Jedro

Upoštevajo se tudi težave bolezenskega značaja, ki jih pred škodnim dogodkom ni bilo, če poškodba predstavlja sprožilni moment, vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer.

Dejstvo, da odvetnica toženke ni vlagala pripravljalnih vlog, ne nudi podlage, da se ne prizna nagrada za postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem in stroškovnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, 1) da mora toženka tožnici plačati odškodnino v znesku 205,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2011 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 850,00 EUR od 26.11.2011 do 28.11.2011, zakonske zamudne obresti od zneska 62,28 EUR od 25.10.2011 dalje do plačila; 2) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za znesek 2.095,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2011, za zakonske zamudne obresti od zneska 205,00 EUR za čas od 15.7.2011 do 16.7.2011, zakonske zamudne obresti od zneska 62,28 EUR od 12.4.2011 do 24.10.2011, za zakonske zamudne obresti od zneska 850,00 EUR za čas od 12.4.2011 do 25.11.2011, za zakonske zamudne obresti od zneska 2.500,00 EUR od 15.7.2011 do 9.9.2011; 3) da toženka tožnici povrne pravdne stroške v višini 211,02 EUR in 4), da se pravdni postopek za znesek 1.162,28 EUR zaradi delnega umika tožbe ustavi.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških in uveljavlja vse pritožbene razloge prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Odškodnina za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin je dosojena prenizko, saj je sodišče priznalo le 2.200,00 EUR od vtoževanih 3.200,00 EUR. Kot je tožnica povedala ob zaslišanju, razvidno pa je tudi iz medicinske dokumentacije in drugih izvedenih dokazov, je v nesreči dobila več poškodb, dlje časa je bila tudi v bolniškem staležu. Poleg bolečin v roki, hrbtenici, stegnu, je imela tudi glavobole, ki so trajali dlje časa. Nedvomno je zaradi vseh poškodb trpela bolečine, ki so bile različne intenzitete, o čemer je seznanjena njena osebna zdravnica. Sodišče tožnici verjame, da je imela po poškodbi glavobole, ne upošteva pa kasnejših glavobolov, ki so tudi bili posledica nezgode. Kot je razvidno iz medicinske dokumentacije, pred nesrečo ni imela glavobolov in jih je sprožila nesreča. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je tudi težave, ki so sicer bolezenskega izvora, začele pa so se pojavljati v povezavi z nesrečo, treba upoštevati pri odmeri odškodnine. Sodišče ne more izključiti, da so glavoboli posledica nezgode, kljub kasnejši ugotovitvi, da ima tožnica težave s sinusi, ker to ni raziskano. Sodišče samo navaja, da ni izvajalo dokazov v tej smeri. Sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni v zadostni meri upoštevalo vseh poškodovanih delov in nevšečnosti, ki jih je trpela med zdravljenjem, sicer bi ji priznalo višjo odškodnino. Če bi, kot navaja sodba, odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin, pa bi slednja morala biti še višja. Primerjalno ji je sodišče priznalo le 2,2 neto plače, kar, upoštevajoč sodno prakso, ni sprejemljivo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo vtoževanih 850,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pred samo nezgodo, kot je sama povedala, ni imela nobenih težav. Normalno je hodila v službo, kjer dela kot frizerka, skrbela za svojo 32-mesečno hčerko ter opravljala dela v gospodinjstvu. Po sami nezgodi, zlasti v prvih dneh, ko zaradi bolečin ni mogla dvigniti roke, pojavili pa so se še glavoboli, ni mogla delati niti doma niti v službi. Zaradi degenerativnih sprememb na hrbtenici, ki jih ugotavlja sodišče, se tožnica pred nezgodo ni zdravila in so se pojavile po njej. Res so bolezenskega izvora, vendar jih je povzročila nesreča, kar bi moralo sodišče upoštevati. Pred nezgodo ni imela težav (ne glavobolov, ne s hrbtenico), sedaj pa jih ima in jo ovirajo in onemogočajo pri aktivnostih in življenju, kakršnega je živela pred nezgodo. Nekaj časa je bila odvisna od drugih in takrat je bila njena življenjska aktivnost močno zmanjšana. Zmotno je stališče sodbe, da ni upravičena do odškodnine iz tega naslova, saj sodišče ni upoštevalo bistvenega, da pred nesrečo ni imela težav. Jasno je razmejila postavko nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ji za slednjo nedvomno tudi gre odškodnina. Nenazadnje pa tako izvedenec kot sodišče ugotavljata, da je bila tožničina življenjska aktivnost zmanjšana, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pri odškodnini za strah, ki jo je tožnica vtoževala v višini 800,00 EUR, sodišče pa ji je prisodilo 600,00 EUR, sodišče ni v zadostni meri upoštevalo strahu, ki ga je trpela ob sami nezgodi, saj se je glede na način nezgode in bolečine, ki so se pojavile, hudo ustrašila. Nedvomno je trpela tudi sekundarni strah in to ne le do 4.5.2011, temveč še kasneje, saj so bili prisotni glavoboli, v strahu pa je bila glede samega izida zdravljenja glave, saj je šlo za hujši udarec v glavo. Ne strinja se, da ji sodišče ni priznalo vtoževanih obresti od zneska avtovleke 62,28 EUR od 12.4.2011, ampak šele od 20.10.2011. Ni razloga za zaračunavanje obresti glede na posamezno vrsto materialne škode. Tožena stranka je nedvomno morala vedeti, da je ob tako poškodovanem vozilu, kot je bilo tožničino, potrebna avtovleka in ji zato pripadajo obresti od nastanka škode dalje. Ne strinja se s stroškovno odločitvijo, saj toženi stranki ne gre nagrada za postopek, ker njena odvetnica ni vložila nobene vloge in je le hodila na naroke. Sodna praksa (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 239/2013 z dne 8.3.2013) v takem primeru ne priznava stroškov nagrade za postopek. Sicer pa je bil njen uspeh bistveno višji, po temelju je uspela s 100 %, po višini pa že dosedaj z 32,27 %, torej je njen uspeh najmanj 66,13 %, kar bi moralo sodišče upoštevati.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba tožnici za poškodbe, ki jih je dobila kot voznica v prometni nesreči 7.4.2011 , prizna odškodnino za nematerialno škodo v višini 2.800,00 EUR (za škodo iz naslova telesnih bolečin tožnici 2.200,00 EUR, za škodo iz naslova strahu 600,00 EUR, zavrne pa njen zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Sodba pravilno upošteva merila 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, to so stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Odmerjena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje, hkrati pa ustreza odškodninam prisojenih v drugih primerljivih primerih. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije, kot objektivne pogojenosti odškodnine, in ni podlage za višjo odškodnino, kot se zavzema pritožnica.

Sodba pravilno in v zadostni meri upošteva, da je tožnica dobila poškodbe na večih delih telesa (udarnina desnega komolca, udarnina v predel trupa, zvin vratne hrbtenice, udarnina v predel desnega stegna, udarec v glavo), ki pa se jih po klasifikaciji po Fischerju uvršča med zelo lahke primere – I. Ugotovitev sodbe glede stopnje in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki sicer temelje na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. J.B., tožnica ne izpodbija. Trajanje srednje intenzivnih bolečin 14 dni, lažjih 3 tedne, občasnih lažjih 2 meseca, manj kot mesec dni bolniškega staleža (bolniški stalež od 8.4.2011 do 18.4.2011 in od 1.5.2011 do 7.5.2011), nevšečnosti med zdravljenjem (dvakrat RTG slikanje, oskrba rane na komolcu, dajanje obkladkov na boleče dele, obiski pri osebnem zdravniku in kirurgu, uživanje analgetikov) ter začasno zmanjšana življenjska aktivnost (približno en teden ni mogla sama skrbeti za otroka, za mesec dni je morala opustiti kolesarjenje, potrebovala je pomoč pri delu na vrtu), ne nudijo podlage za višjo odškodnino od prisojene.

Res je, da sodišče tožnici verjame, da se je udarila v glavo (ni šlo za hujši udarec v glavo, kot prikazuje pritožba, saj je bila na glavi le praska) in da je imela glavobole, kar pa ne nudi podlage za zaključek, da so tudi kasnejši glavoboli (1) posledica nesreče, kot se zavzema pritožba. Sodba ugotavlja (12. stran obrazložitve), da pred nesrečo 7.4.2011 tožnica ni imela bolečin v glavi in da so bili glavoboli diagnosticirani šele šest mesecev po nesreči (11.1.2012), ko je bilo ugotovljeno, da so posledica bolezenskega dogajanja (maksilarni sinusitis). Podlago za neupoštevanje glavobolov kot posledico nesreče ima sodba v izvedenskem mnenju (2), pa tudi v mnenju lečeče zdravnice M. P., ki jo je sodišče zaslišalo kot pričo (3). Sodba upošteva stališče sodne prakse, na katero opozarja tožnica (pri odmeri odškodnine se upoštevajo tudi težave, ki so bolezenskega značaja, če jih prej ni bilo, če poškodba predstavlja sprožilni moment), vendar pa, kot pravilno obrazloži, v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Ugotovljeno je namreč bilo, da je vzrok za glavobole v bolezenskem stanju, in ne, da je poškodba zanje predstavljala „sprožilni moment“. V prid pravilnosti neupoštevanja (kasnejših) glavobolov, govori tudi dejstvo, da je bilo 4.5.2011 v zdravstvenem kartonu tožnice zabeleženo, da so bolečine skoraj popolnoma izzvenele (tožnica je navajala le še bolečnost nad rebri desno zadaj), ponovno pa se je glavobol pojavil šele šest mesecev po končanem zdravljenju (januarja 2012). Pravilno je zato tudi stališče sodbe, da ni potrebe po postavitvi izvedenca specialista za področje glave, ki ga je predlagala tožnica.

Tudi glede težav s hrbtenico, za katere pritožba vztraja, da so posledica poškodbe, sodba ugotovi, da to ne drži. Po mnenju izvedenca (4), na katerem temeljijo ugotovitve sodbe, so degenerativne spremembe vratne hrbtenice kroničnega bolezenskega značaja, sama nezgoda pa ni povzročila dokazljivih trajnih anatomskih okvar, ki bi lahko poslabšale funkcionalno stanje in povzročale trajne bolečine v degenerativno spremenjeni hrbtenici.

Posledično, ker tožnica ni uspela izpodbiti pravilnost odločitve, da (kasnejši) glavoboli in težave s hrbtenico niso posledica poškodbe, se pritožnica neutemeljeno zavzema za priznanje odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti (sodba odškodnine iz tega naslova tožnici ne prizna), ni pa tudi upravičena do višje odškodnine za strah (5).

Sodba ima jasne, izčrpne in prepričljive razloge o tem, zakaj tožnici ne pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki ne terjajo ponovnega odgovora (11. točka obrazložitve). Za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se denarna odškodnina prisoja le v izjemnih primerih (6) in se praviloma priznava v okviru odškodnine za telesne bolečine. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (da je tožnica nekaj časa po poškodbi potrebovala pomoč in je takrat bila njena življenjska aktivnost močno zmanjšana), niso take. Razmejitev odškodninske postavke na odškodnino za telesne bolečine in odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne onemogoča sodišču, da ne bi, kot v obravnavanem primeru, upoštevalo začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v okviru odškodnine za telesne bolečine. Po povedanem se izkaže, da sodba materialnopravno pravilno tožnici ne prizna odškodnine za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti kot samostojne odškodninske postavke.

Pri odškodnini za strah sodba v zadostni meri upošteva intenzivnost in trajanje primarnega strahu (do trčenja je prišlo popolnoma nepričakovano, strah je trajal 10 do 15 minut in je bil hude stopnje, saj je bila posredno v življenjski nevarnosti, čeprav se je kasneje izkazalo, da ni dobila življenjsko ogrožajočih poškodb). Pravilno je upoštevalo, da je sekundarni strah trajal do zaključnega pregleda 4.5.2011. Tožnica ni dobila hujšega udarca v glavo, kasnejši glavoboli pa niso posledica poškodbe, zato jih sodba pravilno ne upošteva v zvezi s trajanjem sekundarnega strahu.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo obresti za materialno škodo (za avtovleko 62,28 EUR) priznati od 12.4.2011, to je od nastanka škode dalje. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je toženka odškodninski zahtevek tožnice prejela 1.7.2011, je v zamudo prišla po postavljenem 15-dnevnem roku za izplačilo odškodnine, torej šele 17.7.2011. S sklicevanjem, „da tožena stranka nedvomno morala vedeti, da je ob tako poškodovanem vozilu, kot je bilo tožničino, bila potrebna avtovleka in to na dan škodnega dogodka“, pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti.

Neutemeljena je pritožbena graja stroškovne odločitve. Dejstvo, da odvetnica toženke ni vlagala pripravljalnih vlog, ne nudi podlage, da se ne prizna nagrada za postopek, kot trdi pritožba. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 239/2013 z dne 8.3.2013, na katero se pritožba sklicuje, ne predstavlja utrjenega stališča sodne prakse. Ob dejstvu, da je toženko od obravnave 18.4.2012 dalje zastopala odvetnica, ki so ji bile vloge tožnice vročane, ji pripada nagrada za postopek (7) (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi; ZOdvT). Zmotno je nadaljnje pritožničino stališče, da je njen uspeh večji (66,13 %), ker je treba upoštevati, da je po temelju uspela s 100 %. V predmetni zadevi namreč temelj ni bil sporen.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih materialnih in procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov, ker tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP) je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe:

(1) Tožnica v pritožbi navaja, da se po nesreči konstantno ponavljajo glavoboli, ki jih pred nesrečo ni imela, niso bili zabeleženi v medicinski dokumentaciji in je zato vzrok za njih treba iskati v poškodbi od predmetni nesreči. (2) Iz izvedenskega mnenja dr. J. B. izhaja, da so glavoboli povezani z bolezenskim dogajanjem, t.j. maksilarnim sinuzitisom, ki je bil potrjen z rentgensko sliko 11.1.2012 in CT preiskavo obnosnih votlin 16.5.2012. (3) Priča M. P. je povedala, da se je tožnica (ponovno) oglasila 11.1.2012 v zvezi z glavoboli in da je tožnica k njej prišla predvsem zaradi težav z zobmi. V zdravstveni karton je zabeležila, da so glavoboli morda povezani s prometno nesrečo, po pregledu na ORL pa je bilo ugotovljeno, da je šlo za kronični maksilarni sinusitis in je šlo potem zdravljenje v tej smeri.

(4) Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so v izvidu rentgenograma vratne hrbtenice z dne 13.2.2012 opisane nakazane spondilotične spremembe na segmentu C5, ki pomenijo degenerativno motnjo.

(5) Tožnica se zavzema za višjo odškodnino, glede na to, da je v nezgodi utrpela tudi poškodbo glave, imela bolečine v glavi in jo je bilo strah izida zdravljenja glede glave, ker je ob nesreči šlo za hujši udarec v glavo.

(6) Primerjaj sodbi II Ips 274/2000 z dne 29.11.2000, II Ips 993/2008 z dne 5.4.2009. (7) V skladu z opombo 3 ZOdvT nastane nagrada za postopek za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo.