Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bi moral tožnik za gradnjo spornega objekta pridobiti gradbeno dovoljenje in ne le odločbo o dovolitvi priglašenih del, za gradnjo zidu pa tudi soglasje ZVNKD. Gradbeni inšpektor je zato, skladno z določbo 152. člena ZGO-1, pravilno odredil ustavitev gradnje in odstranitev postavljenega objekta, razen ostankov prej obstoječega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, Inšpekcijska pisarna Postojna (v nadaljevanju gradbeni inšpektor) je z izpodbijano odločbo tožniku določil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo objekta maksimalnih tlorisnih dimenzij 9,53 m x 5,15 m, etažne višine K + P in opečnega zidu - ograje za severozahodni strani objekta, dolžine 1,60 m, višine 1,60 m in debeline 0,20 m, vse stoječe za zemljišču s parc. št. 2676/2 k.o. ... (1. točka izreka). Nadalje je določil, da mora tožnik do 20. 12. 2015 odstraniti pritličje opisanega objekta in opečni zid, razen ostankov obstoječega zidu na severozahodni strani dolžine 7,08 m in višine 1,80 m, ostankov obstoječega zidu na jugozahodnem delu dolžine 4,20 m in višine od 1,00 m do 1,80 m, ostankov zidu na jugovzhodnem delu dolžine 0,2 m in višine 1,00 m ter ostankov zidu na severozahodni strani dolžine 0,90 m in višine 1,80 m ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Določil je tudi, da se bo v primeru, če tožnik gradnje ne bo ustavil ter izpolnil obveznosti iz 2. točke, zoper njega začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti (3. točka izreka). Tožniku je nadalje izrekel prepovedi po določbi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), odločil, da stroški postopka niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve (4., 5. in 6. točka izreka).

2. Gradbeni inšpektor je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da je v dneh 15. 4. 2013, 28. 3. 2014 in 9. 3. 2015 opravil preglede tožnikovega objekta, pridobljena pa je bila tudi izjava tožnika. Ob pregledih je ugotovil, da se na zemljišču s parc. št. 2676/2 k.o. ... izvaja rekonstrukcija, nadzidava in razširitev objekta v dimenzijah, kot so opisane v izreku odločbe. Pri izvedbi del je bil odstranjen del pritličja prej obstoječega objekta, od njega pa so ostali ostanki zidu, kot jih opisuje v 2. točki izreka odločbe. Gradbeni inšpektor ugotavlja, da je tožnik dne 3. 12. 2002 pridobil odločbo o priglasitvi del št. 35103-161/2002-2, s katero je bila dovoljena preureditev obstoječega pomožnega gospodarskega objekta v garažo za osebni avtomobil. Sestavni del te odločbe je bilo tudi soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju ZVNKD). Skladno z odločbo o dovolitvi priglašenih del je bila tožniku dovoljena preureditev prej obstoječega objekta s tlorisnimi dimenzijami 8,50 m x 7,50 m. Tožnik je v postopku potrdil, da je investitor sporne gradnje in da je z deli pričel takoj, ko je prejel odločbo o priglasitvi del. 3. Gradbeni inšpektor ugotavlja, da je tožnik izvedel rekonstrukcijo, nadzidavo in razširitev obstoječega objekta tako, da gre za take spremembe, da je treba gradnjo obravnavati kot novogradnjo. Objekt takih dimenzij, ko je obravnavani, namreč po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje sodi med manj zahtevne objekte, za katere je bilo tako v času začetka gradnje kot tudi še danes treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga tožnik nima. Poleg tega je tožnik zgradil tudi zid, ne da bi za to pridobil dovoljenje ZVNKD. Objekt se namreč nahaja v območju kulturne dediščine. S tem, ko je tožnik pričel z gradnjo brez gradbenega dovoljenja, je kršil določbo prvega odstavka 3. člena ZGO-1 in je zato gradbeni inšpektor odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4. Odločitev gradbenega inšpektorja je po pritožbi tožnika potrdilo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ). Drugostopenjski organ je uvodoma pojasnil, da je gradbeni inšpektor v zadevi prvič odločil že dne 23. 4. 2013, vendar pa je bila njegova odločitev po pritožbi tožnika odpravljena in mu vrnjena v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je gradbeni inšpektor izdal sedaj izpodbijano odločbo. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je gradbeni inšpektor v ponovljenem postopku znova opravil izmero objekta in njegovih posameznih delov. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik na novo izvedel rekonstrukcijo, nadzidavo in razširitev obstoječega objekta in da gre, glede na te spremembe, šteti, da je gradnja izvedena na novo ter bi zato tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga nima. Za zid bi tožnik moral pridobiti tudi soglasje ZVNKD. Iz fotografij, ki jih je ob ogledu posnel gradbeni inšpektor, je razvidno, da so od prej obstoječega pritličja objekta ostali zidovi, ki jih je tožnik nadzidal, na severovzhodni strani pa zgradil nov opečni zid. Vse to po mnenju drugostopenjskega organa kaže, da ne gre za izvedbo gradbenih del po pridobljeni odločbi o dovolitvi priglašenih del, pač pa za gradnjo manj zahtevnega objekta, za gradnjo katerega bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje in je bila zato odločitev gradbenega inšpektorja utemeljena.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi. Za gradnjo na zemljišču s parc. št. 2676/2 k.o. ... ima dovoljenje št. 35103-161/2002-2, ki mu ga je dne 3. 12. 2002 izdala Upravna enota Postojna. Takoj po pridobitvi tega dovoljenja je pričel z gradnjo. Ne strinja se, da mora po odločbi inšpektorja ustaviti gradnjo in odstraniti objekt. Gradnja je ves čas potekala v dovoljenih tlorisnih dimenzijah 8,5 m x 7,5 m, z dodanim manjšim prizidkom v izmeri 1,60 m in višine 1,60 m. Za ta prizidek je pridobil obvestilo in dovoljenje za gradnjo enostavnega manjšega prizidka št. 351-78/2014-2 z dne 30. 5. 2014. V tem dovoljenju je obrazložitev, da se gradnja za tak objekt lahko prične brez gradbenega dovoljenja. Gradbeni inšpektor si je ogledal objekt, ko gradnja še ni bila zaključena in zato ni imel pravega vpogleda v dejansko stanje izgradnje ter njegova ocena stanja ni pravilna. Postavljen je le zunanji zid objekta, ki meri največ 8,50 m x 7,50 m. Izmere, ki jih navaja gradbeni inšpektor v izpodbijani odločbi, niso pravilne.

6. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Gradbeni inšpektor je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po oceni sodišča, navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ. Vsem tem razlogom se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

9. Prvi odstavek 3. člena ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Izjema velja za gradnjo enostavnega objekta, ki se lahko začne brez gradbenega dovoljenja, s tem, da se tak objekt ne postavlja v nasprotju s prostorskim aktom (3.a člen ZGO-1). Za nelegalno gradnjo gre, kadar se gradnja, oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo, oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V tem primeru gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Gradnja novega objekta pomeni tudi izvedbo del, s katerimi se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled (7.1. točka ZGO-1). Tožena stranka v izpodbijani odločbi trdi, da tožnik ne gradi enostavnega objekta, za gradnjo katerega je v letu 2002 pridobil odločbo o dovolitvi priglašenih del, pač pa manj zahteven objekt, in to tako, da je prej obstoječi objekt rekonstruiral, nadzidal in razširil. To, po mnenju tožene stranke, pomeni, da gre za novogradnjo manj zahtevnega objekta, za katerega bi moral tožnik pred pričetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje.

10. Med strankama ni sporno, da je investitor sporne gradnje tožnik in da je pri Upravni enoti v Postojni dne 3. 12. 2002 pridobil odločbo o priglasitvi del št. 35103-161/2002-2, s katero je bila dovoljena preureditev obstoječega pomožnega gospodarskega objekta v garažo za osebni avtomobil v dimenzijah 8,50 m x 7,50 m. Prav tako ni sporno, da je tožnik ob objektu postavil še opečni zid. Sporno ni niti dejstvo, da se objekt nahaja v območju stavbnih zemljišč, v enoti urejanja prostora z oznako prostorske enote PO 19/4 - Majlont jug, ki je območje kulturne dediščine in da je zato za vse gradnje v tem območju treba pridobiti dovoljenje ZVNKD. Med strankama pa je sporno ali gre v obravnavanem primeru za gradnjo enostavnega objekta, tako kot to smiselno zatrjuje tožnik, za gradnjo katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja ali za gradnjo manj zahtevnega objekta, kot trdi tožena stranka, za gradnjo katerega je tako dovoljenje potrebno.

11. Na podlagi podatkov iz upravnega spisa sodišče pritrjuje toženi stranki, da v obravnavanem primeru ne gre za gradnjo enostavnega objekta, prav tako tudi opečni zid - ograja ne izpolnjuje pogojev, da bi ga bilo dopustno uvrstiti med enostavne objekte. Sodišče je izhajalo iz Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013, 24/2013, 26/2014), ki v 6. členu enostavne objekte opredeljuje kot konstrukcijsko nezahtevne objekte, ki ne potrebujejo posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki niso namenjeni prebivanju in niso objekti z vplivom na okolje ter so navedeni v prilogi 2 te uredbe. Kolikor se tovrstni objekti gradijo na območju, za katerega je predpisana pridobitev soglasja v varovalnem pasu ali varovanem območju, se štejejo za enostavne objekte samo pod pogojem, da je tako soglasje pridobljeno. Kot že rečeno, nobenega dvoma ni, da sporni objekt leži na območju kulturne dediščine, tožnik pa je pred pridobitvijo dovoljenja o dovolitvi priglašenih del pridobil tudi soglasje ZVNKD, vendar pa le za preureditev obstoječega pomožnega objekta v garažo dimenzij 8,50 m x 7,50 m. Tožnik pa takega soglasja ni pridobil na gradnjo opečnega zidu - ograje ob objektu, kar pomeni, da ta ograja, ki je locirana na severozahodni strani objekta in je dolžine 1,60 m, višine 1,60 m ter debeline 0,20 m, ne izpolnjuje enega od temeljih pogojev, da bi jo bilo mogoče šteti za enostavni objekt, to je soglasje ZVNKD. Odločitev tožene stranke, da iz tega razloga opečni zid - ograjo šteje za nelegalno gradnjo, je torej utemeljena.

12. Prav tako je utemeljena tudi odločitev tožene stranke, da sporno gradnjo šteje kot novogradnjo, za katero bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje. Objekta, kot ga gradi tožnik, namreč ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte. V prilogi 2 sedaj veljavne Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje so namreč enostavni objekti tisti, ki so izvedeni kot enoetažni objekti in imajo površino do vključno 20 m2. Garaže so praviloma nezahtevni objekti v enoetažni izvedbi, površine do vključno 50 m2. Podobno je določala tudi Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/2008, 99/2008), ki je veljala v času, ko je tožnik pridobil odločbo o dovolitvi priglašenih del in pričel z gradnjo. Ta je v 12. členu določala, da se za enostavni objekt šteje le objekt, ki je po tej uredbi določen kot enostavni objekt, med drugim tudi enoetažni pritlični objekt s tlorisno površino do 4 m2 in višino najvišje točke do največ 2 m, katerega streha je hkrati strop nad prostorom. Sodišče ugotavlja, da teh pogojev sporni objekt ne izpolnjuje in to ne po prej veljavni in tudi ne po sedaj veljavni uredbi. Tudi če dimenzije navedenega objekta, ki jih je ugotovil inšpektor in so navedene v izpodbijani odločbi, res ne bi ustrezale dejanskim, kot to zatrjuje tožnik, v obravnavanem primeru ne gre za enostaven objekt že zato, ker ne gre za stavbo v enoetažni izvedbi. Ni namreč sporno, da ima objekt pod pritličjem tudi klet, prav tako tožnik ne oporeka ugotovitvi, da je nadzidal prej obstoječi objekt. Tožnikova zahteva, da bi inšpektor moral počakati do zaključka gradnje in šele nato oceniti objekt, glede na tako ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljena. Ta ugotovitev hkrati vodi do zaključka, da spornega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, pač pa gre za manj zahteven objekt, za gradnjo katerega pa bi tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje.

13. Kot je bilo pojasnjeno že v 9. točki te obrazložitve, pomeni gradnjo novega objekta tudi izvedba del, s katerimi se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Že iz fotografij, ki so v upravnem spisu, je razvidno, da tožnik prej obstoječi objekt ni le preuredil, tako kot mu je dopuščala odločba o dovolitvi priglašenih del, pač pa ga v pretežnem delu odstranil iz zgradil na novo, torej ga rekonstruiral, nadzidal in z novim zidom tudi razširil, kar pa pomeni, da gre na novogradnjo in s tem za objekt, za gradnjo katerega bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje in kar dodatno utemeljuje odločitev tožene stranke.

14. Sodišče povzema, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da bi moral tožnik za gradnjo spornega objekta pridobiti gradbeno dovoljenje in ne le odločbo o dovolitvi priglašenih del, za gradnjo zidu pa tudi soglasje ZVNKD. Gradbeni inšpektor je zato, skladno z določbo 152. člena ZGO-1, pravilno odredil ustavitev gradnje in odstranitev postavljenega objekta, razen ostankov prej obstoječega. Skladno s tem je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.