Jedro

Glede na obstoj dogovora med strankama ni šlo za nedopustno poslovodstvo brez naročila, kot to pritožbeno zatrjuje toženka.

Ob tako jasno določeni vsebini pogodbene obveznosti toženka s pritožbenimi polemiziranji glede tipa pogodbe ne more uspeti, saj relevantnih navedb glede tega v postopku na prvi stopnji ni podala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 8 dni povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka ustavilo postopek v delu, v katerem se je nanašal na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.791,43 EUR od 8. 7. 2018 do 24. 8. 2020 in od zneska 1.033,29 EUR od 22. 9. 2018 do 24. 8. 2020, v II. točki izreka razsodilo, da mora toženka tožnici v osmih dneh plačati 3.824,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2020 dalje, v III. točki izreka pa toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper II. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa v vsakem primeru naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev pritožbenih stroškov v plačilo toženki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije.

6. Glede ugovora že pravnomočno razsojene stvari, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v zadevi II Pg 1586/2018 od toženke na podlagi regresnega zahtevka zahtevala povrnitev 7.114,83 EUR ki jih je plačala naročniku zaradi slabo opravljenega prevoza in povrnitev 1.948,50 EUR, ki jih je plačala družbi P., d. o. o. za skladiščenje zavrnjenega blaga za obdobje od 14. 2. 2017 do 14. 6. 2017. V tej zadevi pa je tožnica zahtevala povrnitev zneska, ki ga je plačala družbi P., d. o. o. za skladiščenje zavrnjenega blaga za obdobje od 1. 1. 2018 do 5. 9. 2018. Glede na to je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za različno dejansko podlago zahtevkov in da torej v konkretnem primeru ne gre za zahtevek, o katerem bi že bilo pravnomočno odločeno, pravilen. Očitana kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Pritožbeni očitki, da naj bi tožnica račune izdajala poljubno, nikoli pa ni izkazala, da naj bi bilo blago v obdobju, ki izhaja iz računa, dejansko skladiščeno ali da bi ga toženka naročila, pa predstavljajo izpodbijanje dejanskega stanja, kar v postopku v sporih majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga.

7. Že iz 10. točke obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje uporabilo pogodbeno podlago, saj je tam napisalo, da se ta prilega bolje. Navedeno pa izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja vsebino pogodbene zaveze. Trditve glede te vsebine pa tožnica je podala (gl. v nadaljevanju). Obiter dictum podana pripomba, da bi bila v primeru obogatitvene podlage, računa izdana neupravičeno, tega ne spreminja. Pritožbeni očitki glede pomanjkljivosti oziroma nerazumljivosti obrazložitve ter glede tega, da naj bi si bila obrazložitev sama s sabo v nasprotju, torej niso utemeljeni. Prav tako pa je bilo, kot izhaja iz nadaljevanja, sodbo tudi mogoče preizkusiti.

8. Ni utemeljen tudi pritožbeni očitek, da iz navedb tožnice ne izhaja zaključek, kakršnega je napravilo sodišče prve stopnje. Tožnica je navedla, da ji je toženka zatrjevala, da nima denarja za stroške skladiščenja, zato naj te stroške poravna tožnica in da ji bo toženka te stroške poravnala, nadalje pa je podala tudi navedbe o tem, da je toženka tožnici in njeni odvetnici obljubljala, da bo plačala vse odprte terjatve, zaradi česar je tožnica skladiščnici plačala tudi znesek, katerega povrnitev je predmet tega postopka. Takšne dejanske zaključke pa je na podlagi teh neprerekanih navedb tožnice, napravilo tudi sodišče prve stopnje. Ne drži torej, da tožnica ni pojasnila, zakaj je plačevala račune družbi P., d. o. o., zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki izhajajo iz te predpostavke. Iz zgornjih dejanskih ugotovitev pa v okoliščinah konkretnega primera jasno izhaja, da je tožnica torej pristala na ponudbo toženke in da je bila, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, med strankama torej sklenjena pogodba, po kateri se je tožnica zavezala, da bo družbi P., d. o. o. plačala stroške skladiščenja, toženka pa se je zavezala, da bo tožnici te stroške poravnala, torej, da ji bo vrnila znesek denarja, ki ga bo tožnica plačala prej navedeni družbi. Izhaja pa še, da je tožnica svojo obveznost izpolnila (ta ugotovitev je zajeta v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica skladiščnici plačala znesek 3.824,72 EUR). Ob takšni vsebini pogodbenega dogovora pa posledica, da mora toženka tožnici plačati vtoževani znesek izhaja že iz splošnih določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o tem, da je pogodbene obveznosti treba izpolniti (gl. prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 239. člena OZ).

9. Glede na obstoj dogovora med strankama pa tudi ni šlo za nedopustno poslovodstvo brez naročila, kot to pritožbeno zatrjuje toženka. Nadalje pa ob tako jasno določeni vsebini pogodbene obveznosti toženka s pritožbenimi polemiziranji glede tipa pogodbe ne more uspeti, saj relevantnih navedb glede tega v postopku na prvi stopnji ni podala. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je stranka dolžna navesti (le) dejstva in dokaze zanje (212. člen ZPP) ne pa tudi pravne podlage. Navedbe o vsebini pogodbenega razmerja, pa je tožnica podala (gl. zgoraj). Ostali pritožbeni očitki v zvezi s tem pa predstavljajo izpodbijanje dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga.

10. Niso utemeljeni tudi pritožbeni očitki, ki se tičejo zapadlosti vtoževane terjatve. Drži sicer, da je tožnica navedla, da ji je toženka dejala, da ji bo poravnala stroške skladiščenja, ko bo prejela zavarovalnino. Vendar pa iz dejanskih ugotovitev, do katerih je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi neprerekanih navedb tožnice, izhaja še kasnejša obljuba toženke o plačilu, na katero je tožnica pristala, s tem, ko je nadalje plačala tudi znesek, katerega povrnitev zahteva v tem postopku (gl. zgoraj). Vsaj v okoliščinah konkretnega primera pa to zadostuje za sklep, da je bil prejšnji dogovor o zapadlosti s tem razveljavljen, zato so navedbe tožnice o izstavitvi računov toženki zadostovale za ugotovitev zapadlosti po 289. členu OZ. Račun je med drugim namreč tudi zahteva upnika za plačilo. Glede na to se izkaže za pravilno tudi odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela zahtevka.

11. Pritožbeni očitki o neizpolnjenosti pogojev iz 454. člena ZPP torej niso utemeljeni.

12. Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se je izkazal za neutemeljenega. Ker pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

13. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.1 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo toženke in izpodbijano sodbo potrdilo.

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške, ki so ji z njo nastali, tožnici pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk (1. točka tar. št. 21 OT) s pripadajočimi materialnimi stroški v višini 2% od nagrade v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 382,5 točk oz. 229,50 EUR. Drugih stroškov pa tožnica ni opredeljeno navedla.

1 Prim. sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.