Jedro

Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, pri čemer je sedanja vrednost po ustaljeni sodni praksi le na sedanje denarne razmere preračunana vrednost glede na stanje stvari ob podržavljenju in ne vrednost, do katere je prišlo zaradi spremenjenih razmer po podržavljenju.

Vračanje premoženja v obliki odškodnine po ZDen praviloma ni stvar proste izbire upravičenca, zato je odškodnino predpisano v 1. odstavku 42. člena ZDen upravni organ lahko določil le v obveznicah in je kot zavezanca lahko določil le Slovensko odškodninsko družbo d.d., saj primere in pogoje pod katerimi upravičenec prosto izbira med vračanjem premoženja in odškodnino z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah zakon izrecno določa. Tudi v primeru, ko ima upravičenec (če nepremičnine ni mogoče vrniti) pravico do vzpostavitve lastniškega deleža na pravni osebi, v katere premoženju so podržavljene stvari, pravico do odškodnine v navedeni obliki izgubi, če svoje zahteve za denacionalizacijo z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi v postopku lastninskega preoblikovanja zavezanega podjetja, ni zavaroval s pravočasnim predlogom za izdajo začasne odredbe (9. do 15. člen ZLPP).

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Piran je z izpodbijano delno odločbo odločila, da je Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti izpodbijane odločbe v korist denacionalizacijskega upravičenca pokojnega A.A., skrbniku določenemu za posebni primer (B.B.), izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada, v višini 43.483,41 DEM kot odškodnino za del podržavljene nepremičnine s parc. št. 2739/1 k. o. C. v izmeri 1623 m, ki je upravičencu v naravi ni mogoče vrniti. Za skrbnico za poseben primer je imenovala tožečo stranko. Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno s posebno odločbo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je bil zahtevek za denacionalizacijo obravnavane nepremičnine pravočasno vložen, da upravičenec pokojni A.A. izpolnjuje pogoj določen v 1.odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-1, 13/93, 31/93, 24/95, 74/95, 1/97-odl.US, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 41/97-odl.US, 49/97, 87/97, 13/98, 65/98, 67/98-odl.US, 76/98-odl.US, 83/98-odl.US, 60/99-odl.US, 66/00, 66/00 (obvezna razlaga), 11/01-odl.US, 54/02-odl.US, 18/05-odl.US, v nadaljnjem besedilu ZDen) in da mu je bila parcela, ki je predmet delne odločbe o denacionalizaciji podržavljena z odločbo OBLO Piran z dne 3. 12. 1959 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter z odločbami Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine Piran z dne 30. 12. 1966, 12. 11. 1968 in 14. 9. 1970 vzeta iz uporabe. Zemljišče, ki je predmet delne odločbe je pretežno pozidano, saj na njem stoji hotel D., del zemljišč pa predstavlja funkcionalno zemljišče k temu hotelu, kar je razvidno iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 8. 7. 2008. Na spornem zemljišču pa je v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica v idealnih deležih za fizične osebe ter pravno osebo, zato so podane ovire za vrnitev zemljišča upravičencu v naravi po določbi 3. odstavka 16. člena ter 2. odstavka 32. člena ZDen. Glede na navedeno je zavezanec za denacionalizacijo Slovenska odškodninska družba. V času podržavljenja zemljišča s parc. št. 3739/1 k.o. C. je zemljišče v naravi predstavljajo vinograd in ni bilo pozidano. Iz potrdil o komunalni opremljenosti pa je razvidno, da je bilo navedeno zemljišče v času podržavljenja ustrezno komunalno opremljeno, zato je upravni organ pri določitvi višine odškodnine zemljišče vrednotil kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Vrednost podržavljenega premoženja je izračunal na podlagi 44. člena ZDen ob upoštevanju Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00, v nadaljnjem besedilu Navodilo). Odškodnina za 1623 m2 parc. št. 2739/1 k.o. C. tako znaša po določbah citiranega Odloka 43.483,41 DEM.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 4904-13/2005 (2) z dne 30. 10. 2009, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da bi moral biti v tej denacionalizacijski zadevi zavezanec za vračilo E. d.d., ki je v letih 1997 do 2001 po kosih in po tržni ceni razprodal nekdanji hotel D.. Zahteva, da se ji vrne premoženje v obliki nadomestnega premoženja oziroma solastniškega deleža na družbi E. d.d. ob upoštevanju njegove tedanje tržne vrednosti. Zahteva, da se ji vrne del parcele 1833/3 v naravi in sicer v dolžini 20 m ter širini 2,5 m, saj je bilo zemljišče neupravičeno prodano novim lastnikom skupaj s stanovanji v Vili D. navkljub začasni odredbi. V nadaljevanju tožeča stranka pojasni okoliščine zaradi katerih vrnitve nepremičnin v naravi ni zahtevala, saj je prišlo med tem do sklenitve kupoprodajnih pogodb za posamezna stanovanja in so bili kupci z vpisom v zemljiško knjigo varovani. Prvotni zahtevek se je nanašal na zemljišča na katerih stoji Vila D. in funkcionalno zemljišče, pod katerim so v času denacionalizacijskega postopka delničarji družbe E. d.d. zgradili podzemno garažo. Ko je bilo navedeno nezakonito početje končano, je namesto vrnitve v naravi v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZDen zahtevala plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja ali vrednostnih papirjev (delnic družbe E. d.d.). Meni, da je zaradi protipravne prisvojitve premoženja s strani E. d.d. podana pravna podlaga za vrnitev premoženja v 2. členu Ustave RS in 2. členu ZDen. Z izpodbijano odločbo je po navedbah tožeče stranke dana legitimnost in legalnost nezakonitemu ravnanju delavcev E. d.d. Upravnemu organu prve stopnje in upravnemu organu druge stopnje očita, da v izpodbijanih odločbah navajata dejstva, ki se ne nanašajo na njen zahtevek in napačno uporabo materialnega prava. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano delno odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

K točki 1 izreka: Po presoji sodišča je izpodbijana delna odločba Upravne enote Piran pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve materialnega prava podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Z izpodbijano odločbo je pristojni upravni organ določil odškodnino za podržavljeno zemljišče s parc. št. 2739/1 k.o. C. v površini 1623 m, ki je bilo po predpisih katastra v času nacionalizacije opredeljeno kot vinograd, ki pa mu je že predpis o podržavljenju dal status stavbnega zemljišča, ki ga je upravni organ prve stopnje glede na metodologijo in podzakonske predpise, ki se v ZDen uporabljajo za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, pravilno opredelil kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Vrednost podržavljenega premoženja se po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen določi po stanju premoženja v času podržavljenja ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Sedanja vrednost pa je po ustaljeni sodni praksi le na sedanje denarne razmere preračunana vrednost glede na stanje stvari ob podržavljenju in ne vrednost, do katere je prišlo zaradi spremenjenih razmer po podržavljenju. Zahtevek tožeče stranke za določitev odškodnine po sedanji tržni vrednosti je torej neutemeljen.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da nepremičnin parc. št. 1833/3, 1833/4, 1833/5, 1833/8, 1833/9, 1833/10, 1833/11 in 1833/12, vse k.o. G. ni mogoče vrniti v naravi zaradi tega, ker je na njih zgrajen objekt oziroma gre za funkcionalno zemljišče k objektu, ki ni v lasti upravičenca, poleg tega pa je na njih vpisana tudi lastninska pravica fizičnih oziroma civilnih pravnih oseb (3. odstavek 16 člena in 2. odstavek 32. člena ZDen). Zavezana stranka v postopku pa tudi ne more biti družba E. d.d. kot to uveljavlja tožeča stranka. Nesporno je bilo namreč ugotovljeno, da zemljišče, ki je predmet denacionalizacije ni v premoženju E. d.d. oziroma njenem pravnem nasledniku. Navedena pravna oseba pa tudi po določbi 1. odstavka 51. člena ZDen ne more imeti položaj zavezanca. Vračanje premoženja v obliki odškodnine po ZDen tudi sicer praviloma ni stvar proste izbire upravičenca, zato je odškodnino predpisano v 1. odstavku 42. člena ZDen upravni organ prve stopnje lahko določil le v obveznicah in je kot zavezanca lahko določil le Slovensko odškodninsko družbo. Pri določanju višine odškodnine pa je upravni organ vezan le na določbe ZDen in določbe predpisov sprejetih na njegovi podlagi. Primere in pogoje pod katerimi upravičenec prosto izbira med vračanjem premoženja in odškodnino z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah (npr. v 24., 25., 26. in 27. člen, v postopku vračanja podjetij in kapitala pa v 40. členu ZDen) zakon izrecno določa. Tudi v primeru, ko ima upravičenec (če nepremičnine ni mogoče vrniti) pravico do vzpostavitve lastniškega deleža na pravni osebi, v katere premoženju so podržavljene stvari, pravico do odškodnine v navedeni obliki izgubi, če svoje zahteve za denacionalizacijo z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi v postopku lastninskega preoblikovanja zavezanega podjetja, ni zavaroval s pravočasnim predlogom za izdajo začasne odredbe (9. do 15. člen ZLPP). Tožeča stranka se sicer sklicuje na začasno odredbo vendar z navedbami v tožbi ne izkazuje okoliščin, ki bi kazale na to, da je v postopku denacionalizacije za obravnavano zemljišče nastopala kot delničar oziroma družbenik, ki je upravičen do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb po 13. členu ZDen in niti, da je pravico do vzpostavitve lastninskega deleža na pravni osebi v postopku lastninskega preoblikovanja sama zavarovala s predlogom za izdajo začasne odredbe, saj bi bil z vpisom le te v zemljiški knjigi postopek lastninjenja z začasno odredbo zavarovanega premoženja prekinjen.

Ob ugotovljenih ovirah za vrnitev nepremičnine v naravi pa tožeča stranka le s pavšalnimi navedbami, da je ovira nastala kot posledica nedovoljenega razpolaganja (88.člen ZDen), ne more pridobiti pravice do drugačne oblike odškodnine. Dejstvo, da denacionalizacijskemu upravičencu ni bilo podržavljeno zemljišče s stavbo, namreč za tožečo stranko ni sporno (ovira iz 2. odstavka 32. člena ZDen), iz navedb v tožbi pa tudi izhaja, da tožeča stranka sama ugotovitve ničnosti pravnega posla ni zahtevala. Tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi bila vrnitev obravnavanih delov podržavljenih zemljišč ob ugotovljeni ničnosti pravnih poslov v naravi možna. Iz navedenih razlogov so po presoji sodišča tožbeni očitki nepravilne uporabe materialnega prava, neutemeljeni in zato tudi dejstva, ki jih uveljavlja v tožbi, za odločanje v tej zadevi niso pravno pomembna.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.