Jedro

Obdolženčeva redna zaposlitev in družinska obveznost sta tehtni olajševalni okoliščini, vendar ne dosegata ravni posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu za kaznivo dejanje ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ, opisano v izreku napadene sodbe pod 1, določi kazen 5 (pet) let zapora, nakar se mu ob upoštevanju nespremenjene kazni 5 (pet) mesecev zapora za kaznivo dejanje velike tatvine iz prvega odstavka 212. člena KZ, opisano v izreku napadene sodbe pod 2, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen 5 (pet) let in 3 (tri) mesece zapora.

V ostalem se pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

Okrožno sodišče je s sodbo z dne obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (KZ) - dejanje je opisano pod točko 1, za katero mu je z uporabo omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, in kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ - dejanje je opisano pod točko 2, za katero mu je določilo kazen 5 mesecev zapora. Zatem mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 1 leto in 10 mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja od 26.07.2003 do 07.55 ure do 27.07.2003 do 10.10 ure. Oškodovancema in je prisodilo premoženjskopravni zahtevek in sicer v višini 540.600,00 SIT (sedaj 2.255,88 EUR) in v višini 35.000,00 SIT (sedaj 146,05 EUR), vse v roku 15 dni pod izvršbo, s presežkom do višine 5,000.000,00 SIT (sedaj 20.864,63 EUR) pa ju napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter po prvem odstavku 97. člena istega zakona sklenilo, da se nagrada in potrebni izdatki obdolžencu postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper takšno sodbo so se pritožili: - obdolženec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Končnega predloga ne daje, iz obrazložitve pa izhaja, da se zavzema za izrek manj stroge kazni; - zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje; - okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolžencu za kaznivo dejanje ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ "izreče kazen brez uporabe omilitvenih določil ter nato enotno kazen".

Preizkus zadeve na pritožbeni seji je pokazal, da je utemeljena le pritožba okrožnega državnega tožilca.

Pritožba obdolženčevega zagovornika neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil obravnavani kaznivi dejanji. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja: Pritožba zatrjuje, da je vloga obdolženca in njegova soudeležba pri kaznivem dejanju ropa nezadostno in napačno razjasnjena. Sodišče prve stopnje je verjelo oškodovancu, v izpovedbi katerega so glede vloge in dejanja obdolženca nasprotja, skupaj z vlogo obdolženca potencirata, saj jima je znano, da je med postopkom umrl, pa se boji identificirati "tretjega", ki je bil prisoten ob dogajanju, zato je sklepati, da je ravno ta tretji igral vlogo, ki se sedaj pripisuje obdolžencu. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pa ni mogoče soglašati. V prvi vrsti je potrebno opozoriti, da obdolženec ne zanika storitve kaznivega dejanja, temveč skuša prevaliti le večji del krivde na sostorilca zato, ker je že umrl, in na tretjo osebo, kateri šele v pritožbi pripisuje svojo vlogo. Po oceni pritožbenega sodišča pa ima izpodbijana sodba tehtne in prepričljive razloge o tem, katerim izjavam obdolženca v postopku verjame in katerim ne, ter zakaj je v teh delih obdolženčev zagovor ovržen z izpovedbami oškodovancev ter, katerih izpovedbe potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Zakaj oškodovancema ne bi bilo mogoče verjeti in v katerih delih svojih izpovedb je tekom postopka prihajal oškodovanec sam s seboj v nasprotja, pritožba ne pove. Čeprav oškodovančeva izpovedba za razliko od izpovedbe priče ni bila ves čas postopka povsem enaka, pa manjša razhajanja ne povzročajo dvoma v njegovo verodostojnost. Oškodovanec je ob prijavi kaznivega dejanja povedal, da ga je najprej s kovinsko palico udaril po glavi in s pretepanjem nadaljeval, zatem pa je obdolženec izvlekel večji nož in ga ob grožnjah, da ga bo zaklal, če ne izroči denarja, zapičil v mizo, zatem mu nastavil nož na vrat ter dejal, da ga bo živega zaklal, če ne da denarja in prijel torbico, prerezal ročaj ter torbico odtujil (list. št. 30, 31), zaslišan pred preiskovalnim sodnikom pa povedal, da ga je obdolženec najprej s pestjo udaril v levo lice, zatem ga začel pretepati s kovinsko palico, obdolženec je od nekod izvlekel nož, mu z njim grozil ter z ročajem noža tolkel po glavi, nož zapičil v mizo in mu ukazal naj ga dobro pogleda, da si bo zapomnil njegov obraz, s tem pa ga je hotel očitno prestrašiti, da zadeve ne bi prijavil, zatem pa mu poskusil s pasu sneti torbico, ker pa si je ni pustil vzeti, mu je obdolženec prerezal pas, pa ga močno udaril po glavi, tako da sta mu torbico lahko vzela (l. št. 91, 92) in pri takšni izpovedbi vztrajal tudi na glavni obravnavi (l. št. 203). Povezava oškodovančevih izpovedb z izpovedbo oškodovanke, ki je vlogo obdolženca ves čas postopka opisovala določno, jasno in podrobno (l. št. 97, 98 in 159), po oceni pritožbenega sodišča prepriča v njuno iskrenost in verodostojnost. Iz njunih izpovedb tudi jasno izhaja vloga tretjega, katerega sta opisala kot osebo, ki je stražila v stanovanju, da ne bi iz stanovanja kdo pobegnil (l. št. 159 in 205), torej ne kot osebe, ki bi nad oškodovancem izvajala silo, kot sredstvo za storitev tatvine torbice. Zato jasnim in pravilnim razlogom sodišča prve stopnje o tem, zakaj identiteta te tretje osebe ni pomembna, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pri tem še pripominja, da rop, storjen s strani dveh oseb (kot v obravnavanem primeru), postane hujše kaznivo dejanje (tretji odstavek 213. člena KZ) ne glede na intenziteto uporabljene sile proti posestniku stvari - oškodovancu. Povedano drugače, ni odločilno, kateri od udeležencev je oškodovancu prizadejal tudi telesne poškodbe.

Po stališču pritožbe je višina dosojene nematerialne škode previsoka, v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in dosojena na podlagi pavšalnih navedb oškodovanca, ki premoženjskopravnega zahtevka ni specificiral po odškodninskih naslovih, zato naj bi bilo dejansko stanje v tem delu nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pritožba nima prav. Prvostopenjski izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelji na določbi drugega odstavka 105. člena ZKP in je posledica dejstva, da je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje izčrpnim razlogom sodbe na strani 12, 13 in 14. Pritožnik pa tudi ne utemelji navedb, da oškodovancu prisojeni znesek za telesne bolečine v višini 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR) ne odstopa od drugih premoženjskopravnih zahtevkov, priznanih za primerljive telesne poškodbe, ter prezre, da je sodišče prve stopnje s presežkom do 5,000.000,00 SIT (20.864,63 EUR)oškodovanca napotilo na pravdo.

Na osnovi obrazloženega se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopenjskih dejanskih ugotovitev in je zato, ko graja pravilnost prvostopenjskega krivdnega izreka, neutemeljena.

Vse tri pritožbe napadajo tudi prvostopenjsko odločbo o kazenski sankciji. Obdolženec in zagovornik se zavzemata za nižjo kazen, pri čemer obdolženec poudarja, da ima redno zaposlitev, da edini preživlja petčlansko družino in da od obravnavanega dejanja nima nobenega prekrška, medtem ko obdolženčev zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje "nepravilno odmerilo kazen v posledici nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja velike tatvine". Njuni pritožbi nista utemeljeni. Obdolženec ne navaja novih okoliščin, ki jih ne bi ugotovilo in ocenilo že sodišče prve stopnje, medtem ko pritožba zagovornika obdolženca v tem delu ni obrazložena. Za kaznivo dejanje ropa po tretjem odstavku 213. člena KZ pogojne obsodbe ni mogoče izreči, v obravnavanem primeru pa tudi ni pogojev za uporabo omilitvenih določil in določitev tako nizke zaporne kazni za kaznivo dejanje ropa, na kar utemeljeno opozarja pritožba okrožnega državnega tožilca. Obdolženčeva redna zaposlitev in družinska obveznost sta tehtni olajševalni okoliščini, vendar ne dosegata ravni posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni. Okrožni državni tožilec utemeljeno opozarja na težo kaznivega dejanja, ki se odraža v intenziteti uporabljene sile s strani dveh oseb ter okoliščini, da sta bila oškodovanec in oškodovančevo dekle telesno poškodovana, kakor tudi na obdolženčevo ravnanje po dejanju, ko je zaradi kaznivega dejanja ropa utrpel poškodbe oškodovančev stric. Pritožbi okrožnega državnega tožilca, ki se zavzema za določitev petletne zaporne kazni, torej kazni brez uporabe omilitvenega določila, je pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolžencu za kaznivo dejanje ropa določilo kazen pet let zapora, ki je najnižja kazen, ki jo je moč izreči brez uporabe omilitvenih določb za takšno kaznivo dejanje, storjeno v kvalificirani obliki. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je kazen že v takšni višini sorazmerna s težo kaznivega dejanja, vlogo obdolženca in stopnjo kazenske odgovornosti. Z upoštevanjem na novo določene kazni in nespremenjene kazni 5 mesecev zapora za kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 212. člena KZ, ki je po oceni pritožbenega sodišča primerna, je to sodišče obdolžencu na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo novo enotno kazen, in sicer 5 let in 3 mesece zapora, pri čemer meni, da bo s tako izrečeno kaznijo dosežen namen kaznovanja.

Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo preizkusilo še po prvem odstavku 383. člena ZKP. Ob preizkusu po uradni dolžnosti ni našlo nobene kršitve materialnega ali procesnega zakona.

Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo, za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika pa sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).

Sodba pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 394. člena ZKP.