Jedro

S tožbo izpodbijana sklepa občinskega sveta nista bila sprejeta v okviru izvrševanja upravne funkcije, prav tako pa glede na njuno vsebino tudi ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, kar sta kumulativna pogoja za opredelitev upravnega akta po 2. členu ZUS-1. Odločitev o skupnem spominskem obeležju je bila sprejeta v okviru pristojnosti, ki jo v skladu z Ustavo RS (prvi odstavek 140. člena) in ZLS sprejme občinski svet kot najvišji organ odločanja v vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine (prvi odstavek 29. člena ZLS), to pa so odločitve, za katere 3. člen ZUS-1 izrecno določa, da niso upravni akt, če jih sprejemajo (med drugim) nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča in tožena stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke na razveljavitev sklepa 5. seje Občinskega sveta Občine Velike Lašče z dne 30. 3. 2015, s katerim je bilo odločeno o postavitvi skupnega spominskega obeležja na A. žrtvam druge svetovne vojne, in sklepa 7. seje Občinskega sveta Občine Velike Lašče z dne 1. 10. 2015, s katerim je bila potrjena ta odločitev in njena izvedba.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožbo zavrglo, ker izpodbijana sklepa nista akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, oziroma tožnik s tožbo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

3. Tožnik (v nadaljevanju: pritožnik) v pritožbi zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo svojo odločitev opreti na 4. člen ZUS-1. Poudarja, da so v obravnavani zadevi posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov, ki nujno niso neposredno in osebno vezane na tožnika, ampak na njegovo funkcijo in položaj občinskega svetnika, ki na noben način županu Občine Velike Lašče ni mogel dopovedati, da sklepi, sprejeti na nezakonit način, ne morejo biti obvezujoči za nikogar, tudi ne za svojce žrtev NOB, katerih človekove pravice in temeljne svoboščine so z nezakonitim postopanjem župana bile prizadete, saj je v pravnem redu Republike Slovenije zagotovljena tudi pieteta mrtvih ter posledično njihovih sorodnikov. Predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in njegova tožba obravnava v predlaganem upravnem sporu.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi sta sporna sklepa Občinskega svet tožene stranke, ki se nanašata na odločitev o postavitvi skupnega spominskega obeležja žrtev druge svetovne vojne na A. z imeni "vseh padlih (z obeh strani) iz Karlovške doline".

7. Na podlagi 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek).

8. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da s tožbo izpodbijana sklepa nista bila sprejeta v okviru izvrševanja upravne funkcije, prav tako pa glede na njuno vsebino tudi ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, kar sta kumulativna pogoja za opredelitev upravnega akta po 2. členu ZUS-1. Strinja se tudi s sodiščem prve stopnje, da je bila odločitev o skupnem spominskem obeležju sprejeta v okviru pristojnosti, ki jo v skladu z Ustavo RS (prvi odstavek 140. člena) in Zakonom o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) sprejme občinski svet kot najvišji organ odločanja v vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine (prvi odstavek 29. člena ZLS), to pa so odločitve, za katere 3. člen ZUS-1 izrecno določa, da niso upravni akt, med drugim, če jih sprejemajo (med drugim) nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. Prav tako pa ne gre za sklepa, s katerima bi bil postopek odločanja o izdaji kakega upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

9. Nenazadnje je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik tudi ne izkazuje pravnega interesa za vložitev obravnavane tožbe, saj sama možnost ugotovitve nezakonitosti izpodbijanih sklepov za izkazovanje pravnega interesa ne zadošča, pritožnik pa tudi ni ne izkazal ne uveljavljal, da bi bilo z izpodbijanima sklepoma poseženo v njegov pravni položaj, niti to ne izhaja iz spisne dokumentacije, prav tako pa pritožnik nima procesne legitimacije za vložitev obravnavane tožbe kot član občinskega sveta.

10. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pritožnikovo tožbo obravnavati kot tožbo, vloženo po 4. členu ZUS-1, po katerem v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posameznih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, ni utemeljena in nima podlage v tožbi.

11. Na podlagi prvega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, po prvem odstavku 40. člena ZUS-1 pa sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Pritožnik je tožbo vložil zaradi po njegovem mnenju nezakonitosti postopka sprejetja izpodbijanih sklepov in predlagal njuno razveljavitev, pri tem pa ni navedel, na podlagi katere določbe ZUS-1 je tožba sploh vložena. Iz tožbe pa je tudi razvidno, da se v njej sploh ne sklicuje na kršitve ustavnih pravic oziroma jih sploh ne omenja. Zato sodišču prve stopnje ne more očitati, da bi moralo tožbo obravnavati po 4. členu ZUS-1, niti ne more s sicer obširnimi pritožbenimi navedbami o domnevnih kršitvah ustavnih pravic drugim (potomcem padlih v NOB) nadomestiti pomanjkljivosti svoje tožbe oziroma gre tudi za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Na navedeno ne more vplivati niti pritožnikovo sklicevanje na sklep VS I Up 129/2013 z dne 9. 5. 2014, saj je v tem sklepu šlo za drugačno pravno in dejansko stanje zadeve.

12. Tudi pritožnikovo pavšalno sklicevanje v pritožbi, da je občinski svetnik vedno aktivno legitimiran za izpodbijanje sklepov oziroma posamičnih aktov občinskega sveta, nima podlage v ZUS-1 niti v ZLS ali kateremkoli drugem zakonu. Že sodišče prve stopnje je pritožniku pravilno pojasnilo, da ima to možnost v skladu s 33. členom ZLS samo župan, ki lahko zadrži izvajanje odločitve občinskega sveta, če meni, da je nezakonita ali v nasprotju s statutom ali drugim splošnim aktom občine, in predlaga občinskemu svetu, da o njej ponovno odloči na prvi naslednji seji, pri čemer mora navesti razloge za zadržanje. Če občinski svet ponovno sprejme enako odločitev, lahko edino župan začne postopek pri upravnem sodišču (šesti odstavek 33. člena ZLS).

13. Ker torej izpodbijana sklepa tožene stranke nista upravna akta iz 2. člena ZUS-1 oziroma sta akta iz 3. člena ZUS-1, pritožnik pa tudi ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 14. Vrhovno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo niso pripomogle k odločitvi Vrhovnega sodišča, zato tudi ona sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).