Jedro

V postopku denacionalizacije ni mogoče vrniti denacionalizacijskemu upravičencu premoženja, ki mu ni bilo podržavljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-5/2007/11 z dne 23. 5. 2011, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožeči stranki Občini Kamnik stroške postopka v višini 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom C.C. trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da pravnomočna odločba Ministrstva za kulturo, št. 464-108/93 z dne 17. 5. 1993, ostane v veljavi. V obrazložitvi je navedel, da je s sklepom, št. 464-108/92, 464/70/00 z dne 15. 3. 2006, ki je postal pravnomočen s sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 90/2007 z dne 27. 11. 2008, dovolil obnovo postopka, končanega s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo istega organa, št. 464-108/93 z dne 17. 5. 1993, v delu, ki se nanaša na novonastalo parc. št. 80/2, poslovna stavba, 54 m2, vl. št. 1, k.o. …. S to odločbo je organ denacionalizacijski upravičenki vrnil v last nepremičnino s parc. št. 80, vl. št. 5, k.o. …, ki v naravi predstavlja stavbo … (v času podržavljenja …). Tožnica je obnovo postopka predlagala, ker ji v postopku ni bilo omogočeno sodelovanje, zatrjevala pa je, da stoji na parc. št. 80/2 novo zgrajeni objekt, ki ga je sama zgradila in ni mogel biti podržavljen. Organ je ugotovil, da je parc. št. 80/2 nastala na podlagi odločbe pristojnega geodetskega organa z dne 10. 10. 1994, s katero se je poočitila delitev parc. št. 80 na parc. št. 80/1 poslovno stavbo 263 m2 in dvorišče 25 m2 ter parc. št. 80/2 poslovna stavba 54 m2. Po tej delitvi se je pokazalo, da je parc. št. 80/2 dejansko del nekdanje parc. št. 81. Ta parcela je bila tudi predmet denacionalizacijskega postopka in je bila z odločbo pristojnega upravnega organa z dne 14. 6. 1994 vrnjena Športni uniji Slovenije. To napako je ugotovila Športna unija Slovenije, v nepravdnem postopku pa je bila sklenjena poravnava 1. 12. 1995 med Športno unijo Slovenije ter vlagateljem po pok. upravičenki A.A., po kateri je lastnica parc. št. 80/2 postala Športna unija Slovenije, ki pa je to nepremičnino prodala B.B. V postopku, ki se je nanašal na parc. št. 80, tožnica ni ugovarjala vrnitvi v naravi, oziroma je v vlogi z dne 18. 3. 1993 navedla, da ni zavezanka in da ne uveljavlja nobenih zahtevkov. Prav tako ni oporekala vrnitvi parc. št. 81, kjer je sodelovala kot zavezanka, tudi ni opozorila na razhajanja med zemljiškoknjižnim stanjem ter zemljiškokatastrskim stanjem. Organ šteje za dokazano, da bi se morala parc. št. 80/2 vrniti Športni uniji Slovenije, ker je nastala iz parc. št. 81, ta napaka pa je bila popravljena s poravnavo z dne 1. 12. 1995. Spreminjanje pravnomočne denacionalizacijske odločbe v tem delu (da bi se parcela vrnila Športni uniji Slovenije namesto pok. upravičenki A.A.) pa je glede na sklenjeno poravnavo v nepravdnem postopku nepotrebno. Po vpogledu v listine (dodatno gradbeno dovoljenje Tajništva za gospodarstvo Ljudskega odbora mestne občine Kamnik št. 966/2/53 z dne 6. 8. 1953, ki je bilo izdano za adaptacijo trgovine na … trgovskemu podjetju ter tehnično poročilo za adaptacijo) je organ ugotovil, da ne gre za izgradnjo novega objekta, temveč za adaptacijo obstoječega objekta na parc. št. 80, katerega investitor je bilo A., iz tehnične dokumentacije pa je tudi razvidno, da gre le za preureditev stavbe. Ker ne gre za novi objekt, niso podane dejanske in pravne ovire za vrnitev v naravi. Organ pa tudi ni ugotavljal po uradni dolžnosti morebitno povečanje vrednosti nepremičnine, ki pa tudi, če je ugotovljena, še ne pomeni, da se nepremičnina ne vrne (25. člen Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen).

Tožnica je vložila tožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb ZDen ter postopka in predlagala ugoditev tožbi ter odpravo odločbe. Navedla je, da je odločitev organa napačna. To izkazuje tudi pravnomočno končan postopek obnove denacionalizacije Športne unije, ki se je vodil pred Upravno enoto Kamnik. Ni jasno, zakaj organ nima dokumentov, na katere se je tožnica sklicevala. Tožnica je v postopku s Športno unijo uspela z obnovo postopka iz istih obnovitvenih razlogov kot v tem primeru in je bila zahteva Športne unije Slovenije za vrnitev parc. št. 81 in 80/2 zavrnjena. Svojo odločitev je organ oprl na odločbo z dne 14. 6. 1994, ki pa je bila odpravljena in se je nadomestila z odločbo z dne 23. 12. 2002. Iz te odločbe izhaja tudi ugotovitev zgrajenih arkad, ki jo je mogoče iz grafičnega dela opredeliti kot samostojno gradnjo, saj je bila stavba brezplačno dodeljena A. in je ta tudi upravljal s sedaj parc. št. 80/2. Ta del je bil vrnjen med sredstva občine v času lastninskega preoblikovanja. Ta nepremičnina nikoli ni bila podržavljena upravičencu, prav tako ni bila predmet poravnave glede na dopis z dne 19. 6. 1995. Športna unija Slovenije je sklenila poravnavo za parcelo, ki je ni prejela v naravi in je bila odločba odpravljena. Odločba je torej nezakonita. S sodno poravnavo pa se ne da urediti pravnih vprašanj za nazaj, še posebno ne ob dejstvu, če s takimi zahtevki stranke ne morejo razpolagati. Ta parcela je bila torej del parc. št. 81, katere zahtevek za vračilo se je zavrnil. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom C.C. je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica ni uspela spremeniti odločitve. Tožnica ni uspela dokazati, da je na parc. št. 80/2 novo zgrajen objekt, ki ga zato ni možno vrniti v naravi, saj ga ni zgradila. Res je, da parc. št. 80/2 v izmeri 54 m2 ni bila podržavljena upravičenki, vendar pa je nastala kasneje in je bila prej del parc. št. 80, ki pa je bila podržavljena upravičenki. Sicer pa je pravni naslednik upravičenke B.B. parc. št. 80/2 kupil s prodajno pogodbo z dne 23. 11. 1995 za kupnino v višini 8,100.000,00 dinarjev, pogodba pa je bila tudi vložena v zemljiško knjigo, vknjižba pa tudi opravljena. Tudi če bi bila odločba odpravljena, s tem ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja glede parc. št. 80/2, saj je le-ta med tem postala last tretjih oseb na podlagi pogodbe z dne 23. 11. 1995 in potem posledično na podlagi dedovanja last C.C., določena upravičenja na tej nepremičnini pa ima tudi D.D., hčerka pok. kupca. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Stranka z interesom E.E. na tožbo ni odgovoril. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odločanje v obnovljenem postopku denacionalizacije, natančneje za vračilo sedaj parc. št. 80/2, k.o. …, za katero tožnica uveljavlja, da ne bi smela biti vrnjena pok. upravičenki A.A. v naravi kot del podržavljene parc. št. 80, k.o. …, iz razloga, ker ni predmet podržavljenja. Iz podatkov izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnih spisov tako izhaja, da je upravni organ po tem, ko je ugotovil, - da bi se morala nepremičnina s parc. št. 80/2 v denacionalizacijskem postopku vrniti Športni uniji Slovenije, saj je nastala iz podržavljene parc. št. 81 (kar pa je bilo sanirano s poravnavo, N 17/95 z dne 1. 12. 1995, sklenjeno med dediči pok. upravičenke A.A. ter Športno unijo Slovenije in s katero je bila priznana lastninska pravica Športni uniji Slovenije), - da tožnica ni nikoli oporekala vrnitvi te nepremičnine v naravi (ne v tem prvotnem postopku, kot tudi ne v postopku, ki je tekel pred Upravno enoto Kamnik glede vračila parc. št. 81), in - ocenil, da tožnica v tem postopku ni predložila nobenih dokazov, da te nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, na kar tudi ne kažejo izvedeni dokazi, morebitna povečana vrednost pa tudi ne predstavlja tovrstne ovire, odločil, da pravnomočna odločba, št. 464-108/93 z dne 17. 5. 1993, ostane v veljavi. Takšen zaključek upravnega organa je po presoji sodišča napačen. Že ob nesporno izkazani ugotovitvi, da je parc. št. 80/2 nastala iz parc. št. 81 in ne iz parc. št. 80, ki je bila predmet obravnave v tem prvotnem denacionalizacijskem postopku, bi organ moral sprejeti drugačno odločitev glede na 2. člen ZDen. Po tem členu je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja iz prejšnjega člena (tj. premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu) v naravi oziroma če ta ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine. Navedeno pomeni, da v postopku denacionalizacije ni mogoče vrniti denacionalizacijskemu upravičencu premoženja, ki mu ni bilo podržavljeno. In ker je bila v obravnavanem prvotnem postopku denacionalizacije pok. denacionalizacijski upravičenki A.A. vrnjena parc. št. 80/2, ki ji ni bila podržavljena, bi organ moral v obnovljenem postopku v zvezi s to nepremičnino nedvomno sprejeti drugačno odločitev. Sodišče se zato ne strinja z organom, da je bila s sklenjeno poravnavo (torej s priznanjem lastninske pravice Športni uniji Slovenije) ta ''napaka'' odpravljena, zlasti ob upoštevanju že v obnovljenem postopku predloženih listin (npr.: nadomestni sklep Geodetske uprave Kamnik z dne 17. 10. 1995, gradbeno dovoljenje z dne 19. 2. 1953, dopis A. z dne 19. 6. 1995 tožnici glede vključitve premoženja v program lastninskega preoblikovanja in izvršitve denacionalizacijske odločbe z dne 17. 5. 1993, idr.), kakor tudi k tožbi priložene pravnomočne odločbe Upravne enote Kamnik, št. 351-526/93-5/17 z dne 23. 12. 2002, s katero je upravni organ v obnovljenem postopku odločil, da se zahteva Športne unije Slovenije za vračilo podržavljene parc. št. 81 (sedaj parc. št. 81 v izmeri 320 m2 in parc. št. 80/2, v izmeri 54 m2, k.o. …) zavrne in se Športni uniji Slovenije za to parcelo določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Glede na povedano zato tudi niso pravno relevantni nadaljnji razlogi organa, s katerimi je (tudi) utemeljeval svojo odločitev (da ne gre za novo stvar, da morebitna povečana vrednost nepremičnine po 25. členu ZDen ne vpliva na obliko vračila, kakor tudi neuveljavljanje zahtevkov tožnice v prvotnem postopku) in se sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

Sodišče tako ugotavlja, da je upravni organ pri odločanju v obnovljenem postopku glede na predložene podatke napačno razlagal in uporabil materialno pravo, zaradi česar je njegova odločba nezakonita in jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka istega člena zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek, ki bo moral ob upoštevanju pravnega mnenja te sodbe in glede na zbrane podatke o zadevi ponovno odločiti.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče sprejelo ob smiselni uporabi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.