Jedro

Za dejanja, inkriminirana pod točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje, sploh ni mogoče tvoriti nadaljevanega kaznivega dejanja. Teza zagovornika, da bi moral obsojenec za ta dejanja biti oproščen obtožbe, ker je bil za istovrstna kazniva dejanja tudi v prejšnjem sojenju oproščen, ker mu ni bilo mogoče očitati naklepa, ni pravilna: 1) ker ne gre za situacijo ne bis in idem v zvezi s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja in 2) ker tudi takrat, ko gre za nadaljevano kaznivo dejanje nedokazanost posameznih dejanj (faktov) nadaljevanega kaznivega dejanja nima učinka res iudicata za ostala dokazana dejanja. Dejanske ugotovitve glede obstoja enega dogodka, se ne morejo raztezati po nekem procesnem avtomatizmu na vprašanje obstoja drugih dogodkov - dejanj, ki bi sodila v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni D. T. je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR, obsojeni B. P. pa sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru so bili F. B., D. S., D. T. in B. P. spoznani za krive in sicer F. B. storitve kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 23. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je sodišče določilo kazen eno leto zapora, storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 269. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila določena kazen šest mesecev zapora, storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, za katerega mu je določilo kazen eno leto zapora, storitve kaznivega dejanja uporabe lažnega zdravniškega spričevala po drugem odstavku 255. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen dva meseca zapora in storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju izdaje lažnega zdravniškega spričevala po prvem odstavku 255. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora ter mu po tretjem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta zapora ter denarno kazen kot stransko kazen po 47. členu KZ-1 v višini 5.000,00 EUR. D. S., D. T. in B. P. je sodišče prve stopnje po določbi 57. člena KZ-1 izreklo pogojne obsodbe v okviru katerih je obsojenemu D. S. za dejanje, opisano v točki II izreka, po tretjem odstavku 263. člena KZ-1, v zvezi s členom 38 KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, obsojenemu D. T. za dejanje, opisano v točki III izreka, po prvem odstavku 257. člena KZ-1 kazen eno leto zapora in obsojenemu B. P. za dejanje, opisano v točki IV izreka sodbe, po prvem odstavku 255. člena KZ-1 kazen dva meseca zapora, vsem s preizkusno dobo dveh let. 2. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče obsojencem v izrečeno oziroma določene kazni vštelo čas, ki so ga prebili v priporu oziroma v pridržanju in sicer: obsojenemu F. B. od 2. 6. 2009 od 06.00 ure do 2. 7. 2009 do 6.00 ure, obsojenemu D. S. od 2. 6. 2009 od 6.00 ure do 23. 6. 2009 in od 24. 6. 2009 od 15.45 ure do 26. 6. 2009, obsojenemu D. T. od 2. 6. 2009 od 6.15 ure do 9. 6. 2009 do 9.00 ure in obsojenemu B. P. od 2. 6. 2009 od 6.00 ure do 10. 6. 2009. Po prvem odstavku 75. člena KZ-1 je sodišče obsojenemu F. B. in D. S. vzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem in sicer obsojenemu F. B. 8.080,00 EUR in obsojenemu D. S. 1.500,00 EUR. Po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencem naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče D. T. oprostilo še obtožbe zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ in s stroški tega dela postopka obremenilo proračun. Po 1. točki 357. člena ZKP pa je bila obtožba zoper obtožene B., T. in P. zaradi kaznivih dejanj zlorabe osebnih podatkov po petem v zvezi s prvim odstavkom 143. člena KZ, kaznivega dejanja napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 256. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ, ter kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in kaznivega dejanja izdaje lažnega zdravniškega potrdila po prvem odstavku 255. člena KZ in kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 269. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 265. člena KZ iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnjena. S stroški oprostilnega in zavrnilnega dela sodbe je sodišče obremenilo proračun. Pritožbam obsojenih F. B. in njegovega zagovornika je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločbi o krivdi in posameznih kaznih, določenih za kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 269. člena KZ, opisano v točkah 1/b izreka sodbe sodišča prve stopnje in v odločbi o enotno izrečeni kazni ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ob reševanju pritožb obsojenega F. B., njegovega zagovornika in zagovorniku obsojenega D. T. in B. P. ter okrožne državne tožilke pa je sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo in sicer tako, da je obsojena F. B. in B. P. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožb glede dejanj, opisanih v točki I/4 od a do h in IV/ c do m, s čimer naj bi obsojeni B. storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju izdaje lažnega zdravniškega spričevala po prvem odstavku 255. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ, B. P. pa kaznivo dejanje izdaje lažnega zdravniškega spričevala po prvem odstavku 255. člena KZ-1, v odločbah o kazenskih sankcijah pa je izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je obsojenemu F. B. za kaznivo dejanje, opisano v točki I/4-i po členu 255/1 KZ-1, določilo kazen dva meseca zapora, B. P. pa za kaznivo dejanje, opisano v točki IV/a in IV/b, po členu 255/1 KZ-1, kazen štiri mesece zapora pri čemer je ostala preizkusna doba dveh let nespremenjena, pritožbo obsojenega F. B., njegovega zagovornika in zagovornikov obsojenih D. T. in B. P. ter okrožne državne tožilke pa je zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu D. T. je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, medtem ko stroški oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.

3. Zoper pravnomočni obsodilni del sodbe sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega D. T. in zagovornik obsojenega B. P. in sicer zagovornik obsojenega D. T. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena tega zakona, zagovornik obsojenega B. P. pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Oba predlagata, da naj Vrhovno sodišče zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi razveljavi.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ti nista utemeljeni. Oba zagovornika sicer uvodoma uveljavljata bodisi kršitve materialnega kazenskega zakona bodisi kršitve procesnega zakona, vendar pa v nadaljevanju uveljavljata le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo po končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahtev za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek istega člena).

6. Bistveni očitek zahteve, ki jo je vložil zagovornik obsojenega D. T. je, da gre v konkretni zadevi za že razsojeno stvar. Obsojenec je bil namreč s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 457/2012 z dne 28. 9. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 457/2012 z dne 21. 3. 2012 oproščen obtožbe zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja, sestavljenega iz istovrstnih kaznivih dejanj, storjenih v istem časovnem obdobju kot je dejanje za katerega je bil sedaj obsojen.

7. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče obsojenemu T. očitana kazniva dejanja opredelilo kot eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 257. člena KZ-1, storjeno iz ravnanj v točkah III. a do d, saj za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja glede na določbo 54. člena KZ-1 ni imelo zakonske podlage. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pravno opredelitvijo ocenilo, da obsojencu očitano kaznivo dejanje po vsebini in obsegu tvori samostojno kaznivo dejanje, ki je večji in pomembnejši del obdolženčeve kriminalne dejavnosti.

8. Iz navedenega torej izhaja, da za dejanja, inkriminirana pod točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje, sploh ni mogoče tvoriti nadaljevanega kaznivega dejanja. Upoštevaje navedeno, teza zagovornika obsojenega T., po kateri bi moral obsojenec za dejanja, opisana v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje biti oproščen obtožbe, ker je bil za istovrstna kazniva dejanja tudi v prejšnjem sojenju oproščen, ker mu ni bilo mogoče očitati naklepa, ni pravilna: 1) ker ne gre za situacijo ne bis in idem v zvezi s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja in 2) ker tudi takrat, ko gre za nadaljevano kaznivo dejanje nedokazanost posameznih dejanj (faktov) nadaljevanega kaznivega dejanja nima učinka res iudicata za ostala dokazana dejanja. Dejanske ugotovitve glede obstoja enega dogodka, se ne morejo raztezati po nekem procesnem avtomatizmu na vprašanje obstoja drugih dogodkov - dejanj, ki bi sodila v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.

9. Neutemeljena pa je tudi zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega B. P. Ta v uvodu sicer sodišču očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa svojih očitkov v nadaljevanju zahteve ne obrazloži. Navaja le, da sodba sodišča prve stopnje nima zahtevanega standarda v obrazložitvi glede jasnosti in razumljivosti relevantnih dejstev, da samo povzema kateri dokazi so bili pridobljeni in zatem naredi pavšalen zaključek, da je dejanje dokazano, da sodišče odločitve ni utemeljilo s pravnimi argumenti, zaradi česar je omejen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do ugovora pravne narave zagovornika, da je obramba tekom postopka ves čas opozarjala, da sta zdravniško spričevalo in potrdilo dva različna pojma, da so zaključki višjega sodišča neobrazloženi, neosnovani in brez dejanske podlage, da listine, ki naj bi jih lažno izdal obdolženec, glede na njihovo vsebino ne štejejo za zdravniška potrdila oziroma spričevalo v smislu Pravilnika o izdajanju zdravniških spričeval in potrdil v zdravstvenih delovnih organizacijah, da sodišče naklepa ni obrazložilo ipd., navedeni očitki pa so ali preširoki in nekonkretizirani, zaradi tega jih ni mogoče preizkusiti, ali pa pomenijo le, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec, izražanje dvoma v ugotovljeno dejansko stanje.

10. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena, pri določitvi sodne takse pa je sodišče upoštevalo poleg premoženjskih razmer obeh obsojencev zapletenosti te kazenske zadeve še njune premoženjske razmere.