Jedro

S tem ko je sodnik na lastno pobudo zaslišal izvedenca, ni prekoračil pooblastil, ki mu jih daje ZKP za vodenje glavne obravnave, nasprotno, po določbi 2. odstavka 299. člena ZKP mora sodnik poskrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in da se dožene resnica.

Izrek

Zahteva obsojenega Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenega Z.K. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. Z.K. zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 6 mesecev zapora in preizkusno dobo 3 let, plačila stroškov postopka pa je bil oproščen.

Zoper navedeni sodbi in postopek, ki je tekel pred njima, je obsojenec vložil vlogo, ki vsebuje nadzorstveno pritožbo, naslovljeno ministru za pravosodje, in zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče zato s sodbo presoja le navedbe, ki jih vloga obsega v delu pod naslovom "Zahteva za varstvo zakonitosti".

V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in "posledično kršitve kazenskega zakona". V zahtevi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov, da utemeljitev obsodbe nima podlage v dokazih in da izvedeniška mnenja "ne vsebujejo dokazov" in se ne sklicujejo nanje, da izvedencev ni predlagal državni tožilec, ampak sodnik K. ter postavlja vrsto vprašanj (kaj je z dokazi, ki jih je predlagal sodnik K., ne pa državni tožilec, ali je sodnik s tem prekoračil pooblastila, ali dokazi, na katere se opira sodba sodišča prve stopnje sploh obstajajo, ali je sodišče obravnavalo zagovor obsojenca in njegove dokazne predloge v skladu z "ustavno sodno prakso, zaščito človekovih pravic, oziroma pravice do obrambe", sklicuje pa se tudi na navedbe v svoji pritožbi "v smislu 424. člena ZKP". Predlaga, da se obe sodbi razveljavita.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da sodišče ni prekoračilo svojih pravic, ko je izvedlo dokaze, ki jih državni tožilec ni predlagal. Obrazložitvi sodb navajata dokaze, na podlagi katerih je bil obs. K. spoznan za krivega in vsebujeta zaključke o vseh odločilnih dejstvih. Predlaga, da se zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva obs. Z.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), lahko obsojenec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa takšne zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče presoja samo tiste kršitve, ki jih vložnik v sami zahtevi jasno in določno uveljavlja, ne pa tudi tistih, ki naj bi jih vložnik uveljavljal v drugih vlogah.

Zahteva komaj še sprejemljivo smiselno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar neutemeljeno. Trditev, da sodba nima razlogov, je očitno neutemeljena, obrazložitev izreka sodbe je od 2. do 6. strani, sicer pa tudi iz zahteve same izhaja, da je ta trditev neutemeljena, saj v nadaljevanju zahteva polemizira z razlogi. Če pa vložnik s to trditvijo uveljavlja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je ta trditev tako nedoločna o tem, katera odločilna dejstva ima v mislih, da je ni mogoče preizkusiti.

Trditev, da razlogi sodbe ne temeljijo na izvedenih dokazih, ni konkretizirana: zahteva citira izrek sodbe sodišča prve stopnje z osebnimi podatki obsojenca in opisom kaznivega dejanja, nato pa sklene, da je bil obsojen za nekaj, kar sploh ni dokazano, ker da sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili njegov zagovor kot nesprejemljiv brez obrazložitve. Sodba sodišča prve stopnje na 3. in 4. strani analizira dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo vse odločilne okoliščine o kaznivem dejanju (izpovedba priče E.R., zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, mnenje izvedenca medicinske stroke dr. R.K., mnenje cestnoprometnega izvedenca mag. I.C.), na 5. strani sodbe pa tudi krivdo obsojenca za prometno nesrečo. Trditev, da mnenje izvedenca dr. R.K. nima podlage v podatkih v zdravniških izvidih, ker da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je oškodovanka dobila "poškodbo poka v densu", izvedenec pa ugotavlja zlom prvega in drugega vratnega vretenca, ni konkretizirana in tudi ni utemeljena: zahteva ne pove, kateri zdravniški izvid ugotavlja takšno diagnozo in kaj pomeni. Iz zdravniških izvidov v spisu pa izhaja prav takšna diagnoza, kot jo je povzel dr. R.K. (odpustno pismo, priloga C 8, začasni odpustnici, prilogi C 7, obvestilo zdravniku, priloga C 5). Izvedenec dr. R.K. je za ugotovitev, da je oškodovana E.R. dobila zlom prvega in drugega vratnega vretenca brez razmaknitve delov prelomljene kosti in subduralni hematom, imel podatke v zdravniških izvidih. Svoje pisno izvedensko mnenje je dr. K. potrdil v neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi dne 4.4.2003 v navzočnosti obsojenca, ki na izpovedbo ni imel pripomb ali vprašanj za izvedenca. Po mnenju Vrhovnega sodišča torej zatrjevana protispisnost ni podana.

Sodnik, ki je dne 2.in 4.4.2003 obravnaval zadevo, ni izvajal dokaze na predlog (izločenega) sodnika K., kot trdi zahteva, ampak je izvajal dokaze, ki jih je predlagalo državno tožilstvo v uvodoma prebranem obtožnem predlogu. Izvedenca dr. K. pa je zaslišalo na lastno pobudo, ker obsojenec na vprašanje, ali ima kakšne dokazne predloge, sploh ni odgovoril. Sodnik s tem ni prekoračil pooblastil, ki mu jih daje ZKP za vodenje glavne obravnave, nasprotno, po določbah 2. odstavka 299. člena ZKP v zvezi z določbami 429. člena ZKP mora sodnik poskrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in da se doseže resnica. Tudi po določbah 1. odstavka 17. člena ZKP mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe.

Če pa zahteva meri na to, da je sodnik K. pridobival dokaze brez predloga državnega tožilstva, zlasti izvedensko mnenje dr. K., tudi ta trditev ni utemeljena: iz predloga za posamezna preiskovalna dejanja izhaja, da je državni tožilec predlagal, da se o vrsti in teži poškodb E.R. pridobi mnenje izvedenca medicinske stroke.

Trditev zahteve, da izpovedba oškodovanke ne more biti podlaga za krivdorek, kot to navaja obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, je zmotno: tudi njena izpovedba je pomembna za ugotovitev kdaj, kje in kako se je prometna nesreča zgodila in kdo je bil udeležen v njej.

Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP mora zahteva za varstvo zakonitosti jasno in določno uveljavljati kršitve materialnega in procesnega zakona, ne pa postavljati vprašanja, ali je bil postopek zakonito izveden in ali je sodba pravilna in zakonita, zato Vrhovno sodišče na vprašanje vložnika v njegovi zahtevi ne odgovarja.

Po določbah 4. odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, če je ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podani pogoji za oprostitev plačila stroškov postopka, sodišče druge stopnje se o tem ni izreklo, Vrhovno sodišče pa pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ker drugačni podatki o premoženjskem stanju in o dohodkih obsojenca niso bili ugotovljeni.