Jedro

Pritožbi utemeljeno grajata pravilnost prvostopnega sklepa, pri čemer opozarjata, da vsi s sklepom odvzeti predmeti niso bili uporabljeni ali namenjeni za storitev kaznivih dejanj, niti niso nastali s kaznivim dejanjem, ter da torej ne gre za predmete, na katere se nanaša določba prvega odstavka 73. člena KZ-1, na katero se v obrazložitvi napadenega sklepa sklicuje sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbam obsojenega S.M. in pooblaščenke M.B. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 14213/2013 z dne 19. 2. 2018 na podlagi določil člena 498 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se odvzamejo predmeti, ki so bili zaseženi dne 20. 3. 2013 in 16. 9. 2013 ter so navedeni v izreku napadenega sklepa.

2. Proti temu sklepu sta se pritožila obsojeni S.M. in pooblaščenka M.B., obsojenec pa je po preteku pritožbenega roka podal še dopolnitev pritožbe. Iz pritožb, v katerih niso navedeni pritožbeni razlogi, je razbrati, da se pritožnika ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje in se zavzemata za razveljavitev napadenega sklepa.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se odvzamejo predmeti, ki so bili zaseženi v zvezi s kazenskimi postopki, ki so se vodili zoper obsojenega S.B. in so bili zaključeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 21537/2014 z dne 23. 5. 2014, s katero je bil S.M. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po drugem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 54 KZ-1, sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 14213/2013 z dne 22. 8. 2014, s katero je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki tretjega v zvezi s prvim odstavkom 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in v zvezi s kazenskim postopkom, ki se je vodil zoper njega pri Okrožnem sodišču v Mariboru, zaradi več kaznivih dejanj pranja denarja po 245. členu KZ-1, v katerem je bila izdana zavrnilna sodba II K 27573/2014 z dne 8. 6. 2016, z utemeljitvijo, da so vsi zaseženi predmeti bili uporabljeni pri storitvi navedenih kaznivih dejanj, da je glede načina izvršitve kaznivih dejanj in namena, za katerega so bili uporabljeni, v nasprotju z razlogi morale, da bi se ti predmetu obsojencu in drugim osebam vrnili in da način izvrševanja kaznivih dejanj, katere je storil na škodo številnih oškodovancev, kaže na vztrajnost obsojenca pri izvrševanju kaznivih dejanj in tako tudi na nevarnost, da bi zaseženi predmeti lahko bili ponovno uporabljeni za storitev kaznivih dejanj ter bi bila s tem ponovno ogrožena varnost premoženja drugih oseb. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadenega sklepa nadalje navaja, da je v pravnomočnih obsodilnih sodbah pomotoma izpadla odločitev o odvzemu zaseženih predmetov, napadeni sklep pa opira na določbe 73. člena KZ-1 in prvega in tretjega odstavka 498. člena ZKP, katerih vsebino povzema v razloge sklepa (točka 2 in 3).

5. Pritožbi utemeljeno grajata pravilnost prvostopnega sklepa, pri čemer opozarjata, da vsi s sklepom odvzeti predmeti niso bili uporabljeni ali namenjeni za storitev kaznivih dejanj, niti niso nastali s kaznivim dejanjem, ter da torej ne gre za predmete, na katere se nanaša določba prvega odstavka 73. člena KZ-1, na katero se v obrazložitvi napadenega sklepa sklicuje sodišče prve stopnje.

6. Obsojeni tako navaja, da so bili odvzeti tudi predmeti, za katere iz zapisnika o preiskavi naprave ni nikjer zabeleženo, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje (osebni računalnik HP Workstation XW4400 s pripadajočimi trdimi diski, računalnik Toshiba QOSMIOX770-11C, osebni računalnik Tron s pripadajočim trdim diskom, za katerega trdi, da ga je uporabljal sin R.M.), ali gre za še neuporabljene predmete (SSD DISK znamke Kingston, zapakiran v originalni embalaži, 90 kom CD/DVD nosilcev, ki so prazni), ali za diske, v katerih so pomembni podatki, ki se tičejo poslovanja podjetja, ki bi jih moral predložiti davčnemu uradu, k čemer ga je slednji že večkrat pozval, pa sedaj tega ne more storiti, ker z njimi na razpolaga, ali za predmete, ki jih je za igro uporabljal njegov sin (trdi disk priklopljen na igralno konzolo Wii), ali za predmet, ki je nedelujoč in za njega ni zapisnika o preiskavi (prenosni računalnik Dell XPS), ali za naprave, ki bi jih moral vrniti, itd., kar vse podrobno pojasnjuje v točkah 1 do 11 pritožbe. Pooblaščenka M.B. ki je bila izvenzakonska partnerka obsojenca v času zasega predmetov in je mati njunega sina R., pa v pritožbi navaja, da so s sklepom odvzeti tudi predmeti, ki so osebna last njene stranke in so bili uporabljeni predvsem v zasebne namene ter te predmete v pritožbi tudi podrobno specificira.

7. Iz obrazložitve napadenega sklepa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje presojalo trditve, navedene v obeh pritožbah. Sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na ugotovitev, da gre za predmete, ki so bili najdeni in zaseženi pri preiskavi stanovanja in drugih prostorov obsojenca, po odredbi sodišča (točka 1 izreka), ter na dejstvo, da je v pravnomočnih obsodilnih sodba pomotoma izpadla odločitev o odvzemu zaseženih predmetov, ki so bili uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja.

8. Po določbah 498. člena ZKP se predmeti kaznivega dejanja odvzamejo naknadno, s posebnim sklepom, potem ko je bil kazenski postopek zoper obdolženca že pravnomočno končan, pa tudi tedaj, ko do kazenskega postopka sploh ni prišlo, pri čemer za izdajo sklepa ni pomembno ali se je postopek končal z obsodilno, oprostilno ali zavrnilno sodbo ali pa z ustavitvijo, pač pa je pomembno samo, da gre za takšen predmet, da je podana nevarnost, da bo ponovno uporabljen za kaznivo dejanje oziroma, da razlogi splošne varnosti ali morale zahtevajo, da se odvzame. Pri tem se sklep o odvzemu predmetov izda po uradni dolžnosti1. Določbe tega člena se ne nanašajo na predmete, ki so bili zaseženi kot dokazno sredstvo in jih ni mogoče šteti za predmete kaznivega dejanja po členu 73 KZ-1. Take premete se mora po končanem postopku vrniti lastniku. Sklep po tretjem odstavku 498. člena ZKP izda sodišče samo tedaj, ko je v zakonu določen obvezen odvzem predmetov (ne glede na to, ali so last obdolženca ali druge osebe), ne pa tudi, če je odvzem zgolj fakultativen. Pri fakultativnem odvzemu predmetov je namreč lahko sporno, ali v sodbi manjka odločba o odvzemu predmetov zato, ker je sodeči senat pozabil o tem odločiti, ali pa je ocenil, da ni razlogov za njihov odvzem, in ker jih ni odvzel, tudi v obrazložitvi sodbe niso dani razlogi za takšno odločitev. Naknadni odvzem predmetov bi v takem primeru pomenil nedovoljeno dopolnitev pravnomočne obsodilne sodbe.2 Obrazložitev napadenega sklepa je vsebinsko skopa, saj iz nje ni mogoče razbrati, ali so bili vsi predmeti, ki so navedeni v izreku sklepa, uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali pa so nastali s kaznivim dejanjem, ali pa morebiti ne gre za predmete, ki so bili namenjeni zgolj osebni rabi, kot to navajata za nekatere od njih v pritožbah oba pritožnika, ali pa so bili povsem novi in neuporabljeni in torej ne gre za predmete, na katere se nanaša določba prvega odstavka 73. člena KZ-1. Dejansko stanje je glede tega povsem nerazjasnjeno in v napadenem sklepu neobrazloženo.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama obeh pritožnikov in odločilo, kot je razvidno iz izreka napadenega sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo razčistiti sporna dejanska vprašanja ter jasno in določno ugotoviti ali so podani pogoji za odvzem predmetov ter s tem v zvezi izvesti ustrezen ugotovitveni postopek, zatem pa v zadevi ponovno odločiti.

10. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 glej mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1048, točka 3. 2 kot pod 1), točki 6 in 7