Jedro

Neutemeljeno je stališče, da tožnik, ker je hči postala polnoletna, nima več pravnega interesa za zahtevek glede njene predodelitve v varstvo in vzgojo za čas od vložitve tožbe dne 20.11.2008 pa do polnoletnosti dne 20.4.2009. Tožnik ima pravni interes za takšen zahtevek, saj je od njegove utemeljenosti odvisna tudi utemeljenost nadaljnjega zahtevka – glede plačila preživnine za hčer v navedenem obdobju.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I/2. in I/3. točki izreka ter glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba prvo tožeče stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

1. mld. hčer tožnika in toženke za čas od 20.11.2008 do 20.4.2009 predodelilo v varstvo in vzgojo tožniku,

2. toženki naložilo, da mora od 20.11.2008 dalje plačevati tožniku za preživljanje hčere 209,53 EUR preživnine mesečno,

3. zavrnilo drugačen tožbeni zahtevek,

4. zavrnilo tožbeni zahtevek za znižanje preživnine za mld. sina iz dosedanjih 209,53 EUR preživnine mesečno na 100,00 EUR preživnine mesečno,

5. zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za zvišanje preživnine za mld. sina na 350,00 EUR preživnine mesečno,

6. odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta tožnik in toženca.

Tožnik (nasprotni toženec, v nadaljevanju tožnik) se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za znižanje preživnine za sina. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo ustrezno spremeni. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo številnih spremenjenih okoliščin. Tako ni upoštevalo poslabšanja njegovega premoženjskega stanja in izboljšanja toženkinega premoženjskega stanja. Pojasnjuje, da je službo v družbi D. d.o.o. moral pustiti, saj družba ni imela sredstev za izplačilo plač. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je upravitelj v stečajnih postopkih, pri tem pa ni upoštevalo višine njegovih prihodkov iz tega naslova. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do povečanih stroškov, ki jih ima s preživljanjem dveh otrok, ki jih ima v novi zvezi. Sodišču prve stopnje še očita, da je upoštevalo plačo in premoženje njegove partnerke, čeprav ta ni dolžna preživljati mld. toženca.

Toženca (nasprotna tožnika, v nadaljevanju toženca) prav tako uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po tožbi v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Navajata, da tožnik ni bil aktivno legitimiran za vložitev tožbe za plačilo preživnine za hčer, saj bi moral vložiti tožbo za plačilo preživnine za čas, ko je bila ta še mladoletna, v njenem imenu, ne pa v svojem. Hči je v pravdo kot tožnica vstopila šele kasneje, čemur pa je toženka izrecno nasprotovala. Sodišče prve stopnje pa o subjektivni spremembi tožbe oziroma o vstopu hčere v pravdo sploh ni odločalo. Hči je tekom pravde postala polnoletna, zato je tudi iz tega razloga nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožniku zanjo plačevati (tudi sicer previsoko določeno) preživnino. Nesmiselna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se hči predodeli tožniku za nazaj, saj je bila ob izdaji izpodbijane sodbe že polnoletna. Nadalje navajata, da je toženka dokazala, da njene plačilne sposobnosti niso enake plačilnim sposobnostim tožnika. Tožnik namreč prikriva svoje resnično premoženjsko stanje, saj je vse svoje premoženje prepisal na svoje starše. Nadalje sodišču prve stopnje očitata, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov glede tožnikovega premoženja in prihodkov. Pritožujeta se tudi zoper ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s toženkinim premoženjskim stanjem. Menita, da bi moralo sodišče zvišati preživnino za mld. toženca, saj so se tožnikove finančne zmožnosti bistveno povečale, potrebe mld. toženca pa prav tako.

Tožnik je na pritožbo tožencev odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Toženca pa na vročeno tožnikovo pritožbo nista odgovorila.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožencev pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika: Tožnik se pritožuje zoper zavrnitev zahtevka za znižanje preživnine za mld. sina J.. Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. RS, št. 69/2004 – UPB1; v nadaljevanju ZZZDR). Na strani tožnika so se od sklenitve sodne poravnave z dne 8.6.2004 (priloga A6), s katero je bila določena preživnina za mld. sina J., res spremenile okoliščine, saj ima tožnik z novo partnerko še dva mld. otroka. Vendar pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da kljub temu v izpodbijani sodbi ugotovljeno premoženjsko stanje tožnika in predvsem njegov način življenja (že dejstvo, da hišna pomočnica tožnikove družine stane 520,00 EUR mesečno, kaže na tožnikove večje zmožnosti za preživljanje od zatrjevanih) ne opravičujeta znižanja preživnine za mld. sina J. (za katerega je sedaj določena preživnina v znesku 209,53 EUR mesečno, torej več kot polovico manj, kot plačuje tožnik hišni pomočnici).

V zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče še dodaja, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na prenehanje zaposlitve v družbi D. d.o.o. (s katero sicer še vedno upravlja), saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da ima še druge vire prihodkov (kot samostojni podjetnik in stečajni upravitelj). Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da ima toženka boljše premoženjsko stanje. Podrobna primerjava njunega premoženjskega stanja, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, namreč takšnega zaključka ne omogoča. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita ugotavljanje in upoštevanje premoženjskega stanja tožnikove partnerke. Res je sicer, da od njenega premoženja ni neposredno odvisna višina preživnine za mld. sina J., vendar pa upoštevanje njenega premoženjskega stanja poleg tožnikovega omogoča zaključek, da s tožnikovim plačevanjem preživnine za mld. sina J. ne bo ogroženo preživljanje njunih mld. otrok in tožnika.

O pritožbi tožencev: Toženca pa se pritožujeta zoper zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi za zvišanje preživnine za mld. toženca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženca nista ne zatrjevala ne dokazala kakšnih bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi opravičevale zvišanje preživnine. Zgolj dejstvo, da mld. toženec sedaj obiskuje gimnazijo (v času sklenitve sodne poravnave, s katero je bila določena preživnina, pa je obiskoval osnovno šolo), samo po sebi še ne opravičuje zvišanja preživnine. Toženca sta sicer zatrjevala boljše finančne zmožnosti tožnika (od tistih v času sklenitve sodne poravnave), vendar pa je pri tožniku potrebno upoštevati, da ima sedaj še dva mld. otroka, katera mora (poleg dveh otrok, ki jih ima s toženko) preživljati. Premoženjska situacija pa se od sklenitve sodne poravnave ni bistveno spremenila niti na strani toženke (česar slednja niti ni zatrjevala). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine za mld. sina. V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov glede tožnikovega premoženja, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da te kršitve toženka ob koncu glavne obravnave ni uveljavljala (286. b člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08; v nadaljevanju ZPP) oziroma je na izrecno vprašanje sodišča celo izjavila, da nima dodatnih dokaznih predlogov.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožnik, ker je hči postala polnoletna, nima več pravnega interesa za zahtevek glede njene predodelitve v varstvo in vzgojo za čas od vložitve tožbe dne 20.11.2008 pa do polnoletnosti dne 20.4.2009 (I/1. točka izreka). Tožnik ima pravni interes za takšen zahtevek, saj je od njegove utemeljenosti odvisna tudi utemeljenost nadaljnjega zahtevka – glede plačila preživnine za hčer v navedenem obdobju.

Pritožba tudi zmotno meni, da bi moral tožnik vložiti tožbo za določitev preživnine za hčer v njenem imenu in ne v svojem ter da tako ni aktivno legitimiran za vložitev predmetne tožbe. Tožnik je namreč s tožbo, ki jo je vložil v svojem imenu, zahteval predodelitev hčere v varstvo in vzgojo ter določitev preživnine zanjo v breme toženke. V tovrstnih sporih pa daje staršema procesno legitimacijo za uveljavljanje otrokovih pravic (v svojem imenu) ZZZDR, in sicer 3. odstavek 105. člena ZZZDR in 2. odstavek 105. a člena ZZZDR. Tožnikova aktivna legitimacija za vložitev tožbe, torej tudi tožbe za plačevanje preživnine za hčer, je tako podana. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja še na 408. člen ZPP, v skladu s katerim mora sodišče tudi po uradni dolžnosti poskrbeti, da se zavarujejo pravice otrok, torej tudi pravica do preživnine (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 174/2003 z dne 15.5.2003).

Pritožba pa pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje, ki je hčer tožnika in toženke v izpodbijani sodbi navedlo kot pravdno stranko – kot tožnico, o njenem vstopu v pravdo sploh ni odločalo (niti z izpodbijano sodbo niti s posebnim sklepom). U. A. je namreč v tožnikovi tretji pripravljalni vlogi z dne 14.1.2010 zoper toženko postavila (svoj) tožbeni zahtevek za plačilo preživnine od vložitve te vloge dalje in za povrnitev stroškov preživljanja za čas od dopolnitve polnoletnosti dne 21.4.2009 pa do dne 31.12.2009. Iz izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje o tem zahtevku odločalo. V I/3. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer zavrnilo drugačen tožbeni zahtevek, vendar pa niti iz izreka niti iz obrazložitve ni razvidno, kakšen zahtevek (ali zahtevek U. A. ali drugačen – in kakšen tožbeni zahtevek) je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sicer pa je zmotno pritožbeno stališče, da predstavlja omenjena tožnikova pripravljalna vloga z dne 14.1.2010 (zaradi zahtevka U. A.) subjektivno spremembo tožbe ter da bi bila zato zanjo potrebna privolitev tožene stranke. Subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani namreč ni mogoča (glej 187. člen ZPP). Do konca glavne obravnave pa se lahko ob pogojih iz 1. odstavka 191. člena ZPP tožniku pridruži nov tožnik (naknadno sosporništvo - 2. odstavek 191. člena ZPP). Privoljenje toženca tu (v nasprotju z naknadnim sosporništvom na pasivni strani) ni potrebno. Kljub temu pa mora sodišče o takšnem predlagalnem aktu pravnega subjekta, ki doslej ni bil stranka postopka, odločiti – mu ugoditi ali pa ga zavrniti (glej sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 553/2004 z dne 25.8.2005), česar pa, kot že povedano, sodišče prve stopnje ni storilo.

Glede na tožbeni zahtevek U. A. (za plačilo preživnine v breme toženke od dne 14.1.2010 dalje) in glede na tožnikov tožbeni zahtevek (za plačilo preživnine za hčer za čas od vložitve tožbe pa do njene polnoletnosti (do dne 20.4.2009) – glej tožnikovo drugo pripravljalno vlogo z dne 5.6.2009), pa je nerazumljiva odločitev v I/2. točki izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačevanje preživnine tožniku za hčer od 20.11.2008 dalje. Takšna odločitev pa je, kot to pravilno opozarja pritožba, tudi sicer napačna. Od polnoletnosti U. A. dalje bi bila namreč toženka dolžna plačevati preživnino kvečjemu U. A. (ob izpolnitvi pogojev iz 2. odstavka 123. člena ZZZDR), ne pa tožniku, kot je to odločeno v I/2. točki izreka izpodbijane sodbe.

Izpodbijana sodba tako nima razlogov o vstopu U. A. v pravdo, o njenem tožbenem zahtevku in o tem, kakšen tožbeni zahtevek je zavrnjen v I/3. točki izreka, hkrati pa je zato tudi odločitev v I/2. točki izreka nerazumljiva, zato se izpodbijane sodbe v tem delu (v I/2. in I/3. točki izreka) ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev v tem delu ugodilo in glede na naravo procesne kršitve, ki jo lahko odpravi le sodišče prve stopnje, sodbo sodišča prve stopnje v I/2. in I/3. točki izreka in posledično v odločitvi o pravdnih stroških razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje ravna v skladu z gornjo obrazložitvijo (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev in v celoti pritožbo tožnika kot neutemeljeni zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).