24. 3. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Edija Bužekijana, Portorož, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, na seji 24. marca 2022

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 16/2018 z dne 16. 4. 2019 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 169/2016 z dne 17. 11. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-792/2015-2 z dne 12. 4. 2016 in sklepom Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-536800/2015-1 06-720-02 z dne 2. 9. 2015 se zavrže.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Finančna uprava je z izpodbijanim sklepom odločila, da se nad pritožnikom začne davčna izvršba za obveznosti v skupni višini 211.046,41 EUR. V sklepu je navedla izvršilne naslove, iz katerih izhajajo posamezne pritožnikove davčne obveznosti, in določila, da se izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo pritožnikovih premičnin. Ministrstvo za finance je sklep na pritožnikovo pritožbo delno odpravilo, potrdilo pa ga je med drugim v delu, ki se nanaša na odločbo z dne 1. 6. 2015, s katero je bil pritožniku odmerjen davek od nenapovedanih dohodkov po tedaj veljavnem petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper neodpravljeni del sklepa o davčni izvršbi. Navedlo je, da je omenjena odločba o odmeri davka postala izvršljiva in da obveznosti iz nje pritožnik ni izpolnil, da v postopku davčne izvršbe dolžnik ne more izpodbijati izvršilnega naslova in da enako velja za upravni spor zoper sklep o izvršbi. Da o pritožbi zoper odmerno odločbo še ni bilo odločeno v času izdaje izpodbojnega sklepa o izvršbi (in da tedaj izvršilni naslov še ni bil dokončen in pravnomočen, kar je ugovarjal pritožnik), po presoji Upravnega sodišča ni pomembno, saj naj bi bilo bistveno le, da je bila odmerna odločba v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršljiva.

2.Pritožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 11. 4. 2018 ugodilo. Revizijo je dopustilo glede vprašanja ustavne skladnosti tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki določa nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe v primerih, ko se s sklepom o davčni izvršbi dovoli izvršba na premičnine dolžnika, ki ne ovira prodaje zarubljenih premičnin. Vrhovno sodišče je nato revizijo, ki jo je pritožnik vložil na podlagi sklepa o dopustitvi revizije, zavrglo s sklepom z dne 16. 4. 2019. Odločitev je med drugim utemeljilo z obrazložitvijo, da sodba Upravnega sodišča temelji na stališču o izpolnjenosti zakonskega pogoja za izvršbo, da ne temelji na stališčih, ki bi se nanašala na nesuspenzivnost in s tem povezane učinke pritožbe zoper sklep o izvršbi na premičnine, in da vprašanje ustavne skladnosti tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2, glede katerega je bila predhodno dopuščena revizija, ne more vplivati na že omenjeno nosilno stališče izpodbijane sodbe. Pritožnik naj bi to vprašanje prvič izpostavil šele pred Vrhovnim sodiščem. Spregled materialne neizčrpanosti tožbe v upravnem sporu naj bi reviziji odvzel pomen strankinega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo, izdano v sporu z nasprotno stranko in v okvirih, določenih s tožbenimi navedbami. Ker je Vrhovno sodišče ocenilo, da si pritožnik z revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, tj. doseči razveljavitve izpodbijane sodbe, je revizijo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Kot podlago za odločitev je navedlo 374. člen v zvezi s 377. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP).

3.Pritožnik sklepu Finančne uprave, odločbi Ministrstva za finance in sodbi Upravnega sodišča očita kršitev 23., 25., 33. in 67. člena Ustave, 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Zatrjuje, da dopustitev davčne izvršbe za davčno terjatev na premičnini na podlagi izvršilnega naslova (odločbe, ki je izvršljiva, ni pa pravnomočna) predstavlja nesorazmeren poseg v zatrjevane človekove pravice. Meni, da se postavlja pomembno ustavnopravno vprašanje, ali je interpretacija tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki naj bi določala nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe v primeru, ko se s sklepom o davčni izvršbi dovoli izvršba na nepremičnine dolžnika, ki ne ovira prodaje, protiustavna, ker nesorazmerno posega v pravice iz 23., 25., 33. in 67. člena Ustave. Navaja, da je Ustavno sodišče o nesuspenzivnosti pritožbe v davčnem postopku že odločalo v odločbi št. U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98, in OdlUS VII, 198), vendar naj bi obravnavana zadeva odpirala bistveno ožje vprašanje, kot tisto, na katero je odgovorilo v navedeni odločbi. Sklicuje se na več odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice[1] in trdi, da gre za plačilo davščin, ugotovljenih v posebnem primeru (za daljšo preteklo časovno obdobje), ko je sklep o izvršbi izdan na podlagi nepravnomočne upravne odločbe davčnega organa, ki do dne izdaje sklepa o izvršbi še ni bila podvržena sodnemu nadzoru. Po mnenju pritožnika zaznamba izvršbe in cenitev nepremičnin v davčni izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (odmerne odločbe, ki je izvršljiva, ni pa pravnomočna) prestaneta test sorazmernosti posega v dolžnikove pravice iz 23., 24. in 33. člena Ustave, ne prestaneta pa ga prodaja premičnin in poplačilo terjatve iz kupnine, ki povzročita nepopravljive posledice v dolžnikovi premoženjski sferi. Nasprotno pa naj odlog prodaje premičnin do odločitve o pritožbi proti sklepu o izvršbi državi ne bi povzročil nobene škode.

4.Pritožnik očita sklepu Vrhovnega sodišča kršitev 2. in 22. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. V nasprotju z načelom pravne varnosti naj bi bilo, da Vrhovno sodišče po tem, ko revizijo dopusti, odloči, da ni dovoljena. Vrhovno sodišče naj v sklepu o zavrženju revizije ne bi pojasnilo, zakaj je v isti zadevi ob istem gradivu odločilo drugače kot v predhodni odločitvi. Odločitev Vrhovnega sodišča naj bi v resnici pomenila, da nikjer zapisana in v sodni praksi obstranska procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev v materialnem smislu prevlada nad revizijo ustavnopravno sporne odločitve nižjega sodišča. Pritožnik navaja, da se sicer zaveda pomembnosti načela subsidiarnega pravnega varstva in zahteve po izčrpanju pravnih sredstev tudi v materialnem smislu, vendar je po njegovem pomembno tudi to, da se je Upravno sodišče implicitno strinjalo z ustavnostjo tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2, saj v nasprotnem primeru ureditve ne bi smelo uporabiti oziroma bi moralo vložiti zahtevo za presojo njene ustavnosti. Zato naj bi bila obrazložitev Vrhovnega sodišča, češ da se Upravno sodišče ni moglo opredeliti do protiustavnosti tretjega odstavka 157. člena ZDavP- 2, očitno napačna.

5.Pritožnik hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2. Svoj pravni interes utemeljuje z vloženo ustavno pritožbo. Očitki, ki jih uveljavlja v pobudi, so vsebinsko enaki očitkom, ki jih v ustavni pritožbi uveljavlja zoper sodbo Upravnega sodišča, odločbo Ministrstva za finance in sklep Finančne uprave. Pobudnik zatrjuje, da naj bi zakonodajalec z določitvijo nesuspenzivnosti pritožbe zoper sklep o izvršbi nesorazmerno posegel v več ustavnih in konvencijskih pravic. Tretji odstavek 157. člena ZDavP-2 naj bi bil v nasprotju s 23., 25., 33. in 67. členom Ustave ter 1. členom Prvega protokola k EKČP.

B.

6.Ustavno sodišče ustavne pritožbe, kolikor pritožnik z njo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča, ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

7.Kolikor z njo pritožnik izpodbija sodbo Upravnega sodišča, odločbo Ministrstva za finance in sklep Finančne uprave, Ustavno sodišče ugotavlja, da ustavnopravnih kršitev, ki jih očita tem posamičnim aktom, ni uveljavljal že v tožbi, ki jo je vložil na Upravno sodišče. Po ustaljeni ustavnosodni presoji zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Ker pritožnik v tožbi ni zatrjeval, da je nesuspenzivnost davčne izvršbe protiustavna in da zoper njega izdan sklep o izvršbi krši 23., 25., 33. in 67. člen Ustave ter prvi odstavek 6. člena EKČP in 1. člen Prvega protokola k EKČP v zvezi s 13. členom EKČP, temveč je zgolj navajal, da je bil izvršilni naslov izdan na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter da odločba še ni dokončna in pravnomočna, pravnih sredstev po vsebini ni izčrpal. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

8.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pobudnik mora torej izkazati, da bi razveljavitev ali ugotovitev protiustavnosti izpodbijanega predpisa privedla do spremembe v njegovem pravnem položaju.

9.Izpodbijani tretji odstavek 157. člena ZDavP-2 ne učinkuje neposredno. V takih primerih je pravni interes za pobudo skladno z ustaljenim stališčem Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82) podan, če pobudnik pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS hkrati vloži tudi ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanih predpisov.

10.Pobudnik pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ne more utemeljiti z vloženo ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča, saj ta ni bil izdan na podlagi izpodbijane določbe, temveč na podlagi 374. člena v zvezi s 377. členom ZPP, ki omogočata zavrženje revizije kot nedovoljene. Ne more ga utemeljiti niti z ustavno pritožbo, vloženo zoper posamične akte, izdane pred sklepom Vrhovnega sodišča, saj je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo. Glede na navedeno pobudnik ni izkazal pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (3. točka izreka).

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena, pete alineje prvega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Sklicuje se na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Janosevic proti Švedski z dne 23. 7. 2002, Västberga Taxi Aktiebolag in Vulic proti Švedski z dne 23. 7. 2002, Rousk proti Švedski z dne 25. 7. 2013 in Oao Neftyanaya Kompaniya Yukos proti Rusiji z dne 20. 9. 2011.

[2]Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-86/17, Up-471/17 z dne 30. 1. 2020, 4. točka obrazložitve.