Jedro

Zakonski pogoj iz 14. člena ZDen za vrnitev premoženja je le delovanje in ne sedež v istem členu naštetih upravičencev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1924/99-12 z dne 27.10.2000 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.10.1999 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper delno odločbo Upravne enote L. z dne 19.4.1999, s katero je bilo odločeno, da se upravičenki-prizadeti stranki vrnejo v last in posest z dnevom pravnomočnosti odločbe nepremičnine, s parcelnimi številkami, kot so navedene v prvi točki prvostopenjske upravne delne odločbe. Zavezanec za vrnitev parc. št. 325/2 k.o. H. je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, zavezanec za vračilo ostalih nepremičnin, ki so predmet delne odločbe, pa je Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. Vrednost premoženja, ki se vrača, znaša 21.940.846,00 SIT na dan izdaje te odločbe.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da med strankama ni sporno, da je podan pravni temelj na podlagi 3. člena Zakona o denacionalizaciji za vračilo podržavljenega premoženja upravičenki-prizadeti stranki kot javni pravni osebi v smislu Zakonika cerkvenega prava, sporna pa je aktivna legitimacija po 14. členu Zakona o denacionalizaciji (Zden). ZDen aktivno legitimacijo za vrnitev podržavljenega premoženja izrecno pogojuje z delovanjem cerkvenih pravnih subjektov na območju Republike Slovenije na dan uveljavitve ZDen 7.12.1991. Pri odločanju o tem ali neka pravna oseba v cerkvi deluje na določenem teritoriju, je treba upoštevati pravila Zakonika cerkvenega prava, ki opredeljuje status pravnih oseb v cerkvi in pogoje njihovega delovanja. Prizadeta stranka kot pravna naslednica premoženja, ki je bilo leta 1953 podržavljeno Osrednji hiši usmiljenih sester Sv. V.P. - jugoslovanske provincije - M. dvor v R., je torej dolžna dokazati, da je delovala na območju Republike Slovenije 7.12.1991 po predpisih in določilih Zakonika cerkvenega prava. Na podlagi predloženih dokazov in sicer potrdila Nadškofijskega ordinariata L. z dne 10.11.1995 in izjave provincialke T.J. z dne 21.4.1994 ni mogoče ugotoviti, kdaj je prizadeta stranka svoj sedež iz B. prenesla v L. oziroma v Republiko Slovenijo. Tožena stranka se sklicuje na podatek Zavoda Republike Slovenije za statistiko, ne navaja pa datuma registracije D. v L., pri čemer se navedeno potrdilo v upravnem spisu ne nahaja. V postopku denacionalizacije je upravni organ dolžan upoštevati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Ker je tožena stranka v obravnavanem primeru kršila načelo materialne resnice (7. člen ZUP/86), saj v postopku ni ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Prizadeta stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavi in v skladu s 76. členom ZUS vrne zadevo v novo sojenje istemu sodišču oziroma v smislu določbe 77. člena ZUS samo opravi glavno obravnavo, s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje, tožečo stranko pa obsodi na povrnitev vseh pravdnih stroškov prizadeti stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske odločbe dalje do plačila. Navaja, da je prizadeta stranka že od leta 1992 upravičenka v denacionalizacijskem postopku, ki ga je najprej vodila občina L., po reorganizaciji uprave pa Upravna enota L. Javno pravobranilstvo v C. ni ugovarjalo aktivni legitimaciji prizadete stranke niti po izdanem poročilu niti po izdaji delne odločbe z dne 22.2.1993, ki je tako postala pravnomočna ter je bila izvedena tudi v zemljiški knjigi. Tožeča stranka je prvič vprašanje aktivne legitimacije načela šele v pritožbi zoper delno odločbo št. 2, zato prizadeta stranka utemeljeno meni, da ugovor aktivne legitimacije v tem upravnem sporu ni le neutemeljen pač pa predvsem nekorektno ravnanje in dokazuje, da gre tožeči stranki le za zavlačevanje upravnega postopka in s tem odlaganje dejanske vrnitve v last in posest nekdaj nacionaliziranega premoženja. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj bi moralo izvesti pripravljalni postopek, v katerem je bil predsednik senata dolžan ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor čimprej reši, zlasti bi moral stranke povabiti k razpravi o spornem stanju. Če je bil sporen le konkretni datum preselitve, bi sodišče prve stopnje v tem upravnem sporu zadevo lahko rešilo na drug način in to na podlagi opravljenega pripravljalnega postopka in po potrebi razpisalo obravnavo, ne pa z izdajo negativne sodbe za prizadeto stranko, ki že osem let čaka na pravično rešitev, ki v ostalem, predvsem v pogledu upravičenosti, sploh ni sporna. Preselitev prizadete stranke je bila izvršena 12.8.1991, kar je takratna vizitatorica sestra C.J. z dopisom z dne 11.7.1991 obvestila uredništvo sporočil v L. Nameravana preselitev je razvidna tudi iz korespondence med vizitatorico in Nadškofijskim orginariatom. V času odločanja na prvi in drugi stopnji ni bilo prav nobenega dvoma glede pravilne uporabe 14. člena ZDen, kar med drugim dokazujejo tudi vsa konkludentna dejanja vseh prizadetih in vpletenih strank v denacionalizacijo od leta 1992 na eni strani pri Upravni enoti v L., prav tako tudi v številnih denacionalizacijskih postopkih po Sloveniji. Upravna enota I., Upravna enota D., Upravna enota B., Upravna enota S., Upravna enota L. V.R., Upravna enota L.C., Upravna enota L.M.P., Upravna enota K. itd. so izdale že številne delne in tudi dokončne odločbe, ki so postale pravnomočne in so tudi že izvedene v zemljiški knjigi.

Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča ne strinja.

Po določbi 14. člena ZDen gre zakonska pravica do vrnitve premoženja le tistim cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam in redom oziroma njihovim pravnim naslednikom, ki so ob uveljavitvi tega zakona delovale na območju Republike Slovenije. Neizpolnjevanje tega pogoja pomeni, da subjekt nima položaja upravičenca v postopku denacionalizacije.

V konkretni zadevi je sporno, ali je prizadeta stranka delovala na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen (dne 7.12.1991) oziroma ali je bil izpolnjen pogoj iz 14. člena ZDen. Zakonski pogoj pa je le delovanje in ne sedež prizadete stranke, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

Svojo ugotovitev, da je prizadeta stranka delovala na območju Republike Slovenije v času uveljavitve ZDen, je tožena stranka oprla na potrdilo Zavoda RS za statistiko, ki naj bi to dokazovalo. Če tega potrdila sodišče prve stopnje ni našlo med predloženimi spisi, kar ugotavlja v izpodbijani sodbi, bi moralo glede na določbo 44. člena ZUS v pripravljalnem postopku pozvati toženo stranko, da mu ga dostavi. Toda sodišče prve stopnje tega ni storilo, temveč ji je zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ker pa je nepravilna uporaba določb ZUS oziroma kršitev določbe 44. člena ZUS vplivala na odločitev o zadevi je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navedeno kršitev odpraviti.

Ker je sodišče prve stopnje v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in jo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.