenicah, v postopku denacionalizacije v Republiki Sloveniji pa so upravni organi to pogodbo, kot to izhaja iz drugega odstavka 10. člena ZDen, po uradni dolžnosti dolžni upoštevati kot pravno odločilno dejstvo. V Republiki Sloveniji FIP tako ne predstavlja pravnega vira, pač pa dokaz o pravno odločilnem dejstvu, v obravnavanem primeru o upravičenosti A.A. (posledično tudi upravičencev po 12. členu ZDen) zahtevati na njeni podlagi odškodnino za v Jugoslaviji podržavljeno premoženje. Tožnika še dodajata, da po stališču sodne prakse upravni organ tudi ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih ter navajata, kakšno je stališče sodne prakse o tem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države po določbah FIP in izvedbenih predpisov, preizkusiti, pri čemer se sklicujeta na sodbo tega sodišča II U 491/2012 z dne 19. 6. 2013. Po mnenju tožnikov je napačno tudi stališče upravnega organa o tem, da predmetne denacionalizacijske odločbe ni več mogoče odpraviti ali razveljaviti tudi zato, ker so na njeni podlagi že nastale pravne posledice in da bi se organ tudi ne mogel sklicevati na sodbo tega sodišča II U 174/2013 z dne 11. 9. 2013, ker gre za drugačno dejansko in pravno stanje stvari. Tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi ter samo odloči, da se obnova postopka dovoli ter da se izdaja sklepa o obnovi postopka zaznamuje v zemljiški knjigi pri predmetnih nepremičninah oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu v nov postopek; zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

5. Stranka z interesom, C.C., v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Stranki z interesom, D.D. in E.E., v odgovoru na tožbo odgovarjata na tožbene navedbe in sodišču predlagata, da tožbo prvega tožnika zavrne, tožbo drugega tožnika pa zavrže, podrejeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da drugi tožnik vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa. Glede na tretji odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in prvi odstavek 18. člena tega zakona ter okoliščino, da je v tožbi obrazložil, v čem je kršen zakon v škodo javne koristi (ob tem ko je tudi že predlog za obnovo postopka vložil, ker je presodil, da denacionalizacijska odločba posega v javne koristi), je njegova tožba kot zastopnika javnega interesa dopustna.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo v postopku preizkusa predloga za obnovo postopka, končnega z delno odločbo prvostopenjskega organa z dne 13. 11. 2009, ki sta ga 19. 12. 2011 vložila tožnika, pravilno ugotovljeno, da okoliščini, na kateri se predlog opira (iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP), nista verjetno izkazani ter da predlog tudi ni pravočasen.

10. Sodišče ugotavlja, da sta tožnika v predlogu za obnovo postopka, ki sta ga vložila 19. 12. 2011, navajala, da je iz poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve Upravne enote Murska Sobota z dne 18. 11. 2011, prejetega 21. 11. 2011, razvidno, da je organ pri ugotavljanju upravičenosti prejšnje lastnice (v tam obravnavani zadevi) do odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen upošteval (ne le ADP kot pri odločanju o zahtevku, o katerem je odločil z delno odločbo z dne 13. 11. 2009, pač pa) tudi FIP. Po tem ko sta se tožnika seznanila s tem, da je bila leta 1962 sklenjena FIP, in sta tudi sama prišla do zaključka, da je obveznost izplačila odškodnine za take razlaščence, kot je A.A., prevzela Republika Avstrija, ter ugotovila, da na podlagi te pogodbe organ v postopku za izdajo odločbe z dne 13. 11. 2009 ni ugotavljal njene pravice dobiti odškodnino od tuje države, ki bi upravičenost do denacionalizacije izključila, sta ocenila, da gre za novo dejstvo, ki ga dokazuje FIP kot novo pridobljeni dokaz. Glede na navedeno je po njunem mnenju podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Prav tako je po njunem mnenju podan obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP; na katero okoliščino ga tožnika opirata, pa iz predloga določno ne izhaja.

11. S presojo organov, da tožnika v predlogu nista verjetno izkazala okoliščin, na katere opirata predlog v delu, v katerem uveljavljata obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, se sodišče ne strinja.

12. Po presoji sodišča namreč upravičenost prejšnje lastnice A.A. za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji, od tuje države - Republike Avstrije, predstavlja novo dejstvo (za katero se je izvedelo naknadno, po zaključku prejšnjega postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 13. 11. 2009, čeprav je tedaj že obstajalo), ki bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo znano že v prejšnjem postopku (v smislu 1. točke 260. člena ZUP). Kot sta tožnika navedla, pa je to novo dejstvo dokazano s FIP, to je (bilateralno) pogodbo, ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN) in Republika Avstrija, in ki je opredeljevala skupine oseb, upravičene do odškodnin za odvzeto premoženje (avstrijske državljane, pregnance in preseljence, ki so posedovali stalno bivališče izven Republike Avstrije, tudi na območju FLRJ, kjer jim je bilo odvzeto premoženje, v zvezi z dogodki druge svetovne vojne pa so to stalno bivališče izgubili). V drugem odstavku 10. člena ZDen je namreč določeno, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, pa ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Da A.A. po njunem mnenju šteje v krog oseb, ki so po FIP upravičene do odškodnine od Republike Avstrije, pa sta tožnika v predlogu tudi obrazložila. Sklicevala sta se namreč na Odlok AVNOJ, na podlagi katerega je bilo podržavljeno premoženje prejšnjima solastnikoma B.A. in A.A., na njeno leta 1954 pridobljeno avstrijsko državljanstvo, na njeno stalno bivališče na območju Avstrije na dan 1. 1. 1960, navedla sta, da A.A. ni izpolnjevala pogoja jugoslovanskega državljanstva iz prvega odstavka 9. člena ZDen, B.A. pa je bil razglašen za mrtvega na dan 31. 5. 1945 kot oseba brez državljanstva ter da sta bila za upravičenca določena na podlagi 12. člena ZDen F.F. in E.E. Kar pomeni, da je upravičenost A.A. do pridobitve odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije pravno pomembno dejstvo (izkazano s FIP, upoštevaje navedena dejstva, ki se nanjo nanašajo, ter pogoje FIP), glede na katero je po drugem odstavku 10. člena ZDen kot upravičenka do denacionalizacije izključena oziroma so po stališču sodne prakse izključene od denacionalizacije tudi osebe, ki bi bile upravičene do denacionalizacije po 12. členu ZDen (izrecno tako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, točka 15 obrazložitve). Zato tožnika v predlogu pravilno zatrjujeta in izkazujeta, da bi bila odločitev, sprejeta v odločbi z dne 13. 11. 2009, drugačna, če bi organ že v postopku za izdajo te odločbe uporabil FIP.

13. Zmotna je tudi presoja prvostopenjskega organa v izpodbijanem sklepu, da obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP ni podan, ker je FIP obstajala že v času prvega odločanja. Prav zato, ker je pravna podlaga za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje prejšnje lastnice od tuje države obstajala že tedaj, gre za novo, tj. naknadno odkrito dejstvo (dokazano s FIP), ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja.

14. Sodišče prvostopenjskemu organu tudi ne pritrjuje, kolikor se v izpodbijanem sklepu sklicuje na drugi odstavek 261. člena ZUP ter navaja, da je mogoče zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP predlagati obnovo postopka le, če stranka v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo, ta pogoj pa v primeru tožnikov ni izpolnjen, saj naj bi glede na svoje pristojnosti in funkcijo ter potrebno skrbnost morala že v prejšnjem postopku organu predlagati, naj ugotovi obstoj morebitne pravne podlage, po kateri bi bila prejšnja lastnica upravičena do odškodnine od tuje države. Namreč organ sam se v izpodbijanem sklepu sklicuje na dopis Ministrstva za pravosodje z dne 6. 9. 2011, iz katerega po njegovih navedbah izhaja, da se je za obstoj FIP (v Sloveniji) izvedelo konec leta 2010. Glede na to ter ker meni, da ni podlage za oceno, da bi prav tožnika morala vedeti za obstoj FIP prej, kot se je za to pogodbo sploh izvedelo v Sloveniji, ter upoštevajoč pri tem tudi, da je z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen organu naloženo, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je prejšnji lastnik bil upravičen do odškodnine od tuje države, na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov, se sodišče s presojo organa ne strinja.

15. V zvezi z razlogovanjem organa druge stopnje, da sklicevanje na (naknadno odkrite) pravne vire ne predstavlja obnovitvenega razloga po 260. členu ZUP, pa sodišče dodaja, da mednarodne pogodbe predstavljajo materialno pravni vir v državah pogodbenicah, medtem ko se v postopku denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavlja upravičenost prejšnjih lastnikov dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države (kot pravno relevantno dejstvo) ter dokazuje z mednarodnimi pogodbami itd. Da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države, in da o tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo denacionalizacijski organi sami, neposredno z razlago mednarodne pogodbe, brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb - se je že izreklo Ustavno sodišče v odločbi Up-547/02 (14. točka obrazložitve).

16. Pritrditi tudi ni mogoče razlogovanju drugostopenjskega organa, da sta se tožnika v predlogu za obnovo postopka sklicevala le na dejstva, organu znana že v denacionalizacijskem postopku, nista pa navedla nobenih novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da bi prejšnja lastnica na podlagi FIP sploh lahko zahtevala kakšno odškodnino. Sodišče ponavlja, kot je že navedlo, da je novo dejstvo (v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP) upravičenost prejšnje lastnice A.A. za pridobitev odškodnine za v Jugoslaviji odvzeto premoženje od tuje države - Republike Avstrije; navedena upravičenost pa izhaja iz določb FIP, v katerih so pogoji za pridobitev odškodnine določeni (s FIP je torej novo dejstvo izkazano). Kolikor pa glede na tako razlogovanje organ meni, da bi tožnika morala izkazati, da je prejšnja lastnica A.A. res imela možnost dobiti odškodnino, ob upoštevanju ne le FIP ampak tudi izvedbenih zakonov Republike Avstrije, pa sodišče odgovarja, da tako ne izhaja niti iz že citirane 14. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 kot tudi ne iz stališč Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, po katerih bi morebitna zahteva denacionalizacijskim organom, da v vsakem primeru posebej ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (glede na odvzeto premoženje) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen (38. točka obrazložitve) ter po katerih ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine, saj je bistveno le, da je imel razlaščenec v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju (37. točka obrazložitve).

17. Prav tako po presoji sodišča brez podlage drugostopenjski organ ugotavlja, da v obravnavani zadevi obnova postopka ni več mogoča, ker je bila denacionalizacijska odločba že izvršena, kar naj bi bilo razvidno iz zemljiške knjige. Vpis v zemljiški knjigi vrnjenih nepremičnin v korist upravičenca kot lastnika oziroma njegovih dedičev po presoji sodišča namreč ne izključuje pravnega interesa predlagatelja, da zahteva obnovo postopka. Tožnika ne bi več izkazovala pravnega interesa za obnovo postopka le v primeru, če bi prešle z denacionalizacijsko odločbo z dne 13. 11. 2009 vrnjene nepremičnine v last tretjih oseb (ker bi bile predmet prodaje), ki v denacionalizacijskem postopku niso sodelovale kot stranke; kajti tudi če bi bila odločba o denacionalizaciji v takem primeru odpravljena ali razveljavljena, s tem ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja glede navedenih nepremičnin (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 1416/2006 z dne 14. 2. 2007). Da bi bile vrnjene nepremičnine že predmet prodaje, pa drugostopenjska odločba ne navaja.

18. Glede obnovitvenega razloga po 5. točki 260. člena ZUP pa se sodišče z organoma strinja, da ga tožnika v predlogu nista izkazala. Po navedeni zakonski določbi se postopek lahko obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. Navedeni obnovitveni razlog je predvsem lahko podan pri odločanju po skrajšanem postopku. V primerih, ko je voden posebni ugotovitveni postopek, pa ga je težko izkazati, zlasti ob upoštevanju, da organ vežejo načela materialne resnice, proste presoje dokazov, zaslišanja stranke itd. Kot je sodišče že navedlo, iz predloga določno ne izhaja niti, na katero okoliščino ga tožnika opirata. Kolikor pa menita, kakor izhaja iz tožbe, da bi morala veljati domneva, da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo kot avstrijski državljani vedeli za obstoj FIP, se sodišče z njima ne strinja. Zakon take domneve (ali fikcije), da bi se za določene osebe štelo, da so bile seznanjene z obstojem pravnih podlag za odškodovanje podržavljenega premoženja prejšnjim lastnikom s strani tujih držav, ni vzpostavil ter tako ni podlage za zaključek, da bi vlagatelji zamolčali relevantno dejstvo. Poleg tega pa je bil po drugem odstavku 10. člena ZDen upravni organ dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je prejšnji lastnik imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, torej tudi zbirati in izvajati v ta namen dokaze itd. ter se tudi formalno ne bi mogel opirati kot na odločilne na navedbe (ali opustitev teh) stranke, v korist katere je odločil. 19. Sodišče pa se tudi ne strinja s presojo prvostopenjskega organa, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen v zakonskem roku. Po 1. točki prvega odstavka 263. člena ZUP stranka lahko predlaga obnovo postopka v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP samo v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze; po četrtem odstavku 263. člena ZUP pa se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati. Tožnika sta 19. 12. 2011 vložila predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 13. 11. 2009, in v njem navedla, da sta se z uveljavljanim novim dejstvom - obstojem pravne podlage za pridobitev odškodnine prejšnje lastnice A.A. za odvzeto premoženje od tuje države, tj. Republike Avstrije oziroma njeno upravičenostjo dobiti tako odškodnino – seznanila ob vpogledu v poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve Upravne enote Murska Sobota z dne 18. 11. 2011, ki ga je drugi tožnik prejel 21. 11. 2011. S tem sta po presoji sodišča prej navedene okoliščine, da je bil predlog vložen v zakonskem roku, izkazala; od 21. 11. 2011, ko sta tožnika mogla navesti novo dejstvo, do 19. 12. 2011, ko sta predlog vložila, je preteklo manj kot 30 dni, predlog pa je bil tudi vložen pred iztekom triletnega roka od dokončnosti odločbe z dne 13. 11. 2009. Prvostopenjski organ najprej že ni navedel in izkazal nobene okoliščine, ki bi ovrgla navedbe tožnikov. Poleg tega pa se sklicuje še na pristojnosti in funkcijo ter iz tega izvirajočo potrebno skrbnost tožnikov, zaradi katerih bi po njegovem mnenju morala izvedeti za FIP, sklenjeno že v letu 1962, vsaj v prvi polovici leta 2011, če ne že pred koncem leta 2010, ko se je zanjo izvedelo v Republiki Sloveniji; takih domnev ali fikcij pa, kot ugotavlja sodišče, zakon ne postavlja, zato ne morejo predstavljati podlage za preizkus pravočasnosti predloga za obnovo postopka.

20. Ker je sodišče ugotovilo, da je bilo v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa materialno pravo zmotno uporabljeno (določba 1. točke 260. člena in 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP) ter je na tej podlagi organ zmotno zaključeval, da obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP ni izkazan ter da predlog ni vložen v zakonskem roku, je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. Sodišče dodaja, da na tožbene navedbe, ki za odločitev niso pomembne, posebej ni odgovarjalo. Sodišče pa tudi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker je presodilo, da niso izkazani zakonski pogoji, ki bi sodišču tako odločitev narekovali (65. člen ZUS-1).

21. Odločitev o stroških postopka je sodišče oprlo na tretji odstavek 25. člena ZUS-1 ter tožnikoma priznalo stroške, kot sta jih uveljavljala, na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.