Jedro

Tožena stranka je prenehala opravljati dejavnost kot samostojni podjetnik, zato je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 108. čl. ZDR. V tem primeru znaša odpovedni rok 30 dni, tako da tožnica ni upravičena do daljšega odpovednega roka glede na delovno dobo, ki jo je dopolnila ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v 2. odstavku izreka, ki določa dolžino odpovednega roka 30 dni, nezakonita in za ugotovitev, da odpovedni rok traja 90 dni, s pričetkom teka dne 31.10.2008 in iztekom dne 28.1.2009. Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico do 28.1.2009 prijaviti v socialno zavarovanje, plačati zanjo predpisane prispevke za socialno varnost do tega dne in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji povrniti pravdne stroške v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega roka do plačila. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo veljavne Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo, ki določa drugačne odpovedne roke, kot ZDR. Spregledalo je, da ZDR ne izključuje drugačne ureditve odpovednih rokov v kolektivni pogodbi tudi za primer iz 108. člena ZDR. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 30.10.2008 na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), ki sodi v poglavje „d) Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave“ in ki določa, da v drugih primerih uvedbe postopkov za prenehanje delodajalca lahko delodajalec v skladu z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom. Med druge primere prenehanja delodajalca sodi tudi prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika. Ta specialna določba, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, drugače kot 92. člen ZDR določa odpovedni rok, ki je v vseh primerih, ne glede na delovno dobo pri delodajalcu, 30 dni.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da ni uporabilo Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008). Ta v 33. členu določa minimalne odpovedne roke pri manjšem delodajalcu, pri čemer iz te določbe izhaja, da je njen namen določiti krajše odpovedne roke, kot so določeni v ZDR, ne pa daljših. Po 91. členu ZDR sicer delavec in delodajalec lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi v zakonsko ali pogodbeno določenem odpovednem roku, pri določitvi katerega morata pogodbeni stranki upoštevati minimalni čas trajanja odpovednega roka, določen s tem zakonom, razen če je za manjše delodajalce s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače dogovorjeno. Vendar pa se ta določba nanaša na naslednji, 92. člen ZDR, ki sicer določa minimalne odpovedne roke. Za manjše delodajalce ZDR na več mestih dopušča odstop od svojih minimalnih standardov, kar je glede na specifično naravo dejavnosti logično. Vse izjeme so usmerjene v poenostavitev postopkov in omilitev pogojev, zato je tudi določbo 91. člena ZDR mogoče razumeti le v tem smislu. Določba 108. člena ZDR o 30 dnevnem odpovednem roku je specialna in ker s kolektivno pogodbo dejavnosti za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja delodajalca ni določen drugačen odpovedni rok, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi v 154. členom ZPP.