Jedro

Kljub temu, da sta zadevi lahko vsebinsko povezani, v procesnem pomenu ne predstavljata iste zadeve. Ni podan razlog za izločitev po 5. točki 70. člena ZPP, če je sodnik, ki odloča na okrožnem sodišču, odločal tudi na okrajnem sodišču v drugi zadevi, pa četudi je ta z zadevo pred okrožnim sodiščem lahko vsebinsko povezana.

Tožeča stranka nima pravnega interesa uveljavljati pravic za drugo pravno osebo, če sama ni njena (univerzalna ali singularna) pravna naslednica.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo in sklep in pritožba drugo tožene stranke zoper sklep o stroških, v delu, ki se nanaša na odmero stroškov drugo toženi stranki, se zavrneta in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in drugo tožena stranka sami nosita svoje pritožbene stroške; prvo in drugo tožena stranka sami nosita svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbe z dne 29.5.2000 in z dne 19.3.2003 ter v umaknjenem delu postopek ustavilo (I. in II. točka izreka); dovolilo je spremembo tožbe z dne 13.1.2012 (III. točka izreka). S sodbo (IV. točka izreka) je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Prodajna pogodba z dne 9.6. 1999, ki so jo sklenili P. d.o.o., I. d.d. in A. d.o.o. je nična v delu, ki se nanaša na predmet pogodbe pod točko I ter prodajo poslovne stavbe s stavbiščem, ki je vpisana v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani v z.k. vložkih: - 965 k.o. X., parc. št.... (stavbišče s poslovno stavbo 221 m2) - 3567 k.o. X., parc. št.... (stavbišče s poslovno stavbo 5499 m2) - 3567 k.o. X., parc. št. ... (stavbišče s poslovno stavbo 497 m2), nična pa so tudi vsa ostala določila pogodbe, v kolikor se nanašajo na ta predmet. 2. Razveljavijo se zemljiškoknjižni vpisi na nepremičninah: - parc. št.: ... k.o. X., - parc. št.: ... k.o. X., - parc. št.: ... k.o. X. s katerim je bila vpisana lastninska pravica na P. d.o.o., I. d.d. in A. d.o.o., ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

3. Prvotožena stranka P. d.o.o. je dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo oz. ji dati vknjižbeno dovoljenje, na podlagi katerega bo tožeča stranka na vseh treh nepremičninah, ki so navedene pod točko 2., vknjižila svojo lastninsko pravico, kajti sicer bo v nasprotnem primeru takšno vknjižbeno dovoljenje nadomestila ta sodba.

4. Tožene stranke so dolžne povrniti tožeči stranki vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, da ne bo izvršbe.“ Odločilo je še, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške postopka: prvo in tretje toženi stranki vsaki po 9.741,36 EUR, drugo toženi stranki pa 7.710,56 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb postopka zoper odločbo v celoti. Sodbo pa izpodbija še iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi, izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

3. Drugo tožena stranka je glede odločitve o pravdnih stroških predlagala izdajo popravnega sklepa, podrejeno pa se je pritožila zoper sklep o stroških v delu, ki se nanaša na višino odmere njenih pravdnih stroškov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano V. točko izreka v delu, v katerem je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 7.710,56 EUR, razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, da odloči še o preostalih priglašenih stroških.

4. Tožeča stranka na pritožbo drugo tožene stranke ni odgovorila.

5. Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorili prvo in drugo tožena stranka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1238/2012 dne 30.8.2012 nad prvo toženo stranko začet stečajni postopek. Drugo tožena stranka je prejela izpodbijano sodbo 6.6.2012. Odgovor na pritožbo tožeče stranke je vložila 22.8.2012. Vsa dejanja prvo tožene stranke so bila opravljena v času pred dnem začetka stečajnega postopka. Ob uporabi določbe 2. odstavka 207. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločalo o pritožbah zoper sodbo in sklep v pritožbenem postopku, ne da bi vrnilo spis sodišču prve stopnje, da prekine postopek. Po prejemu te odločbe pa bo sodišče prve stopnje izdalo najprej sklep o prekinitvi in nato še sklep o nadaljevanju postopka ter bo to odločbo prvo toženi stranki v stečaju vročalo po stečajnem upravitelju.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

8. Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo in sklep izpodbija odločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani iz sklepa Su 29/2012 z dne 15. februar 2012, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za izločitev okrožne sodnice D. V. v zadevi VIII Pg 273/1999. Vztraja pri stališču, da bi moral sodnico izločiti in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je pri izdaji odločbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena ZPP).

10. Tožeča stranka je uveljavljala izločitev sodnice po 5. točki prvega odstavka 70. člena ZPP, po kateri sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. Iz razlogov v 8. odstavku obrazložitve navedenega sklepa predsednika sodišča izhaja, da je bila zahteva zavrnjena zato, ker izvršilna zadeva I Ig 970/1993, v kateri je sodnica D. V. odločala, v razmerju z obravnavano zadevo ne predstavlja iste zadeve.

11. Sodnica, ki je v predmetni zadevi izdala sodbo, v isti zadevi ni sodelovala v postopku pred nižjim sodiščem, ker se je postopek začel s tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani. Izvršilna zadeva Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 970/1993, na katero se je v zahtevi za izločitev sodnice sklicevala tožeča stranka, naj bi po njenih navedbah bila vzrok za nastanek spornega razmerja, ker naj bi na podlagi izvršilnega sklepa iste sodnice prvo tožena stranka poravnala dolg drugo toženi stranki kot nepravemu upniku. Kljub temu, da sta zadevi lahko vsebinsko povezani, v procesnem pomenu ne predstavljata iste zadeve. Ni podan razlog za izločitev po 5. točki 70. člena ZPP, če je sodnik, ki odloča na okrožnem sodišču, odločal tudi na okrajnem sodišču v drugi zadevi, pa četudi je ta z zadevo pred okrožnim sodiščem lahko vsebinsko povezana. Ker zadeva Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 273/1999 z zadevo Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 970/1993 v procesnem smislu ni ista zadeva, dejstvo, da je v obeh zadevah sodelovala ista sodnica, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Trditve pritožnice, da odločanje iste sodnice v zadevi, ki je posledica njene odločitve v drugi zadevi, nedvomno vzbuja pomislek o nepristranosti te sodnice (s katerimi uveljavlja pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP) pa so neutemeljene, ker zaradi narave sodnega odločanja sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije v prejšnjih zadevah, ne more biti odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP (primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS Cp 1/2011 z dne 13.1.2011).

13. V preostalem delu pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek, tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Če je za pravnega prednika družbe G. Z., ki je bila srbska pravna oseba, po stališču tožeče stranke treba uporabiti določbe Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), jih v razmerju med pravdnimi strankami sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo, saj imajo vse družbe, vključno s tožečo stranko, sedež v Republiki Sloveniji. Sicer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka ni z ničemer izpodbila ugotovitve sodišča prve stopnje, da razpolaganje toženih strank s spornimi nepremičninami ni v ničemer kršilo pravic tožeče stranke. O tem, da je pogodba, na podlagi katere je tožeča stranka pridobila sporne nepremičnine nična, je namreč že pravnomočno odločeno, kar tudi za tožečo stranko ni sporno.

14. Ker pravnomočna odločitev o ničnosti pogodbe učinkuje proti vsem, to z drugimi besedami pomeni, da ni tožeča stranka aktivno legitimirana uveljavljati zahtevek, da ji je prvo tožena stranka dolžna dati vknjižbeno dovoljenje za vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo, ker bi bila k temu kvečjemu upravičena družba G.. Zato trditev tožeče stranke, ki jih podaja v korist druge pravne osebe, ki ni pravdna stranka, pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Tožeča stranka namreč nima pravnega interesa uveljavljati pravic za drugo pravno osebo, če sama ni njena (univerzalna ali singularna) pravna naslednica. Pravna korist za tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe je namreč tako po materialnem pravu (109. člen ZOR) kot po procesnem pravu (drugi odstavek 181. člena ZPP) procesna predpostavka takega zahtevka (primerjaj tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 65/2012).

15. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve, da tudi v primeru vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tožeča stranka glede na ugotovljeno ničnost pogodbe, na podlagi katere je zatrjevala svojo lastninsko pravico na nepremičninah, vpisa lastninske pravice na svoje ime ne more doseči, s tem pa ne tudi uveljavljati ničnosti pogodbe, na podlagi katere je tretje tožena stranka kupila sporne nepremičnine.

16. Glede na navedeno so nepomembni tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na uporabo predpisov v delu, ki se nanaša na vprašanje, na kakšen način je prvo tožena stranka pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (2. odstavek 360. člena ZPP), pri tem pa še ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

17. Pritožba drugo tožene stranke ni utemeljena.

18. Sodišče prve stopnje je drugo toženi stranki na njenem stroškovniku od priglašenih stroškov (ob preverjanju pravilnosti vsakega od priglašenih stroškov, tako da ga je odkljukalo ali prečrtalo) priznalo stroške zastopanja v višini 5.382,23 EUR z 20% DDV (skupaj 6.458,68 EUR) in za sodno takso po odmeri sodišča v višini 1.251,88 EUR. Zato pritožbeni očitek, da ni obračunalo drugo toženi stranki 20% DDV od priznanih odvetniških stroškov, ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 1. točka 365. člena ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato sami nosita svoje pritožbene stroške. Prvo in drugo tožena stranka sta v odgovorih na pritožbo tožeče stranke ponavljali stališča, ki sta jih že obširno navedli v postopku pred sodiščem prve stopnje in ki so bila pomembna za prvostopno odločbo, z njimi pa v zvezi z odločanjem o pritožbi na pritožbeni seji nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili ti stroški nepotrebni in sta jih dolžni nositi sami.