Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica na naslovu ... ne prebiva več, je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ta naslov prijavljenega stalnega prebivališča v skladu s prej citirano določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 ne predstavlja več središča njenih življenjskih interesov. Z drugimi besedami, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica na navedenem naslovu ne prebiva več, ne more na navedenem naslovu imeti prijavljenega stalnega prebivališča, saj določba 3. točke 2. člena ZPPreb-1 med drugim določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva. Toženka za tožnico v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni uspela ugotoviti dejanskega naslova njenega prebivanja, četudi je skušala podatke o tem pridobiti pri PP Nova Gorica, pri Pošti Slovenije, z izjavo tožnice in z izjavo njenega sina, kar je povzeto v tej obrazložitvi. Ker dejansko prebivališče tožnice ni znano, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da tožnica prebiva na širšem območju Nove Gorice, česar tožnica ne prereka, je toženka v skladu z določbo 19. člena ZPPreb-1 pravilno odločila, da se tožnici določi zakonsko prebivališče na naslov občine Nova Gorica. Prvi odstavek 19. člena ZPPreb-1 namreč določa, da če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva in mu ta naslov na podlagi dokončne odločbe prijavi v register stalnega prebivalstva (četrti odstavek 21. člena ZPPreb-1)

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 210-119/2015/55 z dne 10. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločila, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožnici v registru stalnega prebivalstva prijavi zakonsko prebivališče na naslov Občine Nova Gorica, Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 1. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ citira določbe Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1), ki so relevantne za obravnavno zadevo. Pojasnjuje, da je za tožnico, rojeno ... v kraju ..., s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu ..., v skladu z določbo prvega odstavka 18. člena ZPPreb-1 uvedel postopek ugotavljanja stalnega prebivališča. 3. Prvostopenjski organ je v zadevi prvič odločil z odločbo, št. 210-119/2015/18 z dne 20. 11. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 20. 11. 2017), s katero je določil, da tožnici z dnem dokončnosti te odločbe v Registru stalnega prebivalstva preneha prijava stalnega prebivališča na naslovu ... Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, izjave sina A. A. in odgovora Policijske postaje Nova Gorica (v nadaljevanju PP Nova Gorica) je namreč ugotovil, da tožnica na tem naslovu ne prebiva, ni pa uspel ugotoviti, kje dejansko stalno prebiva, niti ji ni mogel določiti zakonskega prebivališča pod pogoji iz 19. člena ZPPreb-1. Zoper to odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki ji je drugostopenjski organ z odločbo, št. 210-156/2017/2 (1322-08) z dne 29. 1. 2018, ugodil, odločbo z dne 20. 11. 2017 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z navodilom, da mora izvesti dodatne dokaze (zaslišanje več prič) o tem, kje tožnica trenutno prebiva, ter s pisnim vabilom k izjavi povabiti tudi tožnico.

4. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ na zaslišanje vabil pričo B. B., ki prebiva na naslovu oziroma v stanovanju, kjer ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče. Povedala, je da je to stanovanje kupila konec leta 2014 pri nepremičninski agenciji iz Ajdovščine in se vanj z družino vselila v februarju 2015. Kmalu po tem je ugotovila, da njen poštni nabiralnik uporablja tudi družina A., ki naj bi bila še vedno prijavljena na tem naslovu, videla pa je tudi tožnico, ko je s ključi odpirala vhodna vrata stanovanjskega bloka in prišla po pošto, čeprav tu ne živi od leta 2015. Prvostopenjski organ je kot pričo zaslišal tudi C. C. iz družbe B., ki je upravljalec stanovanjskega bloka. Povedal je, da po njihovih evidencah družine A. nimajo več prijavljene na naslovu ... in da tu že približno dve leti ne živijo več. Zaslišal je še D. D., delodajalca tožničinega sina A. A., ki je povedal, da ne ve kje živi tožnica, ker je ne pozna. Dne 1. 2. 2019 se je pri prvostopenjskem organu zglasil tožničin sin A. A., ki je povedal, da ve, da tožnica živi na območju Nove Gorice in da hodi delat v ... Nova Gorica.

5. Prvostopenjski organ je opravil poizvedbe pri PP Nova Gorica in pri Pošti Slovenije. PP Nova Gorica je prvostopenjskemu organu sporočila, da v njihovih evidencah nimajo podatka glede tožničinega dejanskega bivališča, Pošta Slovenije pa, da tožnica nima urejene preusmeritve pošiljk na drug naslov, niti takšnega naročila v preteklosti niso imeli in da se ji pošiljke vročajo v hišni predalčnik na naslov ..., ki je označen s priimkom A. Prvostopenjski organ je opravil še poizvedbo pri tožničinem delodajalcu-Vrtec Nova Gorica o tem, ali ji plačuje stroške prevoza oz. kilometrino do dejanskega prebivališča, ki pa je pojasnil, da tožnici stroškov prevoza oz. kilometrine ne plačujejo, saj ima naslov prebivališča ... Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da ima po podatkih Registra stalnega prebivalstva tožnica svoje stalno prebivališče prijavljeno na tem naslovu in ji je zato poslal vabilo z obvestilom o obveznosti prijave stalnega prebivališča. 6. Tožnica se je dne 22. 5. 2019 zglasila pri prvostopenjskem organu in na zapisnik izjavila, da ne bo urejala stalnega prebivališča, saj ga ima urejenega in pošto prejema na naslov ... Glede zakonske prijave na naslov občine, Trg Edvarda Kardelja 1, Nova Gorica, pa je izjavila, da se bo pritožila, če jo bodo prijavili na ta naslov.

7. Prvostopenjski organ je tožnico z dopisom z dne 22. 6. 2020 pozval, da se v roku 8 dni izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Tožnica je dne 14. 7. 2020 prvostopenjskemu organu poslala vlogo, v kateri je navedla, da zahteva, da organ postopek ugotavljanja njenega stalnega prebivališča ustavi, saj ima tega že zakonsko urejenega in določenega na naslovu ... in je tudi naveden v Registru stalnega prebivalstva od leta 1982 oziroma 1984. Glede zakonske prijave na naslov Trg Edvarda Kardelja 1, Nova Gorica, pa je navedla, da se s tem ne strinja.

8. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je na podlagi vseh opisanih dokazov ugotovil, da tožnica ne prebiva več na naslovu ... Naslov prijavljenega stalnega prebivališča ne predstavlja več središča njenih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med stranko in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. V postopku pa tudi ni bil ugotovljen drug naslov tožnice, temveč je bilo na podlagi izjav prič ugotovljeno le, da tožnica prebiva na območju Občine Nova Gorica in nima prebivališča, ki bi ga lahko prijavila kot naslov stalnega prebivališča. 9. Pojasnjuje, da ZPPreb-1 zagotavlja ustavno pravico do svobodne izbire prebivališča, vendar hkrati nalaga posamezniku prijavno obveznost stalnega prebivališča na naslovu, kjer dejansko prebiva, v roku 8 dni od naselitve. Namen ZPPreb-1 je registracija dejanskega stanja in s tem točnost podatkov v registru stalnega prebivalstva, kar zahteva tudi javni interes. Ta namen je dosežen, če ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko prebiva, kar pomeni tudi dejansko naselitev na tem naslovu in ne le željo po ohranitvi prijave na določenem naslovu. Prvostopenjskemu organu v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča za tožnico ni uspelo izvedeti drugega naslova njenega prebivanja, pridobil pa je informacijo, da prebiva na širšem območju Nove Gorice. ZPPreb-1 v takih primerih omogoča ureditev zakonskega prebivališča, ki je namenjeno zgolj registraciji posameznika v okolju, kjer se giblje, da s tem ne pride do izgube pravic, ki izhajajo iz stalnega prebivališča, tako prijavljeno stalno prebivališče na območju občine, kjer stranka prebiva, pa ne pomeni dejanske naselitve. Ker prvostopenjski organ tožnici stalnega prebivališča ni mogel prijaviti, saj ni uspel ugotoviti kje dejansko prebiva, ji je določil zakonsko prebivališče na naslovu občine, na območju katere stalno prebiva, torej Občine Nova Gorica.

10. Tožnica se je zoper izpodbijano odločbo pritožila, Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je pritožbo zavrnilo z odločbo, št. 210-194/2020/4 (132-05) z dne 15. 12. 2020. 11. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ pojasnjuje, da ZPPreb-1 ureja določitev t.i. zakonskega prebivališča in da ima zakonsko prebivališče, skladno z definicijo, ki izhaja iz 4. točke 2. člena ZPPreb-1, naravo stalnega prebivališča, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine. Zakonsko prebivališče ima sicer naravo administrativno določenega naslova, na katerem posameznik fizično ne prebiva, se pa, iz vidika zagotavljanja evidence stanja in nastanitve posameznikov, nahaja na njegovem območju. Registracija takšnega stalnega prebivališča omogoča uveljavljanje pravic, kot je npr. pravica do zdravstvenega zavarovanja in drugih pravic, ki so pogojene s prijavo stalnega prebivališča, osebam, ki ne izpolnjujejo pogojev za prijavo stalnega prebivališča. Poudarja, da se skladno s prvim odstavkom 19. člena ZPPreb-1 posamezniku zakonsko prebivališče prijavi zgolj v primeru, če ga upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ne more prijaviti na drugem konkretnem naslovu, pridobi pa informacijo o širšem območju njegovega prebivanja. Ker je Občina Nova Gorica občina, kjer ima tožnica zadnje prijavljeno stalno prebivališče, ker je zaposlena v Vrtcu Nova Gorica in ker iz izjave njenega sina A. A. izhaja, da živi in dela na območju Nove Gorice, je po presoji drugostopenjskega organa prvostopenjski organ pravilno in zakonito odločil, da se tožnici z dnem dokončnosti izpodbijane odločbe v Registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslov Občina Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 1. 12. Glede tožničinih pritožbenih navedb, da izpodbijana odločba ne more predstavljati pravne podlage za določitev stalnega prebivališča, saj ima že od leta 1984 urejeno zakonsko stalno prebivališče na naslovu ... in pridobljeno stanovanjsko pravico, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča bistveno zgolj to, kje posameznik dejansko stalno prebiva. Prijava stalnega prebivališča je torej primarno pogojena z dejansko naselitvijo na naslovu. Dejanske naselitve tožnice na naslovu ..., pa ni, kar potrjuje tudi njena navedba, da so jo z družino vrgli iz stanovanja dne 8. 5. 2014. Tudi iz izjave priče B. B. izhaja, da tožnica ni lastnica tega stanovanja, ampak je to ta priča, ki je stanovanje kupila leta 2014 in se leta 2015 vanj vselila s svojo družino. Poudarja, da lastništvo stanovanja v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni pomembno, saj se ugotavlja dejanskost prebivanja na določenem naslovu. Za ohranitev prijave stalnega prebivališča na določenem naslovu namreč ne zadostuje želja po ohranitvi dolgoletne prijave in osebno dojemanje naslova kot doma, ali prejemanje pošte na ta naslov, ampak mora posameznik na tem naslovu tudi dejansko stalno prebivati. Da na naslovu ..., tožnica dejansko stalno ne prebiva, pa izhaja tudi iz izjave priče C. C. in izjave tožničinega sina A. A., nenazadnje je tudi tožnica navedla, da živi na cesti.

13. Glede tožničinih navedb o neobstoju nepremičninske agencije iz Ajdovščine, preko katere je priča B. B. kupila stanovanje, drugostopenjski organ pojasnjuje, da so upravne enote v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča pristojne za ugotovitev dejstva, kje posameznik stalno prebiva in evidentiranje oziroma registracijo posameznikovega prebivališča v Register stalnega prebivalstva Republike Slovenije, medtem ko o vprašanjih, kot so obstoj nepremičninske agencije, spori iz kupoprodajnih razmerij na nepremičninah ali vpisih lastninske pravice na nepremičninah, odločajo za to pristojna sodišča. 14. Tožnica se z odločitvijo toženke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

15. Tožnica uvodoma navaja, da posameznik oziroma družina ne more prebivati brez stanovanja, na cesti. Stanovanje je pomemben element socialne varnosti. Zatrjuje, da je iz Registra stalnega prebivalstva razvidno, da ima od leta 1984 urejeno zakonsko stalno prebivališče na naslovu ... in da toženka ni ustrezno obravnavala pritožbenih razlogov, s tem, ko je zavrnila njeno pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Trdi, da ima za stanovanje št. ... sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas. Najemna pogodba je bila sklenjena 7. 7. 1992 z DOM stanovanjsko gospodarstvo Nova Gorica, nato pa je v pogodbeno razmerje na strani najemodajalca vstopilo podjetje C., ki je bilo vknjiženo kot lastnik stanovanja. Zatrjuje, da je prvostopenjski organ v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na zaslišanje kot pričo povabil B. B., četudi je nepremičninska agencija iz Ajdovščine, od katere naj bi kupila stanovanje, kjer ima sama prijavljeno stalno prebivališče, brez imena, naslova, številke, ni registrirana in ne obstaja. B. B. stanovanja št. ... ni kupila zakonito, saj ga je kupila od agencije, ki je ni in se v stanovanje v letu 2015 vselila nezakonito in tam nezakonito prebiva. Navaja, da brani svojo stanovanjsko pravico, od katere ne želi odstopiti.

16. Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici jo je dne 21. 5. 2015 oprostil kaznivega dejanja, ki ji je bilo očitano in se je nanašalo na dogodek, ko se med deložacijo ni želela prostovoljno izseliti iz stanovanja, v katerem je živela od leta 1982 (t.j. več kot 30 let). Nezakonita deložacija je potekala 8. 5. 2014. Ostala je brez vsega, brez doma, družine, socialne varnosti in je pristala na cesti. Okrajno sodišče v Novi Gorici je izdalo sklep, št. 226/2013 z dne 10. 7. 2013 o izpraznitvi in izročitvi nepremičnin in izterjavi stroškov na podlagi pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. P 198/2011 z dne 8. 6. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 823/2012 z dne 19. 3. 2013, izdane v pravdnem postopku, ki se je vodil med tožečo stranko D., d.o.o. in njo, zaradi odpovedi najemne pogodbe. Meni, da sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. P 198/2011 z dne 8. 6. 2012, ni zamudna sodba, saj je pravočasno in obrazloženo odgovorila na tožbo. Sklep z dne 10. 7. 2013 je očitno izdan na podlagi neke druge zamudne sodbe in ne more predstavljati pravne podlage za izdajo sklepa z dne 10. 7. 2013, zato je ta sklep nepravilen, nezakonit in bi ga bilo treba v celoti razveljaviti. Sklicuje se še na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Dor 191/2013 z dne 3. 10. 2013, s katerim je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. P 198/2011 z dne 8. 6. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 823/2012 z dne 19. 3. 2013, zavrnilo.

17. Tožnica je tožbi priložila: izpodbijano odločbo, svojo pritožbo zoper to odločbo z dne 24. 9. 2020, odločbo drugostopenjskega organa z dne 15. 12. 2020, najemno pogodbo, št. 42/92-75 z dne 7. 7. 1992, dopis C. z dne 26. 11. 2007, dopis družbi D., d.o.o. z dne 6. 2. 2011, nedatiran dopis družbi D., d.o.o. naslovljen kot "Odgovor na Vaš dopis z dne 24. 8. 2011", sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici P 198/2011 z dne 8. 6. 2012, svojo pritožbo zoper to sodbo z dne 12. 9. 2012, dopis odvetniku E. E. z dne 7. 5. 2013, ugovor zoper sklep o izvršbi, opr. št. In 226/2013 z dne 9. 9. 2013 in sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. II K 51053/2014 z dne 21. 5., 2015. 18. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti vztraja pri navedbah iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, ter meni, da so navedbe tožnice neutemeljene, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

19. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2022 vztraja pri svojih navedbah v tožbi in navaja, da izpodbijana odločba ne more predstavljati pravne podlage njenih življenjskih, družinskih, partnerskih, delovnih in socialnih interesov ter da je stanovanje pomemben del socialne varnosti. Na takšen način ji je odvzeto še dostojanstvo in kršene najbolj osnovne človekove pravice. Ponovno poudarja, da je iz izpodbijane odločbe mogoče ugotoviti, da priča B. B. leta 2014 stanovanja št. 46, na naslovu ... ni kupila zakonito. Meni, da se lahko na podlagi vseh dokazov ugotovi, da je bila nad njeno družino dne 8. 5. 2014 izvršena nezakonita nasilna deložacija in da priča B. B. ni lastnica stanovanja. Zaradi navedenega je po njenem mnenju izpodbijana odločba nepravilna, nezakonita in neutemeljena.

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnem spisu ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno opisala potek postopka in pojasnila vse razloge za svojo odločitev. Prav tako sodišče ugotavlja, da je toženka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožnice o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami tožnice pa še dodaja:

22. ZPPreb-1 v 3. točki 2. člena določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. V skladu s 4. točko 2. člena pa je zakonsko prebivališče med drugim stalno prebivališče, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine. V prvem odstavku 18. člena ZPPreb-1 je določeno, da če upravna enota dvomi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil prijavne obveznosti iz prvega, drugega, tretjega ali petega odstavka 5. člena tega zakona, posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni. V skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1 ima upravna enota pristojnost, da po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka ali če dvomi, da posameznik, kljub njegovi izjavi stalno prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Po prvem odstavku 19. člena ZPPreb-1 upravna enota, če v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku ne more prijaviti stalnega prebivališča, temu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva.

23. Za odločitev v predmetni zadevi je bilo treba presoditi: ali tožnica prebiva na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče; če na tem naslovu ne prebiva, pa ugotoviti kje dejansko prebiva.

24. Sodišče ugotavlja, in to med strankama ni sporno, da tožnica v času odločanja upravnih organov prve in druge stopnje ni prebivala na naslovu ..., je pa imela na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče, kar izhaja iz podatkov Registra stalnega prebivalstva. To, da tožnica ni prebivala na prej navedenem naslovu, izhaja (tudi) iz navedbe tožnice, da so jo iz stanovanja na ... deložirali dne 8. 5. 2014. Priča B. B. je pojasnila, da je to stanovanje kupila leta 2014 in se leta 2015 vanj vselila s svojo družino. Da na zadevnem naslovu tožnica dejansko stalno ne prebiva, izhaja še iz izjave priče C. C. in iz izjave tožničinega sina A. A., kar vse je natančneje opisano v predhodnih točkah te obrazložitve. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica na naslovu ..., ne prebiva več, je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ta naslov prijavljenega stalnega prebivališča v skladu s prej citirano določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 ne predstavlja več središča njenih življenjskih interesov. Z drugimi besedami, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica na navedenem naslovu ne prebiva več, ne more na navedenem naslovu imeti prijavljenega stalnega prebivališča, saj določba 3. točke 2. člena ZPPreb-1 med drugim določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva.

25. Toženka za tožnico v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni uspela ugotoviti dejanskega naslova njenega prebivanja, četudi je skušala podatke o tem pridobiti pri PP Nova Gorica, pri Pošti Slovenije, z izjavo tožnice in z izjavo njenega sina, kar je povzeto v tej obrazložitvi. Ker dejansko prebivališče tožnice ni znano, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da tožnica prebiva na širšem območju Nove Gorice, česar tožnica ne prereka, je toženka v skladu z določbo 19. člena ZPPreb-1 pravilno odločila, da se tožnici določi zakonsko prebivališče na naslov občine Nova Gorica. Prvi odstavek 19. člena ZPPreb-1 namreč določa, da če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva in mu ta naslov na podlagi dokončne odločbe prijavi v register stalnega prebivalstva (četrti odstavek 21. člena ZPPreb-1). Na odločitev toženke ne more vplivati dejstvo, da ima tožnica na naslovu ... poštni nabiralnik, kamor prihaja po pošto, saj to še ne pomeni, da je to njeno stalno prebivališče v smislu 3. točke 2. člena ZPPreb-1. 26. V obravnavanem primeru na pravilnost odločitve toženke ne morejo vplivati niti navedbe tožnice o razlogih, zaradi katerih je proti svoji volji zapustila stanovanje št. ... na ... (ker je bila od tam skupaj z družino deložirana dne 8. 5. 2014), saj je bistveno zgolj to, da v času izpodbijane odločbe oziroma ob nastopu dokončnosti le-te tožnica ni živela na do tedaj prijavljenem naslovu stalnega prebivališča, ugotovljeno pa je bilo, da prebiva na širšem območju Nove Gorice, ne da bi bil ugotovljen dejanski naslov njenega prebivanja. Sodišče se tudi ne opredeljuje do tožničinih navedb o nezakonitosti in prisilnosti deložacije, kot tudi ne do njenih navedb, da ima od leta 1984 na naslovu ... urejeno zakonsko stalno prebivališče ter da naj bi B. B. v stanovanju št. ... na ... bivala nezakonito, ker da nepremičninska agencija iz Ajdovščine, pri kateri naj bi kupila stanovanje, ne obstaja. Te navedbe namreč za ugotavljanje dejanskega prebivanja tožnice in posledično za določitev njenega stalnega oziroma zakonitega prebivališča niso relevantne in bi lahko bile kvečjemu predmet obravnavanja v drugih za to ustreznih postopkih.

27. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev toženke pravilna in zakonita. Skladno s tem je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (t.j., da tožnica v času izdaje izpodbijane odločbe ni živela na naslovu ..., kjer je imela do tedaj prijavljeno stalno prebivališče, da v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni bil ugotovljen dejanski naslov njenega prebivanja, da pa prebiva na širšem območju Nove Gorice) med tožnico in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).