Jedro

Po mnenju sodišča gre pri zavrnitvi doktorske disertacije brez dvoma za odločitev v zvezi s študijem in zato ima tožnik zoper takšno odločitev sodno varstvo v upravnem sporu.

Popravljeno oziroma dopolnjeno disertacijo se, v skladu s 16. členom Pravilnika o doktorskem študiju in doktorskem delu, posreduje komisiji v oceno in ne v dodatno popravljanje oziroma dopolnjevanje, saj so morali člani komisije za oceno doktorske disertacije, skladno s sedmim odstavkom 16. člena Pravilnika oddati poročila o oceni popravljene in dopolnjene disertacije v roku treh mesecev in je v tem obdobju tožnik tudi po mnenju sodišča imel možnost, da bi kontaktiral člane komisije in jih zaprosil za njihovo mnenje, pa očitno tega ni storil. Po presoji sodišča zato tožena stranka s tem, da ni izvedla doktorskega seminarja pred novo komisijo za oceno doktorske disertacije, ni kršila 9. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je senat Fakultete za družbene vede (FDV) Univerze v Ljubljani (UL) na podlagi 77. in 171. člena Statuta UL, 71. člena Pravil o organiziranju in delovanju FDV UL in 16. člena Pravilnika o doktorskem študiju in doktorskem delu na FDV UL zavrnil tožnikovo doktorsko disertacijo z naslovom „...“ in odločil, da zavrnjene doktorske disertacije tožnik ne more več predložiti.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 1. 9. 2003 prijavil doktorsko disertacijo z navedeno temo. Senat Univerze je dne 23. 3. 2004 podal soglasje k navedeni doktorski temi in za mentorico imenoval doc. dr. A.A. in za somentorja doc. dr. B.B. Doktorska tema je bila skladno s prvim odstavkom 169. člena Statuta UL veljavna štiri leta. Tožnik je pravočasno, dne 4. 1. 2008, doktorsko disertacijo s soglasjem mentorice in somentorja predložil v oceno. Prodekanja za podiplomski študij je po pooblastilu senata imenovala strokovno komisijo za oceno izdelane in v oceno predložene tožnikove doktorske disertacije v sestavi štirih članov, tako da sta bila v komisijo poleg mentorice in somentorja imenovana kot člana še izr. prof. dr. C.C. in redni prof. dr. D.D. Dne 28. 2. 2008 je bil organiziran drugi doktorski seminar, na katerem je tožnik predstavil zaključke svoje doktorske disertacije. Po tem seminarju je komisija sprejela sklep, da mora tožnik doktorsko disertacijo popraviti oziroma dopolniti, skladno s pripombami, sprejetimi na seminarju. Tožnikovo popravljeno oziroma dopolnjeno doktorsko disertacijo so člani komisije za oceno doktorske disertacije pregledali in senatu FDV predložili pisna poročila o oceni. Senat FDV je na seji dne 12. 1. 2009 obravnaval pisna poročila o oceni tožnikove doktorske disertacije in sprejel sklep, da se doktorska disertacija vrne tožniku, da jo dopolni in popravi, skladno s pripombami članov komisije, za kar mu je bil določen 12-mesečni rok. Tožnik je pravočasno oddal popravljeno in dopolnjeno doktorsko disertacijo, ki je bila ponovno posredovana članom strokovne komisije v pregled. Po pregledu popravljene in dopolnjene disertacije je dr. C.C. dne 3. 4. 2000 odstopil iz članstva, izr. profesor dr. B.B. pa je dne 10. 4. 2010 podal negativno oceno disertacije, ki jo je nato dne 13. 4.2010 umaknil, po dogovoru s tožnikom, da bo naredil vse potrebno za popravo disertacije. Tožnik je popravljeno doktorsko disertacijo oddal 13. 6. 2016. Dne 7. 7. 2016 je bila imenovana strokovna komisija za oceno in zagovor doktorske disertacije v sestavi štirih članov in sicer izr. prof. dr. E.E. (predsednik), izr. prof. dr. A.A. (mentorica), izr. prof. dr. B.B. (somentor) in redni prof. dr. F.F. (članica). Imenovana komisija je v roku predložila poročila o oceni tožnikove doktorske disertacije. Komisija za doktorski študij FDV je po prejetih pisnih ocenah ugotovila, da je bila pozitivna ocena izr. prof. dr. A.A., preostale tri ocene pa so bile negativne. Komisija za doktorski študij je nato na seji dne 29. 9. 2016 na podlagi vsebine predloženih in obravnavanih pisnih poročil članov strokovne komisije o oceni doktorske disertacije odločila, da tožnik izdelane in v oceno predložene doktorske disertacije ne more zagovarjat in predlagala senatu FDV odločitev, kot sledi iz izreka te odločbe. Senat FDV je na svoji seji dne 10. 10. 2016 tako odločitev tudi sprejel. 3. Tožnik zoper uvodoma navedeno odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je leta 2003 pri FDV prijavil svojo doktorsko temo z zgoraj navedenim naslovom. Senat FDV je dne 9. 9. 2003 sprejel sklep o imenovanju Komisije za oceno znanstvene ustreznosti njegove doktorske disertacije. Tema je bila potrjena dne 23. 3. 2004. Dne 4. 1. 2008 sta mentorica in somentor podala soglasje za oddajo doktorske disertacije. Dne 8. 1. 2008 je FDV izdala sklep o imenovanju Komisije za oceno doktorske disertacije v enaki sestavi kot je bila Komisija za oceno ustreznosti teme. Dne 28. 2. 2008 je bil opravljen drugi doktorski seminar, na katerem je predstavil svojo doktorsko disertacijo. Le-ta mu je bila vrnjena v popravo in dopolnitev, skladno s pripombami. Dne 16. 12. 2008 sta mentorica in somentor podala pozitivno poročilo, kot neprimerno za zagovor jo je ocenil izr. prof. dr. C.C., medtem ko redni prof. dr. D.D. svojega poročila ni oddal. Na podlagi navedenega je Senat FDV na svoji seji dne 12. 1. 2009 sprejel sklep, da se mu doktorska disertacija vrne v popravo in dopolnitev, kar mora storiti v 12 mesecih od prejema sklepa. Tožnik opozarja na nedoslednosti tožene stranke pri vodenju postopka. Navaja, da je tožena stranka sklep z dne 21. 1. 2009 sprejela kljub dejstvu, da so poročila o njegovi doktorski disertaciji oddali samo trije poročevalci namesto štirih imenovanih. Po pregledu popravljene disertacije je izr. prof. dr. C.C. dne 3. 4. 2010 odstopil iz članstva v komisiji za oceno doktorske disertacije, redni prof. dr. D.D. ni oddal svojega poročila, mentorica je podala pozitivno mnenje, somentor pa najprej negativno mnenje, ki pa ga je nato, po pogovoru s tožnikom umaknil, saj sta se dogovorila, da bo tožnik še naprej disertacijo dopolnjeval. V času od leta 2010 do 2016 se je tožnik posvetil svojemu znanstvenemu delu in v tem času končal doktorski študij na Univerzi G. (prej ...) in decembra 2015 pridobil naziv doktor ekonomskih znanosti, ki je v Republiki Sloveniji tudi nostrificiran. Po končanem študiju v G. je začel intenzivno pripravljati disertacijo na FDV. Popravljeno disertacijo je oddal aprila 2016 in dne 7. 7. 2016 je prodekanja imenovala poročevalce in novo komisijo za oceno in zagovor njegove doktorske disertacije v sestavi 4 članov. Novi komisiji pa ni mogel predstaviti svoje doktorske disertacije na doktorskem seminarju, s čemer je bil kršen 9. člen ZUP. Kršena sta bila tudi 8. in 7. člen ZUP. Tožnik navaja, da ne podaja tožbe zaradi ocene vsebine disertacije, temveč zaradi nepravilnega postopka. Študija namreč ne more več nadaljevati po istem študijskem programu, saj se je ta končal 30. 9. 2016. Komisija za doktorski študij pa je odločala o njegovi disertaciji šele 29. 9. 2016. Opozarja tudi, da je obrazložitev izpodbijane odločbe do te mere skopa, da se je ne da preizkusiti. S tem mu je bila onemogočena učinkovita uporaba pravnih sredstev po 25. členu Ustave. Nova komisija je bila imenovana dne 7. 7. 2016, ker je dr. C. leta 2010 izstopil iz Komisije, iz obrazložitve odločbe pa ni razvidno, kaj je bilo s četrtim članom, dr. D. Tožnik tudi ni imel možnosti podati zaključkov svoje disertacije pred novo komisijo, tako da so člani te komisije podali poročila brez drugega doktorskega seminarja, čeprav je bil zadnji doktorski seminar izveden dne 28. 2. 2008. Izpodbijana odločba tudi ne navaja, zakaj ni bil izveden drugi doktorski seminar. Iz obrazložitve odločbe tudi ni razvidno, v čem tožnik kot kandidat ni sledil pripombam oziroma napotilom za popravo disertacije. Zato meni, da sta tako komisija za doktorski študij kot tudi senat FDV podala svoje mnenje preuranjeno. Senat fakultete svoje pristojnosti za imenovanje komisije za oceno disertacije tudi ne more prenesti na prodekana. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo Senata FDV odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tako da mu bo omogočeno, da zaključi doktorski študij in da ugotovi nezakonitost izdane odločbe, ker slednja posega v njegovo pravico do pravnega sredstva in v pravico do enakega varstva pravic.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. V zvezi s tožnikovo navedbo, da ne razpolaga z zapisnikom doktorskega seminarja z dne 28. 2. 2008, pojasnjuje, da tožnik ni zaprosil za zapisnik tega seminarja, zato ga prilaga v okviru spisne dokumentacije. Dalje navaja, da je tožnik novo verzijo doktorske disertacije posredoval v službo za podiplomski študij dne 24. 5. 2016, poročilo aplikacije Turnitin pa je bilo oddano dne 13. 6. 2016, tako da je oddal izdelano besedilo doktorske disertacije tega dne (13. 6. 2016). Komisijo za oceno predložene doktorske disertacije je dne 7. 7. 2016 imenovala prodekanja, v skladu s Pravilnikom o doktorskem študiju in doktorskem delu. Ugotovljeno je bilo, da je bil doktorski seminar že izveden in da ga ni treba ponoviti. Popravljeno oziroma dopolnjeno disertacijo se skladno s 16. členom Pravilnika o doktorskem študiju in doktorskem delu posreduje v oceno in ne v dodatno popravljanje oziroma dopolnjevanje in bi se drugi seminar lahko ponovil le v primeru, če bi bilo tako sklenjeno na prvem seminarju, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Tožnik je v tem obdobju tudi imel možnost, da kontaktira člane komisije in jih zaprosi za njihovo mnenje. Komisija za doktorski študij je dne 29. 6. 2016 na podlagi vsebine predloženih in obravnavanih pisnih poročil članov strokovne komisije o oceni tožnikove doktorske disertacije odločila, da disertacije ni možno sprejeti in da je tožnik ne more zagovarjati, zato je senatu posredovala predlog za zavrnitev disertacije. Poudarja, da je Komisija za doktorski študij prejela četrto poročilo o oceni tožnikove doktorske disertacije dne 29. 9. 2016 in je poročila obravnavala še na isti dan, da bi bilo možno v primeru, da bi bila poročila o oceni disertacije pozitivna, še vedno izvesti zagovor, glede na to, da se je s 30. 9. 2016 zaključil rok vsem študentom starih programov. V zvezi s tožnikovo navedbo, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno, kaj je bilo s četrtim članom komisije, dr. D., tožena stranka pojasnjuje, da je le-ta na poziv za oddajo poročila o oceni, dne 12. 11. 2008 sporočil, da bo lahko poročilo pripravil in oddal v januarju 2009, na nadaljnje pozive pa se ni več odzival. Kljub temu, da je tožnik oddal popravljeno oziroma dopolnjeno disertacijo le še v oceno, mu je bilo izjemoma omogočeno, da svojo disertacijo še naprej dopolnjuje. Ko pa bi tožnik oddal končno verzijo doktorske disertacije, bi bila le-ta posredovana v oceno tudi prof. dr. D. ter novo imenovanemu članu komisije, ki bi nadomestil dr. C.C. zaradi odstopa in upokojitve. Tožnik je oddal končno verzijo doktorske disertacije 13. 6. 2016. Zaradi odstopa dr. C.C. ter neodzivnosti dr. D. sta bila imenovana nova člana komisije za oceno in zagovor tožnikove disertacije. Tožena stranka meni, da je bil postopek izveden v skladu s Pravilnikom in da je izpodbijana odločba tudi izčrpno obrazložena, tako da ne more biti govora o onemogočanju pravice do učinkovite uporabe pravnih sredstev. Drugi doktorski seminar je bil izveden dne 28. 2. 2008 in je dne 7. 7. 2016 imenovana nova komisija oddala poročila brez izvedbe doktorskega seminarja, ker je ugotovila, da je bil sklep, da seminarja ni potrebno ponoviti, sprejet na drugem doktorskem seminarju 28. 2. 2008, o čemer je bil tožnik na tem seminarju tudi seznanjen. Komisijo za oceno in zagovor doktorske disertacije je imenovala prodekanja, v skladu z 62. členom Statuta UL, 61. členom Pravil o organizaciji in delovanju FDV ter 16. členom Pravilnika o doktorskem študiju in doktorskem delu, ki ga je sprejel Senat FDV UL.

5. Tožnik v pripravljalnih vlogah izpostavlja, da je Senat FDV obravnaval njegovo doktorsko disertacijo kljub temu, da dr. D. svojega poročila ni oddal. Ker je en član komisije izstopil (leta 2010), drugi član komisije pa se ni odzval, toženi stranki tudi ne bi bilo treba čakati, da tožnik dostavi novo besedilo disertacije, temveč bi morala tožena stranka v razumnem roku imenovati nova dva člana komisije, ne pa čakati. Tožena stranka tudi ne pojasni, kateri pravni akt ureja zamenjavo članov komisije za oceno disertacije, kakšni so roki in postopek in to tudi ni razvidno iz Statuta. Meni tudi, da bi tožena stranka morala opraviti drugi doktorski seminar, ki ga ni opravila, in da senat fakultete ne more z nižjimi akti prenašati svojih pristojnosti na druge organe, npr. pristojnosti senata na dekana.

6. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah pojasnjuje, da je senat FDV sklepal o zavrnitvi tožnikove doktorske disertacije, ne pa o njegovem nadaljevanju študija. Tožnikovo doktorsko disertacijo, ki jo je tožnik predložil leta 2008, so ocenili trije poročevalci. Iz poročila o oceni disertacije, ki ga je dr. C. priložil svoji odstopni izjavi dne 3. 4. 2010, je razvidno, da tožnik ni upošteval podanih pripomb, na kar kaže tudi poročilo dr. B., čeprav je nato tožnik svojo doktorsko disertacijo iz leta 2010 še naprej popravljal. Komisija za doktorski študij pri svojih odločitvah upošteva težo pripomb, zapisanih v poročilih o oceni disertacije in ne število pozitivnih oziroma negativnih mnenj ocen o disertaciji. Kot že navedeno, iz zapisnika seminarja z dne 28. 2. 2008, izhaja, da seminarja ni potrebno ponoviti. V pristojnosti senata pa je sprejemanje tako pravil o organizaciji in delovanju fakultete, kot tudi drugih pravilnikov. Senat je pooblastilo o doktorskem delu dodelil pristojni prodekanji. Po 30. 9. 2016 uveljavljanje pravic študentov v zvezi z zaključevanjem „predbolonjskih“ študijskih programov ni več mogoče. 7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče v obravnavani zadevi uvodoma ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo zoper toženo stranko, ki jo je opredelil kot 1. Univerza v Ljubljani in 2. Fakulteta za družbene vede v Ljubljani. Ker ima v skladu z določbo prvega odstavka 10. člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS) pravno subjektiviteto samo univerza, ne pa tudi njena članica, je sodišče štelo, da je tožena stranka v konkretnem primeru UL, katere članica je tudi FDV.

9. V obravnavanem primeru gre za zavrnitev tožnikove doktorske disertacije.

10. Po prvem odstavku 58. člena Ustave RS je državna univerza avtonomna. Po drugem odstavku istega člena način financiranja državne univerze ureja zakon. Iz tega sledi splošna pravna razlaga, da je državna univerza avtonomna na vseh področjih, razen na področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje državne univerze pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno pravnega varstva in na področju financiranja. Avtonomija univerze je izpeljana v 6. členu ZViS, ki v drugem odstavku določa, da univerza med drugim samostojno ureja notranjo organizacijo in delovanje s statutom v skladu z zakonom ter avtonomno izdeluje in sprejema študijske in znanstveno-raziskovalne programe, določa študijski režim ter določa oblike in obdobja preverjanj znanja študentov.

11. ZViS v zvezi z doktorskim študijem, ki je predmet tega upravnega spora, v 38. členu določa pogoje za vpis v magistrski in doktorski študijski program, v 41. členu pa določa omejitve vpisa v doktorske študijske programe. Drugih določb o doktorskem študiju ZViS nima. V 71. členu ZViS pa je določeno, da je upravni spor možno sprožiti zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda ob pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v drugih zadevah v zvezi s študijem. Zato je v obravnavani zadevi najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali izpodbijana odločitev pomeni odločitev o izgubi statusa študenta oziroma v drugih zadevah v zvezi s študijem. Po mnenju sodišča gre pri zavrnitvi doktorske disertacije brez dvoma za odločitev v zvezi s študijem in zato ima tožnik zoper takšno odločitev sodno varstvo v upravnem sporu.

12. Podrobneje doktorsko disertacijo ureja statut UL. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni Statut UL je v 167. členu določal, da senat članice imenuje v roku 30 dni tričlansko komisijo, ki ugotovi, ali kandidat izpolnjuje pogoje za pridobitev doktorata znanosti in oceni ustreznost predlagane teme (prvi odstavek). Komisija pripravi v nadaljnjih dveh mesecih poročilo in ga predloži senatu članice, ki o njem razpravlja na svoji prvi naslednji seji. Če je poročilo komisije pozitivno, predlaga komisija mentorja, ki naj spremlja kandidatovo delo pri izdelavi disertacije (drugi odstavek). Senat članice po obravnavi pozitivnega poročila komisije pošlje predlog teme doktorske disertacije skupaj z gradivom in svojim mnenjem senatu univerze. Pred obravnavo na senatu univerze obravnava gradivo komisija za doktorski študij, ki jo lahko senat pooblasti za izdajo soglasja k predlagani temi doktorske disertacije (četrti odstavek). Senat univerze mora najkasneje v treh mesecih odločiti o predlogu (peti odstavek). Na podlagi določb Statuta UL je senat FDV UL izdal Pravila o organizaciji in delovanju FDV UL (Pravila FDV) in Pravilnik o doktorskem študiju in doktorskem delu na FDV UL (Pravilnik).

13. Ob upoštevanju zgoraj navedenih določb in podatkov v spisu je odločitev tožene stranke s procesnega vidika pravilna, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Glede tožbenega očitka, da je tožena stranka sklep z dne 21. 1. 2009 sprejela kljub temu, da so poročila o tožnikovi doktorski disertaciji oddali samo 3 od imenovanih 4 članov komisije (štirje člani so bili imenovani zato, ker je bil poleg mentorice tožniku določen še somentor, ki mora tudi biti član komisije), ima tožnik sicer prav (saj komisija, glede na to, da so bili v komisijo imenovani štirje člani, ne more veljavno odločati brez poročil vseh štirih poročevalcev), vendar pa ta kršitev ni bistvena, ker ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Leta 2016 je bila namreč imenovana nova štiričlanska komisija, katere člani so vsi oddali svoja poročila o oceni tožnikove doktorske disertacije in ni sporno, da so bila tri poročila članov komisije negativna. Če pa so poročila (pretežno) negativna, senat članice, v skladu z drugim odstavkom 171. člena Statuta UL, disertacijo zavrne.

14. Tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja tožbeni ugovor o kršitvi pravil postopka, ker mu ni bila dana možnost, da bi novi komisiji za oceno doktorske disertacije lahko predstavil svoje zaključke na doktorskem seminarju, glede na to, da je bil drugi doktorski seminar izveden že leta 2008 pred prvotno imenovano komisijo za oceno doktorske disertacije. Po 9. členu Pravilnika mora kandidat imenovanim članom komisije za oceno ustreznosti teme doktorske disertacije predstaviti svoje delo na dveh doktorskih seminarjih: 1. ob prijavi teme: koncept naloge, hipoteze, predvideno metodologijo in vire in 2. pred zagovorom pa glavne zaključke, uporabljene vire in metode dela. Po tretjem odstavku tega člena se doktorski seminar na zahtevo komisije za oceno ustreznosti teme doktorske disertacije oziroma komisije za oceno doktorske disertacije lahko ponovi, kar se zapiše v zapisnik o doktorskem seminarju. Iz zapisnika doktorskega seminarja, ki je bil pred komisijo za oceno doktorske disertacije (imenovane dne 8. 1. 2008) izveden dne 28. 2. 2008, ki je sestavni del upravnih spisov( in ki bi ga bil tožnik lahko zahteval), ne izhaja, da bi bilo sklenjeno, da bi se seminar lahko ponovil. Dejstvo, da doktorski seminar pred novo komisijo, imenovano dne 7. 7. 2016, ni bil izveden, po mnenju sodišča tudi ni moglo bistveno vplivati na pravice tožnika in na oceno njegovega dela.

15. Sodišče se tudi lahko strinja s toženo stranko, da se popravljeno oziroma dopolnjeno disertacijo, v skladu s 16. členom Pravilnika, (zgolj) posreduje komisiji v oceno in ne v dodatno popravljanje oziroma dopolnjevanje, saj so morali člani komisije za oceno doktorske disertacije, skladno s sedmim odstavkom 16. člena Pravilnika oddati poročila o oceni popravljene in dopolnjene disertacije v roku treh mesecev in je v tem obdobju tožnik tudi po mnenju sodišča imel možnost, da bi kontaktiral člane komisije in jih zaprosil za njihovo mnenje, pa očitno tega ni storil. 16. Po presoji sodišča zato tožena stranka s tem, da ni izvedla doktorskega seminarja pred novo komisijo za oceno doktorske disertacije, ni kršila 9. člena ZUP. Tožena stranka po presoji sodišča tudi ni kršila 7. in 8. člena ZUP. V skladu s 7. členom ZUP je tožena stranka tožnika pozivala na popravo in dopolnitev njegove doktorske disertacije, torej je tožniku omogočila varstvo njegovih pravic. V postopku je tožena stranka ugotavljala resnično dejansko stanje in v ta namen ugotavljala vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, zato tudi ni kršila načela materialne resnice iz 8. člena ZUP.

17. V izpodbijani odločbi sicer res ni navedeno, kaj je bilo s četrtim članom komisije, dr. D., kar je tožena stranka dopolnila v odgovoru na tožbo, vendar to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Kot navaja tožena stranka, bi bila končna verzija tožnikove doktorske disertacije posredovana v oceno tudi dr. D. in novo imenovanemu članu komisije, ki bi nadomestil dr. C.C., ki je odstopil iz komisije in se nato upokojil. Ker pa je tožnik oddal končno verzijo doktorske disertacije šele junija 2016, sta bila šele tedaj imenovana nova člana komisije za oceno in zagovor doktorske disertacije. Če je tožnik menil, da bi morala tožena stranka, glede na to, da je dr. C. leta 2010 odstopil iz članstva komisije, dr. D. pa se ni odzival, imenovati nova člana že prej in ne šele v letu 2016, bi lahko s tem v zvezi tudi sam urgiral pri toženi stranki, pa očitno tega ni storil. 18. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da ni jasno, kateri pravni akt ureja zamenjavo komisije, roke in postopek, sodišče pojasnjuje, da bistvene določbe o tem vsebuje Statut UL, ki ga je FDV kot članica univerze dopolnila s svojimi internimi akti (Pravila in Pravilnik) v smislu operativnega dopolnjevanja statutarnih določb, pri čemer po mnenju sodišča ni potrebno, da bile vse podrobnosti določene v internih aktih, saj se samo po sebi razume, da se mora člana komisije, ki odstopi ali ki ne opravi svojega dela, zamenjati z drugim članom, v za to razumnem času. Kot je pojasnila tožena stranka v odgovoru na tožbo, sta bila nova člana komisije za oceno in zagovor tožnikove doktorske disertacije imenovana leta 2016, ker je tožnik šele tedaj oddal končno verzijo svojega dela.

19. Tožbena navedba, da je poročevalce za oceno disertacije imenovala prodekanja, čeprav bi jih moral imenovati senat FDV, se prvič pojavi šele v tožbi, kar je prepozno in zato ne more biti upoštevna (52. člen ZUS-1). Tožnik ni navedel nobenega opravičenega razloga, zakaj tega dejstva ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, saj je to možnost imel. Iz sklepa o imenovanju komisije za oceno disertacije (ki je v spisu) namreč izhaja, da je ta sklep vseboval tudi pravni pouk, da je zoper sklep v roku 8 dni možno vložiti pritožbo. Tožnik očitno pritožbe zoper sklep ni vložil in v tožbi tudi ne pove zakaj.

20. Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Izpodbijana odločba ima vse obvezne sestavine po 210. členu ZUP, saj vsebuje uvod, obrazložitev in pravni pouk. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča jasno razvidno zakaj je bila tožnikova doktorska disertacija zavrnjena in zakaj je ne more ponovno predložiti, zaradi česar je tožbeni ugovor v zvezi s kršitvijo ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave) neutemeljen. To, da v obrazložitvi odločbe ni navedeno, v čem tožnik ni sledil pripombam oziroma napotilom za popravo disertacije, ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, saj je bil tožnik seznanjen z ocenami poročevalcev in je na tej podlagi tudi vložil tožbo.

21. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.