13. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 28. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodbo, s katero sta bili dve osebi oproščeni obtožbe, da sta storili kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Obtožbo je pritožnica vložila kot zasebna tožilka.

B.Pritožnica zatrjuje kršitve 15., 22., 23., 25., 34. in 35. člena Ustave in predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi obstoj teh kršitev. V zvezi s kršitvijo 23. člena Ustave pritožnica meni, da absolutno zastaranje kazenskega pregona predstavlja neizpodbojno domnevo o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Po določbi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

Po stališču Ustavnega sodišča, sprejetem v sklepu št. Up- 168/98 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 116), zasebni tožilec iz kazenskega postopka ni aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno oprostilno sodbo. Glede razlogov za tako odločitev se Ustavno sodišče tudi v tej zadevi sklicuje na obrazložitev sklepa št. Up- 168/98. Zaradi tega je bilo treba ustavno pritožbo v delu, v katerem se nanaša na izpodbijani sodbi, zavreči.

C.Domnevna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), je z izdajo sodbe drugostopenjskega sodišča prenehala. Morebitne zahtevke (odškodnina) iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko pritožnica v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave); ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih iz ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Pritožnica navedene sodne poti pred vložitvijo ustavne pritožbe še ni mogla izkoristiti niti ni tega zatrjevala z morebitno kasnejšo dopolnitvijo ustavne pritožbe. Ker ni izkazano, da bi bila v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva, je bilo treba ustavno pritožbo tudi v tem delu zavreči (tako tudi v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-74/98 z dne 16. 12. 1998 - OdlUS VII, 251).

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge in tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Mirjam Škrk in dr. Ciril Ribičič. Sklep je sprejel soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje k 4. točki obrazložitve. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Up-29/01

3. 12. 2002

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča

k točki 4 obrazložitve sklepa

V odklonilnem ločenem mnenju v zadevah št. Up- 168/98 in št. Up- 268/97 sem pojasnil razloge, zakaj se ne strinjam s stališčem Ustavnega sodišča, po katerem zasebni in subsidiarni tožilec nista upravičeni osebi za vložitev ustavne pritožbe. Menim namreč, da bi moralo Ustavno sodišče vsebinsko presoditi, ali so bile pritožniku kršene ustavne pravice, in v primeru pozitivnega odgovora sprejeti ugotovitveno sodbo, ki pa ne bi posegla v pravnomočno oprostilno kazensko sodbo. Pri teh razlogih vztrajam in jih bom poskušal ponovno uveljavljati takrat, ko bom ocenil, da je zaradi specifičnosti nove konkretne zadeve ali iz drugih razlogov realno pričakovati, da bi Ustavno sodišče lahko zavzelo drugačno stališče. Do takrat pa se bom podredil večinsko sprejetemu stališču Ustavnega sodišča glede tega vprašanja. Zato sem v konkretni zadevi glasoval za zavrženje (čeprav me njeno nosilno stališče glede tega, da zasebni tožilec ni aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe, ne prepriča). V nasprotnem primeru bi ponovno sprožil razpravo in odločanje celotnega Ustavnega sodišča o zadevi, o kateri je nedavno odločilo po obsežni razpravi in ne da bi bilo mogoče realno pričakovati drugačno odločitev.

dr. Ciril Ribičič