Jedro

Izpodbijana sodba ima, enako kot že sodba sodišča prve stopnje, take pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti.

Sodišče prve stopnje pri posameznih zneskih le ugiba, za kakšne zneske naj bi šlo po posameznih postavkah.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na zneske za ozimnico, razliko regresa in sejnino, zavrže. V preostalem delu se reviziji ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 2.810.329,00 SIT. V tem znesku so zajeti zneski preveč izplačane ali brez pravne podlage izplačane: delovne uspešnosti funkcionarjev, nadur, dodatka za obrambo, dodatka za delovno dobo, funkcijskega dodatka, stimulacije, ozimnice in sejnine. Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska za dokup študijskih let. Ugotovilo je, da so sklepi, na podlagi katerih so bili toženi stranki zneski izplačani, nični. Glede višine oziroma zneskov, ki naj bi jih tožena stranka prejela, je sodišče izhajalo iz zneskov, kot jih je ugotovilo Računsko sodišče in podatkov o plači in drugih prejemkih tožene stranke za leto 1994. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je vložila tožena stranka revizijo, zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka verzija. Elementi neupravičene pridobitve so prehod premoženja iz sfere ene stranke v sfero druge, ta prehod pa nima pravne podlage in ima za posledico neupravičeno pridobitev na drugi strani. Višino zahtevka sta sodišči presojali zgolj upoštevaje ugotovitve računskega sodišča, zaradi česar je bila odločitev že enkrat razveljavljena. V ponovnem sojenju je prvostopno sodišče ugotovilo, da je že v prvi sodbi samo preverilo utemeljenost tožbenega zahtevka po vsebini, pritožbeno sodišče pa je takšno argumentacijo sedaj sprejelo. Elementov in višine neupravičene obogatitve pa ni mogoče dokazovati z enostransko listino Računskega sodišča, pomembne so listine, na podlagi katerih je prišlo do prenosa. Tožena stranka je prejela bistveno manjše zneske, kot je to ugotovilo Računsko sodišče. Toženka je bila v letu 1994 tako višji upravni delavec kot funkcionar in po zaključnem računu proračuna za leto 1994 planirana sredstva niso bila prekoračena. Pravilnik o osebnih dohodkih funkcionarjev v letu 1994 ni več veljal, uporabljal se je ZRPJZ, ki funkcionarjem delovne uspešnosti ni omejeval. Sklep predsednika izvršnega sveta zato ni bil ničen, poleg tega pa je Računsko sodišče ugotavljalo preplačila na letni ravni, sodišče pa na mesečni. Toženka je delo, za katero so ji bile izplačane nadure, opravila, dodatek za obrambo pa je prejela kot višji upravni delavec. Tožeča stranka ni dokazala nepravilnega obračuna dodatka za delovno dobo, glede funkcijskega dodatka in drugih zneskov pa izpodbijana sodba nima obrazložitve. Toženka je ves čas verjela, da je višina njene plače v skladu z veljavno zakonodajo, saj so bila vsa izplačila in dodatki določeni s strani delodajalca. Plačo je porabila za plačevanje tekočih obveznosti in ni kupila ničesar, s čimer bi bila obogatena. Tudi če gre za protipravno ravnanje tožeče stranke pri izplačilu plač, iz tega razloga ne more biti oškodovana toženka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka je tožbo vložila na podlagi sklepa Računskega sodišča z dne 2.12.1997, s katerim ji je bilo kot eni od pravnih naslednic O. naloženo, da začne postopek izterjave preveč izplačanih prejemkov zoper nekdanje funkcionarje bivše občine. V tožbi se tožeča stranka sklicuje le na to, da naj bi tožena stranka v letu 1994 prejela izplačila v neto višini 3.004.329,00 SIT, do katerih po sklepu Računskega sodišča ni bila upravičena. Zato je prišlo na njeni strani do neupravičene obogatitve, na strani tožeče stranke pa do prikrajšanja. Šele v ponovljenem postopku je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 2.9.2003 podrobneje utemeljila svoj zahtevek tudi po posameznih postavkah. Pri tem povzema razloge Računskega sodišča in glede višine zneske, ki jih v svojem sklepu navedlo Računsko sodišče. Ti zneski so v sklepu navedeni v bruto zneskih in kot take jih po posameznih postavkah navaja tudi tožeča stranka. Seštevek v bruto znesku navaja kot neupravičeno prejeta izplačila, od tožene stranke pa zahteva plačilo neto zneska kot tistega izplačila, s katerim je bila tožena stranka neupravičeno obogatena.

Računsko sodišče je v sklepu z dne 2.12.1997 ugotovilo, kolikšne bruto zneske naj bi tožeča stranka nezakonito izplačala posameznim funkcionarjem. Toženi stranki naj bi bilo tako nezakonito izplačano 5,464.049,84 SIT. Toda tožeča stranka od nje ni terjala plačila tega zneska, temveč izrecno le vrnitev neto zneskov, torej zneskov, ki so bili izplačani njej in za katere naj bi bila obogatena. Seštevek 3,004.329,00 SIT izhaja iz izračuna tožeče stranke (priloga A3), ki je do takega zneska prišla z upoštevanjem neto zneskov iz naslova delovne uspešnosti, nadur, dodatka za obrambo, dodatka za delovno dobo, dodatka po odredbi predsednika izvršnega sveta in stimulacije po odredbi predsednika izvršnega sveta; bruto zneskov iz naslov ozimnice in regresa za letni dopust, ter zneskov iz naslova sejnine in izplačila za dokup študijskih let. Računsko sodišče je najvišji organ kontrole državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe (150. člen Ustave).

Računsko sodišče je na podlagi Zakona o računskem sodišču, ki ga je uporabiti v tej sporni zadevi (Uradni list RS, št. 48/94 - ZracS)) opravljalo nadzor nad zakonitostjo, namembnostjo ter gospodarno in učinkovito rabo sredstev javnih financ (21. člen) in je že med postopkom nadzora in revidiranja lahko izdajalo naloge za odpravo dejanj, ki so v nasprotju z zakoni in drugimi predpisi (prvi odstavek 26. člena). Vendar Računsko sodišče kot revizijski organ - kljub nazivu sodišče - ni imelo (nima) sodnih pristojnosti, zato ni moglo samo presojati o zakonitosti predpisov ali na njihovi podlagi izdanih posamičnih aktov. V primeru, ko je po njegovem mnenju revidirana oseba ravnala v nasprotju z zakonom ali drugim predpisom, ji je lahko le naložilo odpravo nezakonitosti.

Ustavno sodišče je tako v sklepu št. Up 76/96 z dne 25.3.1996 navedlo: "Posebno naravo kaže nalog za odpravo dejanj, ki ga izda Računsko sodišče, če so dejanja in ravnanja "nadzirane osebe" (izraz iz Zakona o Računskem sodišču - čeprav gre praviloma za državne organe, ki nimajo statusa pravne osebe) v nasprotju z zakoni in drugimi predpisi. Zoper nalog lahko revidirana oseba vloži ugovor, nalog pa mora revidirana oseba izvršiti v roku 15 dni. Če naloga ne izvrši, v zakonu ni predpisana in obvezna izvršitev, tako da je edina sankcija možen predlog Računskega sodišča revidirani osebi, da mora razrešiti dolžnosti odgovorne osebe in računovodjo, če je sodišče ugotovilo hujše nepravilnosti, škodo ali zlorabe. Vendar je tudi realizacija tega predloga odvisna od organa, ki odgovorno osebo postavlja ali jo razrešuje.

Poročilo ali nalog še ne vzpostavljata zakonitega stanja, kot ga terja Računsko sodišče. Za to je potrebno določeno ravnanje "nadzirane osebe" (npr. poračun preveč izplačanih dohodkov). Kaj nastopi v primeru, da revidirana oseba izvrši poročilo ali nalog in s tem svojim delavcem ali upravičencem do proračunskih sredstev poseže v njihove ustavne pravice - npr. pravico do plačila za opravljeno delo? V tem primeru prizadeta oseba, v našem primeru ustavni pritožniki, ne morejo izpodbijati naloga Računskega sodišča, pač pa lahko uporabijo zakonita oziroma ustavna sredstva zoper ravnanje revidirane osebe, ki je z izvršitvijo poročila ali naloga Računskega sodišča povzročila po mnenju prizadetega nezakonito ali protiustavno ravnanje ali stanje za določenega posameznika. Taka prizadeta oseba mora torej vložiti ali tožbo (civilno ali upravno ali delovno pravno), ni pa izključena tudi možnost uporabe drugega odstavka 157. člena Ustave, če ne bi bilo nobenega drugega pravnega sredstva, vendar se lahko obe sredstvi, tako tožba kot upravni spor, uporabita zoper revidirano osebo, ne pa zoper Računsko sodišče, ki glede na naravo njegovega akta še ni moglo vzpostaviti nezakonitega ali protiustavnega stanja." V obravnavani zadevi je tožeča stranka nalog Računskega sodišča želela izvršiti tako, da je le vložila tožbo za vračilo domnevno preveč izplačanih zneskov iz razlogov in v višini, kot jih je navedlo Računsko sodišče. Vendar je tako ravnanje v izhodišču napačno.

Računsko sodišče je naložilo določeno ravnanje revidirani osebi, torej tožeči stranki, ne pa toženi stranki. Naloga, da "začne postopek izterjave zoper funkcionarje za nezakonita izplačila" pa ni mogoče razumeti tako, da naj tožeča stranka enostavno le vloži tožbo. Sporna izplačila so bila opravljena na podlagi odločitev organov tožeče stranke (sklepi ali odredbe in nalogi za izplačilo). Sklep oziroma "nalog" Računskega sodišča ni neposredna pravna podlaga za tožbeni zahtevek. Lahko je le ena od dokaznih listin. Izdana je bila tožeči stranki v postopku inšpekcijskega nadzora, za katerega edino je bilo Računsko sodišče pristojno.

Tožbeni zahtevek je bil postavljen kot obogatitveni zahtevek, torej zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih. ZOR je v 210. členu določil kot splošno pravilo, da mora pridobitelj vrniti tisto, kar je prejel brez pravne podlage v zakonu ali pravnem poslu (prvi odstavek 210. člena ZOR). Ne glede na to, da je bil zahtevek postavljen v enotnem znesku, predstavlja ta znesek le seštevek posamičnih zneskov, ki imajo vsak svojo (različno) pravno in dejansko podlago. Zato jih je treba obravnavati ločeno in za vsakega posebej ugotavljati, ali gre res za izplačila brez pravne podlage oziroma nezakonita izplačila. Vsak posamični zahtevek bi tožeča stranka lahko uveljavljala tudi s samostojno tožbo in o vsakem od njih bi sodišče (tudi če so uveljavljani z eno tožbo) lahko odločilo drugače (glede stroškov šolanja tudi je).

Gre torej za zahtevke, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago. To glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP za revizijsko presojo pomeni, da se dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, ne pa po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je nedvomno, da dosojeni zneski za "ozimnico" (61.000,00 SIT), razliko regresa za letni dopust (50.000,00 SIT) in izplačanih sejnin (protivrednost 70 DEM), ne dosegajo revizijske vrednosti (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je v tem delu revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

Tudi pri drugih izplačilih gre lahko za zneske, ki ne dosegajo revizijske vrednosti. Vendar ima revizija prav, da ima izpodbijana sodba, enako kot že sodba sodišča prve stopnje, take pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti. V izreku navedeni znesek je neto znesek: seštevek neto izplačil, kot ga je navedla tožnica v tožbenem zahtevku, znižan za znesek 194.000,00 SIT, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici dejansko ni bil izplačan. Koliko pa je tožnica dejansko prejela izplačano po posameznih postavkah, pa sodišče očitno ni ugotavljalo in tudi iz obrazložitve obeh sodba tega ni mogoče ugotoviti.

Po eni strani sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je tožnica prejela preveč bruto zneske (na primer za delovno uspešnost, nadure) oziroma celo, da je "ugodilo zahtevku tožeče stranke, ki je ... vtoževala ... SIT bruto" (funkcijski dodatek). Taka obrazložitev je v nasprotju z izrekom, kjer je naveden neto znesek, kakor ga je tožena stranka tudi uveljavljala.

Po drugi strani sodišče prve stopnje pri posameznih zneskih le ugiba, za kakšne zneske naj bi šlo po posameznih postavkah. Sklicuje se namreč na rekapitulacijo OD (priloga B15), kjer so navedeni zneski v seštevku za celotno leto 1994. Iz postavk "popravek OD" in "poračun T.M." ni razvidno, za kakšne popravke in poračune gre, zato ni nobene podlage za navedbe v prvostopni sodbi, da gre tudi pri teh zneskih (v celoti ali deloma) za nezakonita izplačila. Neprepričljiva je na primer obrazložitev, da je v teh zneskih zajet tudi poračun nadur, čeprav je tožena stranka opozorila, da je poračun iz tega naslova v rekapitulaciji naveden posebej (šifra 50). Koliko je tožena stranka iz tega (in drugih) naslovov dejansko dobila izplačano (neto zneski), sodišče ni ugotovilo. Tudi če sodišče ni verjelo toženi stranki, da na primer iz naslova nadur ni prejela le bruto zneska 176.457,60, to še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova tudi res v celoti utemeljen. Zahtevek v tem delu izhaja iz bruto zneska, kot ga je ugotovilo Računsko sodišče (670.539,60 SIT), rekapitulacija OD (priloga B15) navaja kot bruto znesek iz naslova dopolnilnega dela 176.457,60 SIT. Za navedbo sodišča, da je razlika skoraj 500.000,00 SIT bruto zajeta v postavkah "popravek OD" in "poračun T.M.", navedenih v rekapitulaciji OD za leto 1994, pa ni nobene podlage. Sodišče namreč sploh ni ugotavljalo, kaj zajemata ta dva zneska, kot tudi ne, kako je Računsko sodišče ugotovilo svoj znesek iz tega naslova.

Tožena stranka je ugovore v tej smeri uveljavljala že v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo, razen kolikor jih zavrača s sklicevanjem na pravilno dejansko in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zato ima tudi izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek in obrazložitev sta v nasprotju oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju, nasprotje pa je tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodb o vsebini listin in med samimi temi listinami. Utemeljena je zato revizija, kolikor zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navedene nejasnosti pomenijo tudi, da revizijsko sodišče ne more z gotovostjo ugotoviti, kateri posamezni zneski ne dosegajo revizijske vrednosti. Zato je v preostalem delu razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Šele ko bo popolnoma jasno ugotovljeno, kolikšne zneske je po posameznih postavkah tožnica dejansko prejela, bo možna presoja o tem, za kolikšen znesek naj bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Šele potem bo mogoče tudi ugotoviti ali je in v kakšnem obsegu revizija sploh dovoljena. Zato revizijsko sodišče zaenkrat še ni presojalo izpodbijane sodbe glede temelja oziroma pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.