Jedro

Toženka je pristojna, da v okviru postopka javnega razpisa preverja izpolnjevanje materialnih pogojev, ki so bili v Javnem razpisu določeni kot pogoj za izplačilo sredstev. Spoštovanje pravil javnega naročanja pa je eden od pogojev za izplačilo, zato ga je bila v tem okviru pristojna tudi presojati.

Toženka je posamezne postavke glede na razpisno dokumentacijo tožnice štela za "nedeljive", na tožnici pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da niso, možnost dokazovanja nasprotnega je glede na poziv toženke imela, možnosti pa ni izkoristila.

Toženka je ugotavljala neupravičene stroške in njihovo višino glede na izpolnjevanje pogojev za upravičenost. V tem pogledu načelo sorazmernosti ni uporabljivo.

Obseg obveznosti tožnice je določala dokumentacija, ki jo je tožnica predložila vlogi za izdajo odločbe o pravici do sredstev, in na tej podlagi je bila tudi določena višina odobrenih sredstev.

Nespecificirana klavzula v osnovni pogodbi kot "možnost dodatnih del" ne pomeni, da je toženka sprejela obveznost povrnitve stroška konkretno izvedenih del že z odločbo o pravici do sredstev, ne da bi tožnica zanje kot konkretno izvedena pridobila od toženke soglasje iz 54. člena ZKme-1. Kolikor je predhodno ugotovljeno, da je bil neupravičen strošek vključen v zahtevek za izplačilo in upravičenec zatrjuje, da za to ni odgovoren, mora toženka upravičencu omogočiti, da dokaže, da za vključitev spornih stroškov v zahtevku ni odgovoren. Presoja se zgolj vprašanje neodgovornosti upravičenca za vključitev neupravičenega stroška v zahtevek, le to je pravno pomembna okoliščina, ki jo je za (ne)uporabo znižanja kot upravne sankcije treba ugotoviti.

Toženka je zavrnila dokazne predloge, s katerimi je tožnica želela dokazovati nasprotno, kot izhaja iz "materialnopravnih izhodišč", ki toženko prepričujejo, da je tožnica odgovorna za vključitev neupravičenih zneskov v zahtevek, ter s tem tožnici odrekla možnost, da dokazuje nasprotno. Dokazna ocena toženke torej temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, odločitev pa je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka, saj navedeno stališče toženke pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in vplivu na končno oceno. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena.

Odločitev o teku zamudnih obresti temelji na prvem odstavku 378. člena OZ. Toženka bi torej morala o zahtevku tožnice za izplačilo zamudnih obresti odločiti meritorno, torej ugotoviti, ali je njena obveznost za izplačilo sredstev tekom postopka nastala, pa ni bila izvršena, torej ali sta tožnica in toženka tekom postopka vstopili v dolžniško upniško razmerje, ki bi tožnico upravičevalo do izplačila zamudnih obresti.

Upravni postopek odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev iz naslova Ukrepov programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 do 2013 se začne na zahtevo stranke, zato je v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP toženka zahtevek tožnice za povračilo stroškov pravnega zastopanja pravilno zavrnila.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi, odločba in sklep Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017 se v delu 1. točke izreka, ki se glasi: "del zahtevka v višini 53.530,23 EUR se zavrne" in v 3. točki izreka odpravi in se zadeva vrne istemu organu v tem obsegu v ponovni postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Predlog za priznanje položaja stranskega intervenienta E. se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo in sklepom deloma ugodila zahtevku za izplačilo sredstev v višini 56.760,80 EUR, del zahtevka v višini 53.530,23 EUR pa zavrnila (1. točka izreka); odločila, da se tožnici sredstva v višini 56.760,80 EUR nakažejo na njen transakcijski račun (2. točka izreka); zahtevek tožnice za plačilo zamudnih obresti zavrgla (3. točka izreka); zahtevek tožnice za povračilo stroškov zastopanja zavrnila (4. točka izreka); ter ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je tožnici z odločbo o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010 odobrila vlogo na javni razpis za ukrep 322 - Obnova in razvoj vasi (v nadaljevanju Javni razpis), za dodelitev nepovratnih sredstev Programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), za naložbo ... A., v višini do 128.200,52 EUR. Sredstva so bila stranki odobrena po postopku in pod pogoji, kot so določeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 v letih 2010 - 2013 (Uredba PRP). Tožnica je 31. 5. 2011 vložila zahtevek za izplačilo sredstev v višini 128.200,52 EUR, ter ga z vlogo dne 2. 9. 2011 delno umaknila, tako da je zahtevala izplačilo 110.291,03 EUR. V zvezi z upravičenostjo stroškov, ki jih stranka uveljavlja s predloženimi računi, ugotavlja, da so neupravičeni stroški v zvezi z deli, ki so bila izvedena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010. Te postavke spadajo v sklop A Naložbe - izvedba skupnih delov in naprav objekta B. in Občine A., zato, ob upoštevanju deleža naložbe, ki odpade na tožnico (58,50 %), skupna vrednost postavke znaša 27.159,35 EUR, ker pa se bo naložba uporabljala tudi za namene predmeta podpore 4, znaša 64,72 % površine naložbe tožnice, je neupravičen strošek v višini 17.577,53 EUR. Neupravičeni stroški so tudi pri postavkah, v katerih je tožnica v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila pri določitvi tehničnih specifikacij ravnala v nasprotju z določbami Zakona o javnem naročanju, kar znaša 2.939,23 EUR. Neupravičeni stroški pri postavkah, ki stranki niso bile odobrene z odločbo o pravici do sredstev oziroma zanje ni pridobila soglasja toženke, pa znašajo 10.971,61 EUR. Seštevek vseh neupravičenih stroškov znaša 31.488,37 EUR. Toženka v primeru ugotovljenega odstopanja med višino zahtevanega zneska za izplačilo in upravičenim izplačilom po zahtevku postopa po določbah 30. člena Uredbe 65/2011/EU. Ugotavlja, da v konkretnem primeru razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo in upravičenim zneskom znaša več kot 3 %. V takšnem primeru se na podlagi prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU uporabi znižanje, razen če stranka dokaže, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek. Tožnica je v odgovoru na poziv z dne 19. 5. 2017 zanikala odgovornost za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek ter se sklicevala na sodbo Sodišča EU v zadevi C-359/12. Pojasnjuje, da v konkretni zadevi ne očita namernega ravnanja, saj bi v slednjem primeru zahtevek v celoti zavrnila v skladu z drugim odstavkom 30. člena Uredbe 65/2011. Tožnica je v odgovoru na poziv zatrjevala, da je pri uveljavljanju stroškov ravnala v dobri veri ter obširno opisala, kako je potekal postopek kandidiranja za dodelitev nepovratnih sredstev, ter navedla razloge, zakaj so se dela za izvedbo naložbe začela pred izdajo odločbe o pravici do sredstev. Iz strankinih navedb izhaja, da je toženki še pred izdajo odločbe o pravici do sredstev poslala v pregled pogodbi za izvedbo del pri naložbi (pogodba med tožnico in D. d.d. za dela iz sklopa A ter pogodba med stranko in D. d.d. za dela iz sklopa B), ki sta bili podpisani dne 12. 7. 2010 in sklenjeni pod odložnim pogojem, da začneta veljati, ko stranka pridobi pravnomočno odločbo toženke. Javni uslužbenec toženke je po pregledu pogodb tožnici v telefonskem razgovoru potrdil, da sta pogodbi v skladu z določili Javnega razpisa in Uredbe PRP. Dela so se začela izvajati že pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, ker E. (solastnik objekta) ni mogla več mesecev čakati na odobritev sredstev tožnici. Tožnica je E. in izvajalca D. d.d. seznanila, da pred izdajo odločbe o pravici do sredstev ne sme prevzemati nobenih obveznosti, ter ju opozorila, da bo izvajalec dela, ki jih bo izvajal pred začetkom veljavnosti pogodb, izvajal na lastne stroške oziroma na stroške E.. Navedeno sta tožnica in D. d.d. zapisala v pisni dogovor z dne 31. 8. 2011. Toženka pojasnjuje, da očita, da je v zahtevek za izplačilo sredstev vključila neupravičene stroške iz naslova del, ki so bila začeta pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in da je za takšno vključitev odgovorna. Tožnica bi glede na vsebino pisnega dogovora lahko zavrnila plačilo del, ki so bila izvedena pred začetkom veljavnosti pogodb. Toženko to še dodatno utrjuje v prepričanju, da je tožnica odgovorna za vključitev neupravičenih stroškov. Tožnica je predlagala v zvezi z odgovornostjo zaslišanje župana Občine A., zaslišanje direktorja občinske uprave in zaslišanje javnega uslužbenca toženke, vendar navedene dokazne predloge zavrača kot nepotrebne, saj tudi v primeru, če bi predlagane priče potrdile dejstva, s katerimi tožnica utemeljuje svoje stališče, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek, glede na materialnopravno izhodišče, ki je podlaga za odločanje, to ne bi vplivalo na drugačen zaključek toženke. Tožnica tudi ni dokazala, da ni odgovorna, da je v zahtevek vključila neupravičene stroške v zvezi s postavkama, pri katerih je ravnala v nasprotju z določbami ZJN-2 ter neupravičene stroške v zvezi s postavkami, za katere ni pridobila soglasja toženke. Tožnica je zavezanka za javno naročanje in mora pri izvedbi postopka javnega naročanja upoštevati določbe ZJN-2. Ravno tako je bila po prepričanju toženke seznanjena, da mora v primeru sprememb naložbe v skladu s 54. členom Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) in četrtim odstavkom poglavja XI/2 Javnega razpisa predhodno pridobiti soglasje toženke. Glede na vse navedeno meni, da tožnica ni dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, zato je na podlagi prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU pri izračunu upravičenega izplačila uporabila znižanje v višini razlike med zahtevanim zneskom in dejanskim upravičenim zneskom. Zahtevek za izplačilo zamudnih obresti je zavrgla v skladu s 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ker plačilo zamudnih obresti ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP. Toženka bi lahko odločala o zahtevku za plačilo zamudnih obresti le, če bi imela za to pravno podlago. Zavrnila pa je zahtevek za povračilo stroškov pravnega zastopanja, ki naj bi nastali stranki v postopku ponovnega odločanja, glede na prvi odstavek 113. člena ZUP. Upravni postopek odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev se je začel na zahtevo stranke.

2. Tožnica s tožbo izpodbija zavrnilni del 1. točke izreka iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da je toženka vezana na učinek pravnomočnosti odločbe o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010, glede na določbo 2. člena Ustave RS. V zvezi s tem opozarja na izhodišče pravobranilca Sodišča EU v zadevi C-111/15, ki je v svojih sklepnih predlogih opozoril, da je potrebno razlikovati med "zahtevkom za podporo" in "zahtevkom za plačilo". Kot izhaja iz sprotne opombe 32 sklepnih predlogov, zaradi domnevne kršitve pogoja za upravičenost, ni dopustno zavrniti zahtevka za plačilo, ne da bi bila prej odpravljena odločba o odobritvi zahtevka za podporo. Odločba o odobritvi zahtevka z dne 19. 10. 2010 pa je še vedno pravnomočna. V zvezi z neupravičenimi stroški v zvezi z deli, ki so bila izvedena pred izdajo odločbe o pravici do stroškov, ugovarja, da ni oporekala ugotovitvam upravnega organa. Tožnica je glede na stališče Sodišča EU in Upravnega sodišča le podrejeno soglašala, da se kot neupravičen strošek odšteje, seveda brez sankcije 17.577,53 EUR. V zvezi z neupravičenimi stroški pri postavkah, pri katerih naj bi tožnica v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila pri določitvi tehničnih specifikacij ravnala v nasprotju z določbami ZJN-2, opozarja, da je toženka tožnico pozvala, da obrazloži, ali in na kakšen način se postavke delijo na samostojne in neodvisne elemente. Tožnica je izpostavila, da je mogoče domnevne kršitve v zvezi s postopki javnega naročanja uveljavljati le v pravočasno sproženih postopkih pred ustreznimi specializiranimi organi, saj je v nasprotnem primeru upravni organ s svojimi zahtevki prekludiran glede sodnega varstva. Sklicuje se na sodbe višjih sodišč. Pravno varstvo ponudnikov in tudi javnega interesa je bilo v času postopka javnega naročila urejeno v Zakonu o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN), ki je v 9. členu podeljeval aktivno legitimacijo v postopku revizije, v primeru, če je bil ali bi lahko bil ogrožen javni interes Državnemu pravobranilstvu, ministrstvu, pristojnemu za finance ali uradu, pristojnemu za varstvo konkurence. Določen je bil rok za vložitev zahtevkov za revizijo s strani teh organov, in sicer jo je lahko slednji vložil kadarkoli med potekom postopka, vendar najkasneje do dokončnosti odločitve o dodelitvi javnega naročila oziroma priznanju sposobnosti. Toženka bi morala, kolikor bi želela svoje zahtevke do tožnice na podlagi domnevnih kršitev določil ZJN-2 uspešno utemeljevati, pravočasno vložiti zahtevek za revizijo. Njene ugovore bi morala vsebinsko preveriti DRK, ki je poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil. Toženka, ki je svojo dolžnost opustila, sedaj v fazi kontrole izvedbe projekta ne more prevzemati pristojnosti. Tudi neko domnevno stališče Evropskega računskega sodišča, ki ga toženka omenja na strani 16 svoje obrazložitve, in katero je tožnici popolnoma neznano, si napačno razlaga. Takšno stališče namreč očitno v nobenem primeru ne more spreminjati nacionalne pravne ureditve. V luči opustitve svoje dolžnosti toženka v fazi kontrole izvedbe ne more prevzemati pristojnosti. Tožnica in toženka možnosti kontrole tudi pogodbeno nista uredili. Stališče toženke je že ob pravilih logičnega razmišljanja in vzročno posledične zveze terminsko zgrešeno. Iz upravne odločbe izhaja, da je bila pogodba o oddaji javnega naročila med Občino A. in D. d.d. sklenjena 12. 7. 2010, odločba o pravici do sredstev pa 19. 10. 2010. Postopek javnega naročila, ki naj bi vseboval kršitev v času izdaje odločbe o pravici do sredstev, je bil že davno pravnomočno zaključen. Vprašanje postopka javnega naročanja bi bilo treba ugotavljati kvečjemu znotraj postopka izdaje odločbe o pravici do sredstev in ne ex post. V zvezi z domnevnim stališčem Evropskega računskega sodišča poudarja, da tega domnevnega stališča toženka k sporni odločbi ni predložila, niti ni navedla, kje je dosegljivo, zato tožnica ne more preveriti resničnosti njenih obrazložitvenih navedb. V tej zvezi je obrazložitev pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Pooblaščenec je v času ponovnega upravnega postopka dne 4. 1. 2017 opravil vpogled v upravni spis in pri tem ni bil seznanjen, da je katerakoli listina v spisu kakorkoli povezana z ugotovitvami Evropskega računskega sodišča. Po pravu EU je dopustno popravke določati samo za območje kršitve, pri sankcioniranju morebitnih kršitev pa izhajati iz načela sorazmernosti, kot izhaja iz sodbe Splošnega sodišča C-402/06. Ne drži, da iz posameznih postavk ne bi bilo mogoče izločiti konkretnih posameznih elementov, glede katerih toženka očita kršitev v zvezi z ZJN-2. Toženka zgolj arbitratno in popolnoma nelogično navaja, da naj bi bile zadevne postavke "nedeljive", kar že na prvi pogled ne ustreza resničnosti, saj so sestavljene iz več posameznih delov. Namesto, da bi delitev sama ustrezno opravila, je tožnico sankcionirala za dvojno vrednost. Celo, kolikor bi se sprejela argumentacija, da je v obravnavanem primeru šlo za kršitev po evropskih smernicah, Smernice Evropske komisije za določitev finančnih popravkov, ki jih je treba upoštevati pri izdatkih, ki se sofinancirajo iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada v primeru nespoštovanja pravil o javnih razpisih, bi smel upravičenec biti kaznovan za največ 10 % območja kršitve (stroškov spornih delov posameznih postavk), to je največ skupaj 251,85 EUR (znesek predstavlja 10 % celotne vrednosti spornih postavk 2.518,47 EUR, kolikor bi bile le-te v celoti sporne pa niso, oziroma ponderirano glede na 85 % sofinanciranje 214,07 EUR). Toženka pa je popravke odmerila, kot da teh del tožnica sploh ni opravila, zato je takšno 200 % sankcioniranje - 100 % odbitek in 100 % sankcija popolno sankcioniranje in grobo nesorazmerno. V zvezi z neupravičenimi stroški pri postavkah, ki stranki niso bile odobrene z odločbo o pravici do sredstev oziroma nanje ni pridobila soglasja, poudarja, da gre v tem primeru za pogodbena dela in posledično ne za "spremembo obveznosti", za kakršno bi se zahtevalo vlaganje obrazloženega zahtevka po 54. členu ZKme-1 in določbah Javnega razpisa. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da sta stranki že v pogodbi predvideli možnost izvedbe dodatnih del. To pogodbo je toženka sprejela v celoti. Opozarja, da kolikor toženka v zvezi z aneksom in v njej zajetimi obveznostmi, ki jih je tožnica poravnala, odreka upravičenje do poplačila, ker naj bi z aneksom ne soglašala, posledično v celoti priznava veljavnost osnovne pogodbe, h kateri je z izdajo odločbe o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010 podala soglasje. Zatrjuje, da je naložitev upravne kazni protipravna. Toženka ni imela možnosti dokazovati svoje neodgovornosti. Izpostavlja prvi odstavek 63. člena Izvedbene Uredbe komisije (EU) št. 809/2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013, v skladu s katero mora imeti upravičenec v postopku možnost, da lahko pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da ni kriv. Enako določa 30. člen Uredbe 65/2011/EU, če upravičenec dokaže, da ni odgovoren. Toženka napačno tolmači stališče v sodbi C-396/2012, na katero se je tožnica sklicevala. Toženka bi morala v postopku v skladu s podanimi ugovori in dokaznimi predlogi ugotavljati vsa dejstva v zvezi s trditvami tožnice, da na njeni strani v nobenem primeru ni podana krivda (odgovornost), česar v obravnavani zadevi ni storila. Tožnica je podala številne dokazne predloge, ki jih je toženka pavšalno in ob uporabi prepovedane vnaprejšnje dokazne ocene popolnoma spregledala. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 314/2013, iz katere izhaja, da ima vsaka stranka pravico do dokaza v svojo korist in organ njegovo izvedbo lahko zavrne le iz utemeljenih razlogov. Toženka pa se je zadovoljila zgolj s pavšalno navedbo, da se dokazni predlogi tožnice zavrnejo. Tega toženka ne more zaključiti, preden je predlagane dokaze sploh vsebinsko izvedla. Tožnica je te dokaze izpostavila kot ključne v smeri razbremenitve odgovornosti. Na podlagi postopanja toženke ni mogoče šteti, da ji je bilo omogočeno dokazovanje, da ni kriva za domnevne kršitve, kar dodatno in samostojno konstitutira absolutno bistveno kršitev določb postopka in nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje. Toženka je sankcijo v višini 26.765,11 EUR odmerila kot pavšalni znesek, ne da bi to utemeljila z naravo zatrjevanja nepravilnosti in potencialno škodo oziroma finančno izgubo proračuna, kar je v nasprotju s pravili EU. Tožnica za namene ugotavljanja neodgovornosti oziroma dobre vere vztraja pri izvedbi dokazov, zaslišanjih direktorja občinske uprave A.A., župana Občine A. B.B. ter C.C. ter vpogledu v vse dokumente zadeve. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov dodaja, da je razlog za zavrnitev zaslišanja nepovezan z dokaznim predlogom. Dokazni predlog se namreč ne nanaša na trditve o pravilnosti oziroma nepravilnosti postopanja tožnice, temveč, da je ravnala v dobri veri oziroma ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska. Predlaga, da sodišče izvede vse potrebne dokaze in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odloči v sporu polne jurisdikcije ter izpodbijano odločbo v 1. točki izreka, s katero je zavrnjen zahtevek v višini 53.530,23 EUR, odpravi in ugodi zahtevku tožnice v tej višini, in za plačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 110.291,03 EUR od 31. 5. 2011 dalje do plačila ter odloči o povrnitvi stroškov postopka. V nadaljevanju postavlja še pet podrednih tožbenih zahtevkov ter predlaga, da sodišče, kolikor ne bi razsodilo v sporu polne jurisdikcije, odpravi zavrnilni del zahtevka v 1. točki izreka ter zadevo vrne organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnice v tožbi in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožnica v dopolnitvi tožbe tožbeni predlog dopolnjuje tudi glede 3. in 4. točke izreka izpodbijane odločbe in navaja, da je njena tožba pravočasna, ker je sledila pravnemu pouku toženke, da mora zoper 3. in 4. točko vložiti pritožbo, nato pa je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano njeno pritožbo zavrglo, da ni dovoljena. Sklicuje se na sedmi odstavek 215. člena ZUP. Meni, da je po samem zakonu upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ki pomenijo nadomestilo za uporabo tujega denarja ter za izgubo vrednosti tega denarja zaradi inflacije od 3. 12. 2011 do plačila. Izpodbija tudi zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov pravnega zastopanja in se sklicuje na načelo krivde, določeno v tretjem odstavku 113. člena ZUP.

5. Toženka v zvezi z dopolnitvijo tožbe v odgovoru predlaga zavrnitev tožbe tudi v tem delu.

6. Tožnica v prvi pripravljalni vlogi dopolnjuje svoje navedbe iz tožbe ter se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča in revizijsko poročilo Računskega sodišča RS, obrazlaga svoje videnje pomena sodne prakse Sodišča EU, glede na zapis toženke, da sodna praksa ni formalni pravni vir, da je med strankama nesporna odsotnost namernosti ravnanja tožnice, dodatno razlaga glede kršitve načela sorazmernosti ter poseganja v pravice tožnice iz 23. in 25. člena Ustave RS, kršitev načela venire contra factum proprium, ter opozarja na sistemske nepravilnosti, ki kot posledice napak RS pri upravljanju in nadzoru EU sofinanciranih projektov ne morejo iti v breme upravičenca do sofinanciranja ter dodatno utemeljuje neobstoj škode za proračun. Podaja pa tudi prošnjo za obvestitev tretjega o upravnem sporu in sodišče prosi, da kot intervenienta na strani tožnice, v skladu z določbami 19. člena ZUS-1, pozove k vstopu v postopek tudi družbo E. d.d., saj bi odločitev v dani zadevi lahko posegla v njene pravice oziroma obveznosti.

7. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2017 odgovarja na odgovore toženke na tožbo.

K točki I izreka:

8. Tožba je deloma utemeljena.

9. Toženka je z izpodbijano 1. točko izreka zavrnila del zahtevka za izplačilo sredstev v višini 53.530,23 EUR. Zavrnitev je seštevek ugotovljenih neupravičenih stroškov v višini 26.765,11 EUR, in znižanja v višini 26.765,11 EUR - v skladu s 30. členom Uredbe 65/2011/EU.

10. Uvodoma tožnica smiselno ugovarja, da je izpodbijana odločba, s katero je organ odločil o zahtevku za izplačilo sredstev, ki se po višini sredstev razlikuje od pravnomočne odločbe o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010, nezakonita, ker pravnomočna in izvršljiva odločba o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010 ni bila odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, niti ni sporno, da v zadevi zoper odločbo o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010 ni bila začeta obnova postopka ali drugo izredno pravno sredstvo. Pri tem se tožnica sklicuje na izhodišče pravobranilca Sodišča EU v zadevi C-111/2015 in pravno varnost, določeno v Ustavi RS. Sodišče ugovoru ne sledi. Na podlagi določb Uredbe 1290/2005/ES je upravljanje sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja deljeno med države članice in Evropsko komisijo, pri čemer izplačila sredstev iz tega sklada opravljajo akreditirane plačilne agencije držav članic, kot je toženka. Te zagotavljajo, da se upravičenost zahtevkov in postopek dodeljevanja pomoči v okviru razvoja podeželja, kakor tudi skladnost z evropsko zakonodajo, nadzira pred odločitvijo o izplačilu. Države članice v okviru skupne kmetijske politike sprejmejo vse zakonske, upravne in druge predpise, kakor tudi vse druge potrebne ukrepe za zagotavljanje učinkovite zaščite finančnih interesov Skupnosti, zlasti za preverjanje stvarnosti in pravilnosti financirane dejavnosti, preprečevanje in zasledovanje nepravilnosti in izterjavo sredstev, izgubljenih zaradi nepravilnosti ali malomarnosti. Postopek za izvajanje ukrepov razvoja podeželja je predpisan v ZKme-1. V skladu z ZKme-1 se sredstva dodeljujejo v postopku odločanja, ki poteka v dveh fazah. V prvi fazi se obravnava vloga za dodelitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa razvoja podeželja. V primeru, da so izpolnjeni predpisani pogoji, se vlagatelju izda odločbo o pravici do sredstev do določene višine. Vlagatelj, ki mu je bila izdana odločba o pravici do sredstev, v drugi fazi vloži enega ali več zahtevkov za izplačilo sredstev. Če so izpolnjeni predpisani pogoji, se vlagatelju izplačajo sredstva. Če niso izpolnjeni pogoji, da se zahtevku v celoti ugodi, pa se izda odločba, s katero se delno ugodi zahtevku, ali odločba, s katero se zahtevek v celoti zavrne (49. - 57. člen ZKme-1). Na podlagi navedenih določb je toženka ravnala, zato je lahko izdala izpodbijano odločbo, ne da bi posegla v pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010. Tako postopkovno pristojnost toženke in njeno vezanost na predpise, v zvezi z dvofaznim odločanjem, razume tudi ustaljena sodna praksa. Zgolj iz razloga dvofaznosti postopka, ko toženka kot prvo izda odločbo o pravici do sredstev, se tožnica ne more sklicevati, da v fazi postopka izdaje odločbe o izplačilu sredstev toženka ne more preveriti pogojev, določenih za izplačilo sredstev. Pri obravnavani dvofaznosti postopka ne gre za popravek neskrbnosti pri izdaji odločbe o pravici do sredstev, kot izhaja iz stališča tožnice s sklicevanjem na sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s financiranimi popravki, pač pa za preverbo izpolnitve pogojev, določenih za izplačilo sredstev.

11. Neupravičeni stroški v višini 26.765,11 EUR temeljijo na treh različnih temeljih. V višini 17.577,53 EUR so seštevek neupravičenih stroškov v zvezi z deli, ki so bila izvedena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev. Toženka je v izpodbijani odločbi specificirano navedla dela in višino stroška posameznega dela, za katerega ne šteje, da je upravičen, ker je bil začet pred izdajo odločbe o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 79. člena Uredbe PRP ter določbami Javnega razpisa (poglavje IV/1: Vstopni pogoji - razdelek Naložba; 3. - 5. odstavka poglavja VI. Upravičeni stroški). Tožnica je bila v pozivu z dne 12. 5. 2017 seznanjena z izračunom toženke in ugotovljenimi vrednostmi del, izvedenimi pred izdajo odločbe o pravici do sredstev ter v odgovoru na poziv z dne 19. 5. 2017 ni oporekala temelju ugotovitve, da gre v navedenem obsegu za neupravičene stroške po pravnih podlagah, kot jih je opredelila toženka, in po višini. Ugovora v tej smeri ne postavlja tudi v tožbi.

12. V višini 2.979,23 EUR je toženka opredelila kot neupravičen strošek zahtevek pri postavkah, pri katerih je tožnica v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila, pri določitvi tehničnih specifikacij, ravnala v nasprotju z določbami Zakona o javnem naročanju.

13. Obveznost preverjanja, ali je stranka spoštovala pravila javnega naročila, za toženko izhaja iz 2.(c) odstavka 24. člena Uredbe 65/2011/EU, po katerem je pri administrativnih pregledih zahtevkov dolžna preverjati med drugim tudi skladnost dejavnosti, za katero se zahteva podpora, z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili Unije, zlasti in po potrebi o javnih naročilih. Da bo toženka preverjala pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev tudi spoštovanje pravil javnega naročanja, izhaja iz 14. točke tretjega odstavka poglavja IV/3 Javnega razpisa. Na podlagi navedenih določb sodišče zavrača ugovor tožnice, da bi toženka morala vložiti v postopkih javnega naročanja, ki so sedaj sporni, zahtevek za revizijo na podlagi Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, njene ugovore, ki so podlaga za ugotovitev, da so stroški v višini 2.979,23 EUR neupravičeni, pa bi moral vsebinsko preveriti DRK, ki je poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil. Tožnica povzema, da ker je toženka svojo dolžnost opustila, sedaj v fazi kontrole izvedbe projekta ne more prevzemati pristojnosti. Sodišče ugovor zavrača, ker meni, da je na podlagi citiranih podlag toženka pristojna, da v okviru postopka javnega razpisa preverja izpolnjevanje materialnih pogojev, ki so bili v Javnem razpisu določeni kot pogoj za izplačilo sredstev. Spoštovanje pravil javnega naročanja pa je eden od pogojev za izplačilo, zato ga je bila v tem okviru pristojna tudi presojati.

14. Na podlagi določbe 2.(c) odstavka 24. člena Uredbe 65/2011/EU ter določb Javnega razpisa toženka presojo pravilnosti javnega naročila izvede, ko stranka vloži zahtevek za izplačilo sredstev. Stališče, da je pristojna (oziroma obvezna) tudi na podlagi evropske zakonodaje pri administrativnih pregledih zahtevkov preverjati spoštovanje predpisov o javnem naročanju, je toženka podkrepila z navedbo iz revizije, ki jo je pri njej opravilo Evropsko računsko sodišče. Tožnica ugovarja, da ji je stališče iz revizije neznano, kar smiselno pomeni uveljavljanje kršitve določb postopka. Vendar pa, ker pri navedbi spornega stališča iz revizije ne gre za relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi, niti za uporabo prava, torej prava, na katerega bi toženka oprla svojo odločitev, sodišče ugovora o kršitvi načela materialne resnice in načela zaslišanja stranke ne šteje za podanega. V zvezi z navedbo, da si toženka stališče iz revizije že na prvi pogled popolnoma napačno razlaga, ker v nobenem primeru ne more spreminjati nacionalne pravne ureditve, pa sodišče poudarja, da je že zgoraj navedlo, da ne sledi tožničinemu stališču, da bi toženka kontrolo pravilnosti izvedbe postopkov javnih naročil lahko izvajala izključno preko pravočasno sproženih postopkov pred DRK. Toženka je dolžna preverjati izpolnjevanje pogojev Javnega razpisa in v obravnavani zadevi je bil določen tudi pogoj skladnosti javnega naročanja z Zakonom o javnem naročanju, kar izhaja iz obveznih dokazil, ki jih mora upravičenec, ki mu je bila izdana odločba o pravici do sredstev, zahtevku za izplačilo sredstev priložiti (14. točka tretjega odstavka poglavja IV/3).

15. Tožnica ugovarja, da bi glede na časovnico, ker je bila pogodba o oddaji javnega naročila med Občino A. in D. d.d. sklenjena 12. 7. 2010, odločba o pravici do sredstev pa dne 19. 10. 2010, toženka pravilnost postopka javnega naročila lahko preverila že znotraj postopka izdaje odločbe o pravici do sredstev in ne ex post s prikrajšanjem tožnice do sredstev. Da naj bi bila (oziroma morala biti) sporna presoja opravljena že v prvi fazi - postopku izdaje pravice do sredstev, sodišče tožnici ne more slediti le na podlagi predložene časovnice, ki za tožničin primer dokazuje, da je bil postopek javnega naročila že pred izdajo odločbe o dodelitvi sredstev končan s sklenitvijo pogodbe o oddaji javnega naročila. Iz drugega stavka petega odstavka poglavja VI. Upravičeni stroški Javnega razpisa izhaja, da vlagatelj lahko začne s postopkom izbire izvajalca skladno z Zakonom o javnem naročanju, vendar pogodbe z izbranim izvajalcem ne sme skleniti pred izdajo odločbe o pravici do sredstev. Torej je že iz določb Javnega razpisa izhajalo, v kateri fazi postopka bo toženka preverjala pravilnost postopka javnega naročanja. Toženka ima torej prav, da do vložitve zahtevka za izplačilo, glede na določbe Javnega razpisa, ni imela pristojnosti presojati pravilnosti izvedbe javnega naročila.

16. Toženka je pri izračunu upravičenega izplačila kot neupravičene štela stroške pri postavkah, pri katerih je tožnica v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila brez pripisa "ali enakovredni" navajala blagovne znamke oziroma tip, kar je v nasprotju s 37. členom ZJN-2. Na podlagi devetega odstavka 37. člena ZJN-2 se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi bili s tem izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena; pri takem sklicevanju se navede besedo "ali enakovredni".

17. Tožnica ugovarja, da je po pravu EU dopustno "popravke" določati samo za "območje kršitve", pri sankcioniranju morebitnih kršitev pa izhajati iz načela sorazmernosti ter se sklicuje na odločitev Splošnega sodišča, sodbo T-402/06, Kraljevina Španija proti Evropski komisiji in Smernice iz leta 2012. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na upoštevanje neupravičenih stroškov le iz "območja kršitve", ker da očitno ne drži, da iz posamezne postavke ne bi bilo mogoče izločiti konkretnih posameznih elementov, ki so s kršitvijo obremenjeni, je ugotoviti, da je toženka izhajala iz razpisne dokumentacije, v kateri je tožnica ovrednotila vrednost celotne postavke, posamezni element v postavki, ki je obremenjen s kršitvijo iz 37. člena ZJN-2, pa stroškovno ni ovrednoten. Toženka je, iz razloga, da omogoči tožnici, da se kot neupravičen strošek ugotovi le vrednost elementa posamezne postavke, ki je obremenjen s kršitvijo, tožnico v pozivu z dne 12. 5. 2017 seznanila z ugotovljenimi nepravilnostmi v zvezi z navajanjem blagovnih znamk oziroma tipov in jo tudi pozvala, da se izjavi, ali in na kakšen način je posamezne postavke mogoče deliti na samostojne in neodvisne elemente ter ji s tem omogočila, da se ugotovi kot neupravičen strošek le strošek elementov, ki so s kršitvijo obremenjeni. Tožnica, kot izhaja iz odgovora na poziv z dne 19. 5. 2017, pozivu toženke ni sledila, ni opredelila, kateri s kršitvijo obremenjeni elementi so neodvisni in deljivi od posamezne postavke ter se jih da tudi stroškovno ovrednotiti. Zato sodišče ne more slediti ugovoru, da je toženka presegla "območje kršitve". Toženka je posamezne postavke glede na razpisno dokumentacijo tožnice štela za "nedeljive", na tožnici pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da niso, možnost dokazovanja nasprotnega je glede na poziv toženke imela, možnosti pa ni izkoristila.

18. Tožnica v tožbi ugovarja, da bi delitev na samostojne in neodvisne elemente toženka lahko sama ustrezno opravila in tako zožila "območje kršitve" in višino neupravičenega stroška v zvezi s kršitvijo 37. člena ZJN-2 ter se sklicuje na drugi odstavek 140. člena ZUP. Vendar sodišče meni, da dokazi, da je s kršitvijo obremenjen element v posamezni postavki lahko samostojen (in njegova stroškovna vrednost) niso dokazi, ki bi jih lažje in hitreje pridobila toženka, pri čemer pa tožnica v odgovoru na poziv z dne 19. 5. 2017 ni ponudila v tej smeri niti trditvene podlage v zvezi s posameznim s kršitvijo obremenjenim elementom, ki bi bil lahko strokovno samostojen.

19. V zvezi s sklicevanjem na upoštevanje načela sorazmernosti pa sodišče odgovarja, da je toženka ugotavljala neupravičene stroške in njihovo višino glede na izpolnjevanje pogojev za upravičenost. V tem pogledu načelo sorazmernosti ni uporabljivo. Kolikor pa tožnica meni, da bi bilo načelo sorazmernosti uporabiti v zvezi z upravno sankcijo, pa je bila toženka vezana na določbo 30. člena Uredbe 65/2011/EU.

20. Uporaba stališč iz sodbe Sodišča EU v zadevi T-402/06, Kraljevina Španija proti Evropski komisiji ter Smernic Evropske komisije za določanje finančnih popravkov pri izdatkih, ki jih sofinancirajo strukturni skladi in Kohezijski sklad, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, ker v konkretni zadevi ne gre za uporabo finančnega popravka, torej gre za drugačno dejansko stanje in pravne podlage, kot jih je bila dolžna toženka v konkretni zadevi uporabiti.

21. Toženka je kot neupravičene štela tudi stroške pri postavkah, za katere tožnici z odločbo o pravici do sredstev sredstva niso bila odobrena, oziroma zanje ni pridobila toženkinega soglasja, v višini 10.971,61 EUR. Gre za dela, izvedena na podlagi Aneksa št. 2 k pogodbi št. 450-2/2010-46, zaračunana tožnici v obračunski situaciji št. 195/2011 z dne 20. 5. 2011, ki pa niso bila vključena v popis del, ki ga je tožnica priložila vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev. Tožnica je v postopku ugovarjala (in ugovor ponavlja tudi v tožbi), da gre za pogodbena dela in posledično ne za spremembo obveznosti, za kakršno bi se zahtevalo vlaganje obrazloženega zahtevka po 54. členu ZKme-1 in določbah Javnega razpisa. Sodišče soglaša s toženko, da gre, tudi če so bile sporne postavke izvedene v okviru dodatnih del na podlagi pogodbe za širjenje obsega naložbe glede na obseg, ki je bil priznan z odločbo o pravici do sredstev, za kar je potrebno soglasje toženke na podlagi 54. člena ZKme-1. Iz prvega odstavka 54. člena ZKme-1 izhaja, da kolikor po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev pride do spremembe obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev, lahko stranka vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti. Obseg obveznosti tožnice je določala dokumentacija, ki jo je tožnica predložila vlogi za izdajo odločbe o pravici do sredstev, in na tej podlagi je bila tudi določena višina odobrenih sredstev. Sporna, za katera tožnica ni pridobila ustreznega soglasja, pa z odločbo o pravici do sredstev niso bila odobrena, saj jih tožnica v vlogi za izdajo odločbe o pravici do sredstev kot specificirane in kot svojo obveznost ni predvidela. Nespecificirana klavzula v osnovni pogodbi kot "možnost dodatnih del" ne pomeni, da je toženka sprejela obveznost povrnitve stroška konkretno izvedenih del že z odločbo o pravici do sredstev, ne da bi tožnica zanje kot konkretno izvedena pridobila od toženke soglasje iz 54. člena ZKme-1. 22. Sodišče torej soglaša, da višina ugotovljenih neupravičenih stroškov znaša 31.488,37 EUR, ter da tožnica ni uspela izpodbiti ugotovitev toženke, da je v tej višini zahtevala izplačilo neupravičenih stroškov. Po oceni sodišča je toženka tudi pravilno uporabila določbo 30. člena Uredbe 65/2011/EU ter izračunala višino sankcije - znižanje, ki bremeni tožnico kot upravičenko, kolikor ne dokaže, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo.

23. Na podlagi prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/ES se znižanje ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Na podlagi navedene določbe ima upravičenec možnost, da dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska "v zahtevek za izplačilo". Dokazno breme, da dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska, je na upravičencu, ni na toženki, da dokazuje njegovo odgovornost, pred postavitvijo obrambne teze o neodgovornosti, in kolikor ga zmore, se znižanje ne uporabi. Torej, kolikor je predhodno ugotovljeno, da je bil neupravičen strošek vključen v zahtevek za izplačilo in upravičenec zatrjuje, da za to ni odgovoren, mora toženka upravičencu omogočiti, da dokaže, da za vključitev spornih stroškov v zahtevku ni odgovoren. Presoja se zgolj vprašanje neodgovornosti upravičenca za vključitev neupravičenega stroška v zahtevek, le to je pravno pomembna okoliščina, ki jo je za (ne)uporabo znižanja kot upravne sankcije treba ugotoviti. Na podlagi te določbe se upravičencu omogoči, da izkaže svojo neodgovornost za vključitev neupravičenega stroška, na strani toženke pa je, da presodi, po izvedenem ugotovitvenem postopku, ali je upravičenec z dejstvi in dokazi, torej trditveno in dokazno podlago o svoji neodgovornosti, v povezavi z ostalimi dokazi, to zmogel. 24. Toženka se je v izpodbijani odločbi postavila na stališče, da je tožnica odgovorna za vključitev neupravičenih stroškov v zahtevek za izplačilo (po vseh treh temeljih), in svoje stališče utemeljevala z različnimi dejanskimi in pravnimi okoliščinami, pri tem pa tožnici ni dala možnosti, da dokaže nasprotno in svojo obrambno tezo izkaže. Tožnica je predlagala zaslišanje prič, toženka pa je dokazni predlog zavrnila z razlogovanjem, da je izvedba dokazov nepotrebna, saj tudi v primeru, če bi predlagane priče potrdile dejstva, s katerimi je stranka v odgovoru na poziv z dne 19. 5. 2017 utemeljila svoje stališče, da ni odgovorna za vključitev neupravičenih stroškov v zahtevek, glede na materialnopravno izhodišče, ki je podlaga za odločanje, to ne bi vplivalo na drugačen zaključek toženke. Sodišče toženkinemu razlogovanju ne more slediti, ker je zavrnila dokazne predloge, s katerimi je tožnica želela dokazovati nasprotno, kot izhaja iz "materialnopravnih izhodišč", ki toženko prepričujejo, da je tožnica odgovorna za vključitev neupravičenih zneskov v zahtevek, ter s tem tožnici odrekla možnost, da dokazuje nasprotno. Dokazna ocena toženke torej temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, odločitev pa je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka, saj navedeno stališče toženke pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in vplivu na končno oceno. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Sprejemljiva bi bila le ob izčrpni in prepričljivi argumentaciji, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; izhajati pa bi morala iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli in potrdili tezo tožnice, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek, ne glede na to pa bi toženka odločila enako. Zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov glede na navedeno ni bila tako obrazložena, "materialnopravna izhodišča" iz katerih je izhajala toženka, so izpeljana iz zavedanja tožnice o neupravičenem strošku. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka izvede predlagane dokaze, ki jih je tožnica predlagala v dokaz svoje obrambne teze o neodgovornosti, ter nato glede na ostala dejstva in dokaze presodi, ali je tožnica dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek.

25. Toženka je z izpodbijano 3. točko izreka zavrgla zahtevek tožnice za plačilo zamudnih obresti, ki jih je ta uveljavljala od zneska upravičenega izplačila, in sicer od poteka 30-dnevnega roka od dne 3. 11. 2011. Iz obrazložitve 3. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka zahtevek za izplačilo zamudnih obresti zavrgla na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker plačilo zamudnih obrestih ne predstavlja upravne zadeve, kot je ta opredeljena v 2. členu ZUP.

26. Sodišče je 3. točko izreka odpravilo, ker toženka napačno razlaga, da ker podlage - uredbe EU, ZKme-1 ali Uredba PRP, ki urejajo področje izvajanja ukrepov razvoja podeželja, nimajo določb, ki bi urejale zamudne obresti, o zahtevku ni stvarno pristojna odločati. Namreč do zamudnih obresti je upravičen upnik, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Dolžnik pa pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ne glede na to, da sta navedeni materialnopravni določbi vsebovani v OZ, pa ni razloga, da ta ureditev ne bi veljala tudi za obveznosti, določene v upravnem postopku. Stališče toženke, da za odločanje o zamudnih obrestih ni pravne podlage, ker tega ne določajo predpisi, ki urejajo področje izvajanja ukrepov razvoja podeželja, je zato napačno. Rok za izpolnitev obveznosti določi organ glede na okoliščine primera (drugi odstavek 99. člena ZUP). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti nastane, če dolžnik, v obravnavanem primeru bi bila to toženka, ki jo zadane obveznost izplačila sredstev, določenih v odločbi za izplačilo sredstev, ne bi izpolnila obveznosti pravočasno. V takem primeru bi upnik lahko upravičeno zahteval izplačilo zamudnih obresti in bi taka odločitev lahko bila del odločitve toženke. Enako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 254/2008, na katero se sklicuje tožnica. Res, da je v tej zadevi šlo za stroške upravnega postopka, vendar je Vrhovno sodišče pojasnilo, da temelji odločitev o teku zamudnih obresti na prvem odstavku 378. člena OZ. Toženka bi torej morala o zahtevku tožnice za izplačilo zamudnih obresti odločiti meritorno, torej ugotoviti, ali je njena obveznost za izplačilo sredstev tekom postopka nastala, pa ni bila izvršena, torej ali sta tožnica in toženka tekom postopka vstopili v dolžniško upniško razmerje, ki bi tožnico upravičevalo do izplačila zamudnih obresti. Toženka je torej napačno uporabila določbo 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

27. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na določitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu 1. točke in 3. točke izreka in vrnitvi zadeve v tem delu v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožnica predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in postavlja več podrednih zahtevkov, glede na okoliščino, ali je pri posameznem temelju toženka pravilno presodila neupravičenost stroška. Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, sodišče soglaša s toženko, da je neupravičenost posamezne kategorije neupravičenega stroška pravilno presodila, enako soglaša z ugotovljeno višino. ZUS-1 v 65. členu določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o zadevi, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, zlasti pa, če: - bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; - izda pristojni organ, potem ko je bil upravni akt odpravljen, novi upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki zadevajo postopek. Sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo bistveno kršitev določb postopka, ker je toženka zavrnila izvedbo predlaganih dokazov po vnaprejšnji dokazni oceni. Predlagani dokazi so se nanašali na vprašanje tožničine neodgovornosti za vključitev neupravičenih zneskov v zahtevek. Sodišče glede na neizvedene dokaze meni, da dejansko stanje kot podlaga za odločitev o zahtevku stranke ni ustrezno ugotovljeno, ter bo morala toženka v postopku dejansko stanje dopolniti v zvezi z zatrjevano neodgovornostjo. Tožnica pa tudi ni izkazala (le zatrjuje), da bi ji odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela težko popravljivo škodo. Naslednji pogoj za sojenje v sporu polne jurisdikcije je, da izda pristojni organ, potem ko je bil upravni akt odpravljen, novi upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča in njegovimi stališči, ki zadevajo postopek. Tožnica navaja, da je pristojni organ izdal po tem, ko je bil upravni akt drugič odpravljen, nov upravni akt, ki je v izrecnem nasprotju s pravnim mnenjem sodišča oziroma z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek, saj je v njem odprl številna pravna in dejanska vprašanja, ki niso bila predmet prvotnega postopka. Sodišče s takim razlogovanjem tožnice, v zvezi s spornim pogojem iz 65. člena ZUS-1, ne soglaša. V postopkih prejšnjega odločanja je toženka v posledici že ugotovljenih neupravičenih stroškov zaradi izvedbe del pred izdajo odločbe o pravici do sredstev zavrnila celoten zahtevek tožnice za izplačilo. Sodišče pa je v svojih sodbah presojalo zgolj pravilnost opredelitve neupravičenega stroška, ker so bila dela izvedena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, in o pravni pravilnosti zavrnitve celotnega zahtevka za izplačilo. Ni pa se sodišče v predhodnih postopkih postavilo na stališče, da toženka ne more v ponovnem postopku izvesti presoje izpolnjevanja vseh materialnih pogojev za izplačilo sredstev, ki jih je določila v Javnem razpisu, niti se v sodbah I U 2220/2011 in I U 891/2013 ni postavilo na stališče, da neupravičenih stroškov zaradi kršitve pravil javnega naročanja in zaradi spremembe obveznosti ni. Izpodbijana odločba zato ni v izrecnem nasprotju s pravnim mnenjem sodišča v prejšnjih sodbah. Iz navedenih razlogov zato sodišče ne sledi predlogu tožnice, da odloča v sporu polne jurisdikcije.

K točki II izreka:

28. Tožba zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe ni utemeljena.

29. Z izpodbijano 4. točko izreka je toženka zavrnila zahtevek tožnice za plačilo stroškov zastopanja, zavrnitev pa je utemeljila na določbi prvega odstavka 113. člena ZUP, ki določa, da gredo stroški postopka, to je stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu, ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Upravni postopek odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev iz naslova Ukrepov programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 do 2013 se začne na zahtevo stranke, zato je v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP toženka zahtevek tožnice za povračilo stroškov pravnega zastopanja pravilno zavrnila. Ugovor tožnice, da bi bilo treba uporabiti pri odločanju načelo krivde iz tretjega odstavka 113. člena ZUP, temelji na napačnem razumevanju krivde iz te določbe, ki ne pomeni krivde zaradi "nepravilnega" oziroma "nezakonitega" odločanja organa kot razloga za ponoven potek postopka pri toženki.

30. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki III izreka:

31. Predlog za stransko intervencijo ni utemeljen.

32. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2017 predlagala, da sodišče kot intervenienta na strani tožnice v skladu z določbami 19. člena ZUS-1 pozove k vstopu v postopek tudi družbo E., saj bi odločitev v zadevi lahko posegla v njene pravice oziroma obveznosti.

33. Položaj stranskega intervenienta v upravnem sporu ureja drugi odstavek 19. člena ZUS-1. Po tej določbi sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte naposredne koristi. Intervencijski interes mora biti kot podlaga za dolžnost obveščanja sodišča (po uradni dolžnosti ali na predlog stranke) verjetno izkazan. Tožnica v svoji zahtevi ne navaja, zakaj bi odločitev sodišča posegla v položaj E., le povzema zakonski tekst iz drugega odstavka 19. člena ZUS-1. Iz trditvene podlage predloga torej intervencijski interes ni verjetno izkazan.

34. Ker pa je dolžnost sodišča, da obvešča tretje osebe tudi po uradni dolžnosti, kolikor meni, da bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi, je sodišče glede na naravo obravnavane upravne zadeve preizkusilo, ali bi odločitev lahko posegla v pravico ali na zakon oprto neposredno korist E..

35. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta E. in tožnica solastnici objekta, za katerega izgradnjo je tožnica pridobivala evropska sredstva. Iz solastniškega razmerja je sodišče presojalo vprašanje posega v solastninsko pravico E. z izpodbijano odločbo. Vendar je iz izpodbijane odločbe ugotoviti, da je tožnica v upravnem postopku pridobivala sredstva zase in na račun svojega solastniškega deleža in svojih dejavnosti, zato odločitev o zavrnitvi ali ugoditvi tožbe zoper odločitev o tožnici nepriznanih sredstvih v položaj E. kot solastnice danes že zgrajenega objekta ne more poseči. Sodišče torej ugotavlja, da pravne posledice sodbe (odprava izpodbijanega akta v zavrnilnem delu zahtevka ali zavrnitev tožbe) ne bi vplivali na pravni položaj E..

36. Glede na navedeno, ker ni verjetno izkazan intervencijski interes, sodišče E. ni obvestilo o tem upravnem sporu.

K točki IV izreka:

37. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodne odločbe.