Jedro

Stransko kazen izgube političnih in državljanskih pravic je bilo mogoče izreči le jugoslovanskemu državljanu, ne pa tudi osebi, ki takega državljanstva ni imela.

Izrek

Zahtevi obs. D.C. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 2. 5. 1946 v izreku o kazni spremeni tako, da se obsojencu ne izreče stranska kazen izgube političnih in državljanskih pravic.

V ostalem se zahteva obs. D.C. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 2.5.1946 je bil obs. D.C. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj po 3. točki 3. člena ZKLD in je bil po 18. členu ZKLD v zvezi z Zakonom o vrstah kazni/1945 obsojen na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo političnih in državljanskih pravic (aktivne in pasivne volilne pravice, pravice do zavzemanja volilnih funkcij v društvenih organizacijah, do državne ali katere koli javne službe ali poklica, do častnih naslovov, odlikovanj in drugih javnih čast) za dobo 5 let. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 20.8.1945 dalje. Z odločbo Predsedstva ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije z dne 15.5.1950 je bil pomiloščen tako, da mu je bila kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na 10 let, nato pa je bil z odločbo istega predsedstva z dne 12.9.1952 pomiloščen tako, da mu je bila kazen znižana na 9 let odvzema prostosti s prisilnim delom oz. strogega zapora. Iz dopisa Uprave KPD v M. z dne 28.11.1953 je razvidno, da je bil dne 29.11.1953 odpuščen s prestajanja kazni, ker je bil z odločbo Izvršnega sveta FLRJ z dne 28.11.1953 pomiloščen tako, da mu je bil odpuščen preostanek kazni.

Zoper pravnomočno sodbo je obs. K.C. dne 15.10.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil z vlogo z dne 7.11.1996. V uvodu zahteve navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7.točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pri čemer navaja, da sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo obtožbe, nadalje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da v sodbi niso navedena odločilna dejstva in da vlada med njimi precejšnje nasprotje, razen tega pa navaja, da se sklicuje tudi na druge kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem navedel, katere določbe kazenskega postopka naj bi bile kršene. Končno še opozarja, da so mu bile odvzete državljanske pravice, čeprav je bil državljan češkoslovaške republike. Predlaga izrek pozitivne odločbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Iz podatkov kazenskega spisa, prav tako pa tudi iz izreka pravnomočne sodbe, je razvidno, da je bil obs. D.C. v času, ko mu je bila izrečena sodba, državljan Čehoslovaške. Zato je njegova zahteva za varstvo zakonitosti v delu, s katero izpodbija izrek stranske kazni, to je izgubo političnih in državljanskih pravic, utemeljena. Ni dvoma, da je bilo tako stransko kazen mogoče izreči le jugoslovanskemu državljanu, ne pa tudi osebi, ki takega državljanstva ni imela. Z izrekom te stranske kazni je bil kršen kazenski zakon, saj je sodišče prekoračilo pravico, ki jo je imelo po zakonu. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevi obs. D.C. za varstvo zakonitosti v tem delu ugodilo in je navedeno kršitev odpravilo tako, da je pravnomočno sodbo spremenilo in odločilo, da se obs. D.C. stranska kazen izgube političnih in državljanskih pravic ne izreče. Sicer pa zahteva obs. D.C. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKLD/1946 je storil, kdor je ob času vojne ali sovražnikove okupacije deloval kot kolovodja, organizator, naredbodajalec, pomagač ali neposredni izvršilec umorov, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilna dela, prav tako pa je tako kaznivo dejanje storil, kdor je ob istih pogojih vršil prijavljanja, ki so imela za rezultat navedene ukrepe terorja, kaznivo dejanje po navedenem členu pa je storil tudi tisti, ki je postal funkcionar terorističnega aparata in sovražnikovih policijskih formacij.

Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj po 3. točki 3. člena ZKLD/1946, storjenih s tem: 1/ da je meseca januarja 1944 v M. izdal GESTAPU v m. zaporih okoli 20 mladincev in mladink, ki so bili člani ZMS in SKOJ, ki so bili vsi aretirani in zaprti, med njimi Ž.V. star., Ž.V. ml., Ž.V., F.D., V.Š., V.V., K.J. in P.E., pri čemer so bili V.Š., V.V., K.J. in Ž.V. ml. v zaporu do osvoboditve, nekateri pa so bili odpeljani v koncentracijska taborišča, med njimi F.D., Ž.V. in Ž.V. star., ki se še do dneva izreka sodbe niso vrnili, ter P.E., ki se je iz koncentracijskega taborišča vrnila julija 1945, torej da je v času sovražne okupacije vršil prijavljanja, ki so imela za posledico ukrepe terorja, to je aretacije, zapor in odvedenja v koncentracijska taborišča; 2/ da je po izpustitvi iz zapora podpisal izjavo, da se stavlja na razpolago GESTAPU ter od GESTAPA prejel nalogo, naj pazi na določene ljudi ter je to službo opravljal do 25. 4. 1944, ko je vstopil v nemško vojsko, torej da je v času sovražne okupacije postal funkcionar okupatorjeve policijske formacije.

V takih dejanjih obsojenca so podani vsi znaki kaznivih dejanj po 3. točki 3. člena ZKLD/1946, zaradi česar ni podana kršitev kazenskega zakona, zlasti še, ker iz razlogov pravnomočne sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod tč.2, izhaja, da je obsojenec tudi po izpustitvi iz zapora delal za GESTAPO in je kot oborožen gestapovec aretiral D.M. na P. Trditev obs. D.C., da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma da so si ti razlogi med seboj v nasprotju, ni utemeljena. Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec dejanja v bistvu priznal, pri čemer je sicer trdil, da jih je storil pod pritiskom, ter da je zanikal, da službe kot gestapovec ni opravljal. V razlogih pravnomočne sodbe pa je navedeno, da so obsojencu dejanja dokazana tudi z izpovedbami številnih prič, ki so vse potrdile, da jih je izdal obsojenec, kar je imelo za posledico njihov zapor in internacije. Priča D.M., ki je bila do konca vojne v koncentracijskem taborišču, pa je kot priča potrdila, da jo je oboroženi obsojenec aretiral in jo predal GESTAPU, obsojenec pa je potrdil resničnost izpovedbe te priče. V zvezi s trditvijo obsojenca, da s pravnomočno sodbo obtožba ni bila rešena v celoti, je potrebno pripomniti, da taka trditev ni utemeljena. Sicer pa bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če bi bila podana, torej če obtožba ne bi bila v celoti izčrpana, v korist obsojenca.

V zvezi z zatrjevanimi drugimi kršitvami določb kazenskega postopka pa obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče na glavni obravnavi ni zaslišalo prič E.V. in V.O. ter da ni upoštevalo vrstnega reda aretacij v mesecu januarju 1944. S takimi navedbami pa obsojenec uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.