Jedro

Tožena stranka ni ravnala zakonito, ker je tožnici stroške prevoza na delo in z dela povrnila le v višini 60 % višine cene mesečne vozovnice mestnega potniškega prometa (in ne v celoti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za čas od meseca aprila 2004 do decembra 2006 iz naslova razlike stroškov prevoza plačati znesek 399,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 99,00 EUR v osmih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila pod izvršbo.

Tožena stranka se je v odprtem pritožbenem roku pritožila zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS – 1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem upoštevala Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 10/1998 in spremembe), ki je v 2. točki 2. odstavka 53. člena določala, da se višina povračila takšnih stroškov uredi s podjetniško kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom delodajalca, vendar ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. Ker takšnih aktov ni imela sprejetih, je izplačevala upravičencem stroške prevoza v navedenem odstotku. Sicer ji je poznana tarifna priloga KP dejavnosti, ki v 4. točki 1. odstavka določa, da se povračila stroškov v zvezi z delom izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba, Ur. l. RS, št. 72/1993 in spremembe). Ne razume pa, da se kot obveznost izplačuje 100 % višine stroškov, kar ni logično, saj bi bila drugače določba 2. točke 2. odstavka 53. člena KP dejavnosti neizvedljiva. Pozna odločitve sodišč v podobnih primerih, vendar se z njimi ne strinja, ker meni da niso pravno pravilna. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje in na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Tožnica je zoper toženo stranko za sporno obdobje zahtevala povrnitev razlike stroškov prevoza na delo in z dela. Pravna podlaga za odločitev o takšnem zahtevku je v določbi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zavezuje delodajalca, da mora zagotoviti delavcu povračilo takšnih stroškov. Njihova višina se določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo. Da je delavec lahko upravičen do povrnitve stroškov, mora izpolniti svojo obveznost prihoda na delo, pri čemer je v vsakem primeru upravičen do povračila stroškov najmanj v višini stroškov javnega prevoza. Vendar je tožena stranka v primeru tožnice sprejela svojo razlago predpisov, ki urejajo takšne stroške ter jih obračunavala in izplačevala v višini 60 % višine cene mesečne vozovnice mestnega potniškega prometa. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v konkretnem primeru ravnala v nasprotju s pravilno uporabo materialno pravnih predpisov.

Tožena stranka namreč pri obračunavanju in izplačilu prevoznih stroškov ni upoštevala, da določba 1. odstavka 4. točke tarifne priloge KP dejavnosti trgovine iz leta 1998, ki je veljala za sporno obdobje, predpisuje, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela izplačuje ter usklajuje z višino zgornjega zneska, določenega z Uredbo. Določbi 1. in 2. člena Uredbe namreč opredeljujeta višino povračilo stroškov v zvezi z delom, do katere se povračila ne upoštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter višino drugih prejemkov in povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se priznavajo kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se tako ne upošteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se prizna upravičencu kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza s takšnimi sredstvi, pa v obliki kilometrine do višine 15 % cene motornega bencina – 98 oktanov. Zato tudi morebitna razveljavitev oziroma odprava Uredbe ne more vplivati na obveznost delodajalcev do povračila stroškov v skladu s KP dejavnosti(1).

Pritožbeno sodišče poudarja, da se stranke v KP dejavnosti niso v ničemer sklicevale na določitev davčnih obveznosti, temveč so se na Uredbo sklicevale zgolj zaradi določitve višine povračila prevoznih stroškov, ki so jih dolžni delavcem plačevati delodajalci. Ustavno sodišče Republike Slovenije je sicer v odločbi opr. št.: U-I-296/1995 ugotovilo, da Uredba ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Vendar je potrebno glede tega poudariti, da ustavno sodišče v navedeni odločbi ni ugotovilo nobene neustavnosti Uredbe v obsegu določb, ki se nanašajo na povračila prevoznih stroškov in ki se ne vštevajo v davčno osnovo. V tej zvezi je bila Uredba sprejeta predvsem za davčno pravne namene, ki je v nadaljevanju povzročila zgolj spremembe na tem področju, pri čemer je priznana višina prevoznih stroškov ob vseh nadaljnjih spremembah Uredbe in Zakona o dohodnini ostala ves čas enaka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenija, opr. št.: U-I-6/2009, v 10. točki obrazložitve.