Jedro

Toženka je ravnala zakonito, ko je tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu zavrgla, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga pa se od tedaj nista spremenila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 22. 11. 2010 in z dne 11. 10. 2010 ter da se mu prizna nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od leta 1974 do leta 1987. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik in v laični pritožbi navaja, da prosi Vrhovno sodišče RS, da naj odpravi vse odločbe od leta 1994 dalje, ker so krivične in če to ne bo pravično in v doglednem času urejeno mu preostane samo še gladovna stavka v avli Kliničnega centra.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 22. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep Območne enote ... toženke z dne 11. 10. 2010, s katerim je bila zavržena zahteva tožnika za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od leta 1974 do leta 1987. Sodišče prve stopnje je na podlagi upravnega spisa ugotovilo, da je bilo o zahtevku tožnika za izplačilo oziroma priznanje večjega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu do leta 1987 že pravnomočno odločeno v zadevi opr. št. Ps 158/1994 z dne 28. 9. 1994. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. Ps 1883/1999 zavrglo tožnikovo tožbo, ker je ugotovilo, da je bilo o tožnikovem zahtevku že pravnomočno razsojeno v zadevi opr. št. Ps 158/1994 in gre za isto dejansko stanje in pravno podlago, kar je bilo potrjeno s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 278/2000 z dne 16. 11. 2000. Tožnikova revizija zoper ta sklep je bila zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 1/2002 z dne 11. 6. 2002. Tožnik je dne 29. 9. 2010 pri toženki ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od leta 1974 do leta 1987. Toženka je s sklepom z dne 11. 10. 2010 zavrgla ponovno zavarovančevo zahtevo, saj je bilo o njej že pravnomočno odločeno, gre za isto dejansko stanje in pravno podlago in v posledici tega z odločbo z dne 22. 11. 2010 pritožbo tožnika zavrnila. Za takšno odločitev je imela materialnopravno podlago v 4. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami).

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.