Zaključek sodišča prve stopnje glede načina plačila in da morajo pravne osebe poslovati negotovinsko se namreč ne nanaša na način plačila in da ta pri pravnih osebah ni dopusten, temveč na neprimernost dokaza z zaslišanjem prič pri pravnih osebah glede načina plačila. Kot je pojasnjeno že zgoraj, pa so bili dokazni predlogi tudi nesubstancirani in jih sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati že iz tega razloga.
I.Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila.
1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodno odločbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 36.920,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.216,54 EUR od 14. 8. 2024 dalje do plačila in od zneska 27.704,30 EUR od 30. 7. 2024 dalje do plačila (I. točka izreka) ter pravdne stroške v višini 2.399,19 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka), zaradi umika tožbe za plačani znesek 8.000,00 EUR pa je postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka).
2.Zoper odločitev iz I. in III. točke se je pritožila tožena stranka. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v tem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3.Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka s predlogom višjemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter ji v plačilo naloži njene stroške pritožbenega postopka.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi podjemne pogodbe za toženo stranko izdelala različne artikle ter vzorce, ki jih je tožena stranka uporabljala v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, pri tem pa tožena stranka svoje obveznosti plačila za opravljeno delo ni izpolnila. Tožena stranka je sicer trdila, da je svoje obveznosti plačila po vtoževanih računih v celoti izpolnila, vendar kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, svojega ugovora plačila ni konkretizirala. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni ponudila nobenih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti kdaj in kako je izpolnila svojo obveznost plačila po podjemni pogodbi s tožečo stranko. Pri tem tudi ni trdila, da je plačila izvedla negotovinsko, temveč je le navedla, da je oba računa plačala pravočasno in da tožeči stranki ne dolguje ničesar več. Glede na tako pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke v zvezi z opravljenim plačilom vtoževanih terjatev je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da v zvezi s tem ni izvajalo zaslišanja zakonitega zastopnika A. A. in priče B. B., saj pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z zaslišanjem. Zaslišanje je kot dokaz namenjeno ugotavljanju resničnosti pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa širitvi trditvene podlage. Pravica stranke do izvedbe dokazov namreč ni neomejena, saj lahko sodišče dokazni predlog zavrne, če je ta nesubstanciran, če gre za neprimeren dokaz ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati.1 Zaradi opustitve navedenih zaslišanj zato ni moglo priti do očitanih procesnih kršitev pravdnega postopka tj. kršitve načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne do očitanih kršitev ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.
6.Prav tako je neutemeljena pritožba v delu, da zaradi njene insolventnosti od 8. 10. 2024 do 31. 12. 2024 plačila preko transakcijskega računa, torej na običajen način, niso bila mogoča. Kot že navedeno tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da je plačila tožeči stranki izvedla gotovinsko, v kakšnih (manjših) zneskih, kdaj je bila gotovina izročena tožeči stranki ipd. Zaključek sodišča prve stopnje glede načina plačila in da morajo pravne osebe poslovati negotovinsko se namreč ne nanaša na način plačila in da ta pri pravnih osebah ni dopusten, temveč na neprimernost dokaza z zaslišanjem prič pri pravnih osebah glede načina plačila. Kot je pojasnjeno že zgoraj, pa so bili dokazni predlogi tudi nesubstancirani in jih sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati že iz tega razloga. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so tako nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP), saj tožena stranka ni navedla zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave.
7.Pri tem so namreč neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o neizvajanju materialno procesnega vodstva sodišča prve stopnje, ker da ni pozvalo tožene stranke k predložitvi pisnih dokazov o plačilu. Tožena stranka v pritožbi trdi, da če bi sodišče prve stopnje izvajalo materialno procesno vodstvo, bi lahko pojasnila, da listinskih dokazil o plačilu ni, ker plačila niso bila izvedena preko bančnih nakazil, kar si je tožena stranka ves čas prizadevala dokazati z zaslišanjem svojega direktorja in s pričami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla, da je oba računa plačala, čemur je tožeča stranka na glavni obravnavi nasprotovala in vztrajala, da tožena stranka ni plačala ničesar ter da iz njenih računovodskih listin plačila ne izhajajo. Poleg tega je tožeča stranka priznala plačilo 8.000,00 EUR, za kar je tožbo umaknila, s čimer se je na poziv sodišča tožena stranka strinjala, poleg tega pa le vztrajala pri ugovoru in dosedanjih navedbah, novih navedb pa ni podala. Ob takem stanju stvari, ko je na glavni obravnavi tožeča stranka pojasnila, da je prejela od tožene stranke le 8.000,00 EUR, za kar je tožbo umaknila, je tožena stranka imela možnost izjaviti se o vseh dejstvih, ob posebnem pozivu sodišča prav glede plačila 8.000,00 EUR pa bi tožena stranka lahko in če meni, da je bilo plačil več, tudi morala pojasniti za kakšna dodatna plačila je šlo, kdaj in na kakšen način so bila izvedena. Ker tožena stranka tega ni storila, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še dodatno in posebej izvajati materialno procesnega vodstva. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko "voditi za roko" oziroma mu celo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga; to tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna sama stranka in ne v naprej sodišče. V tem primeru bi sodišče moralo navezati s tako priviligirano stranko takšen dialog, da bi privzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP), s čimer bi bilo porušeno v tem okviru tudi "načelo enakosti orožij" pravdnih strank,2 zato so take navedbe pritožnice neutemeljene.
8.Taka presoja izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, hkrati pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 875 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške in 22% DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 653,31 EUR. Tako odmerjene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
-------------------------------
1Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 296 in naslednje; odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 179/2012, II Ips 211/2011, II Ips 197/2007, II Ips 13/2015 in druge; odločbe Ustavnega sodišča Up-284/13, Up-2195/06, Up-626/05.
2Prim. II Ips 119/2015.