Jedro

Razlika med višino leasing obveznosti in vrednostjo predmeta leasinga, niso le obresti, ker ne gre za kreditno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 250.410,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 13,023.570,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka.

Proti tej sodbi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Pravilno je zaključilo, da so določila pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili jasna in da za njihovo razumevanje razlaga ni potrebna.

Jasna določila pogodbe se uporabijo tako kot se ta glasijo (1. odst. 99. čl. ZOR) in zato zaslišanje tožene stranke ni bilo potrebno. Samo za nejasna določila pogodbe bi bilo treba uporabiti pravila o razlagi pogodbe oziroma ugotavljati pogodbeno voljo strank. Ker pa so v tem primeru kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pogodbena določila jasna, to ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena leasing pogodba. Na pravilnost takega zaključka kaže ne samo ime sporne pogodbe, pač pa tudi vsa nadaljnja pogodbena določila. Tega, da gre za leasing pogodbo, ne spremeni tudi ne vsebina določila 2. čl. pogodbe, na katero najbrž smiselno opozarja tožena stranka, ko trdi, da je bila med strankama sklenjena kreditna pogodba in da je tožena stranka sama kupila prikolico. Dejstvo, da je tožena stranka vozilo izbrala pri dobavitelju AM-Cosmos Ljubljana, ne pomeni, da tožena stranka s tožečo stranko ni stopila v leasing razmerje. Iz vsebine celotne pogodbe je razvidno, da gre za takoimenovani finančni leasing, ko je tožeča stranka financirala nabavo avtomobila, ki ga je tožena stranka vzela v zakup. Na podlagi takšne vsebine pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da razlika med višino leasing obveznosti in nabavno vrednostjo avtomobila ne predstavlja le obresti, saj gre za leasing pogodbo in ne za kreditno pogodbo. Zato so v tem znesku že zaradi narave posla zajete tudi druge postavke oziroma stroški tožeče stranke, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in je zato tudi pravilno zaključilo, da ni mogoče govoriti, da si je tožeča stranka s tem zneskom izgovorila oderuške obresti. Pa četudi bi ta znesek predstavljal samo obresti, kar jih ne, s strani tožene stranke niso bili zatrjevani vsi relevantni dejanski elementi oderuštva (glej 141. čl. ZOR).

Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje dovolj temeljito ukvarjalo in povsem pravilno opredelilo do toženkinih trditev, da naj bi bila sklenitev pogodbe s strani tožeče stranke vsiljena. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je bila pogodba v celoti pripravljena s strani tožeče stranke, na stvari nič ne spremeni.

Pogodbene določbe so namreč jasne, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in bi pač tožena stranka morala pred sklenitvijo postopati skrbno in proučiti svoje ekonomske zmožnosti in pogodbe ne podpisati in se ne zanašati na občutek, da bo pogodbo mogoče izvajati. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je tožeča stranka po razdrtju pogodbe vozila prodala po smešno nizki ceni, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi ta ugovor utemeljeno zavrnilo. Pri tem je pravilno zaključilo, da se zdi cena, za katero je tožeča stranka prodala vozilo res precej nizka, vendar pa je kljub temu pravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka dokazati, da bi tožeča stranka vozilo lahko prodala po višji ceni in za po koliko višji ceni. Tožeča stranka je namreč trdila v pravdi, da je vozilo prodala po takšni ceni, kot jo je pač takrat lahko dosegla, na kar kaže tudi njen dopis z dne 7.10.1997 (priloga A8). Ob takih trditvah tožeče stranke, bi tožena stranka morala ponuditi konkretne dokaze za svoje trditve, da je bil avtomobil prodan po prenizki ceni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tega ni dokazala, zato z ugovorom prenizke prodajne cene ni mogla biti uspešna. Iz enakih razlogov tudi ne more biti uspešna njena pritožbena trditev v to smer in s tem v zvezi tudi ne trditev, da je tožeča stranka bila iz posla nesorazmerno okoriščena.

Iz navedenega je razvidno, da so pritožbene trditve v zvezi z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja neutemeljene. Na ugotovoljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje določila sporne pogodbe pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sodišče prve stopnje tudi ni napravilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP). Stroški tožeče stranke predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo in takso za pritožbo.