Jedro

Prošnja za azil je vložena z namenom prisilne odstranitve iz države, tudi v primeru, če je prosilec ne vloži brez odlašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 14.12.2006. Z njim je tožena stranka na podlagi 5. odstavka 27. člena in iz razlogov 1. in 3. alinee 1. odstavka omenjenega člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2 Uradni list RS, št. 51/06) tožniku kot prosilcu za azil omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 13.12.2006 od 13.40 ure do 13.3.2007 do 13.40 ure.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila okoliščine iz 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, na podlagi katerih ji zakon daje pooblastilo, da prosilcu za azil začasno omeji gibanje v azilnem domu ali drugem ustreznem objektu ministrstva, pristojnega za notranje zadeve. Tožnik svoje identitete ni mogel izkazati z nobenim dokumentom ali listino, ki je v njegovi državi predpisana, in s katero se istovetnost lahko dokazuje, oziroma z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost; njegovi izjavi, da od osmega leta starosti dalje ni zapuščal pekarne, v kateri naj bi živel, pa ni prisodilo verodostojnosti (razlog iz 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil). Podan pa naj bi bil tudi sum, da tožnik zavaja oziroma zlorablja postopek v smislu 36. člena ZAzil, saj je za azil zaprosil s precejšnjim zamikom po prihodu v našo državo (oziroma po stiku z državnimi organi), in to šele po nastanitvi v centru za tujce. Njegova izjava, da naj bi prošnjo za azil, sestavljeno že ob prvem zaslišanju na policiji, vtaknil v žep sodni tolmač, naj ne bi bila verodostojna, saj je sodni tolmač zaupanja vredna oseba (razlog iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil).

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, napačne uporabe materialnih predpisov ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da naj bi bilo sklepanje sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, da je podan sum zlorabe oziroma zavajanja azilnega postopka, napačno. Sklicuje se na težave pri prevodih, zaradi česar naj bi bil napačno razumljen. Prosilec ima možnost kadarkoli zaprositi za azil, spreminjanje njegove volje pa zgolj kaže na težko psihično situacijo, v kateri je bil po večdnevnem potovanju. Omejitev gibanja v Centru za tujce ni dopustna, saj gre za policijski dom, ki ni pod nadzorom azilnega doma. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijana sodba.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke o omejitvi gibanja tožniku kot prosilcu za azil temelji na razlogih določenih v 1. (ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil) in 3. alinei (sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona) 1. odstavka 27. člena ZAzil. S pritožbo v upravnem sporu pa je izpodbijana odločitev o začasni omejitvi gibanja, kolikor temelji na razlogu, določenem v 3. alinei 1. odstavka omenjenega člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo (določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena in 36. člen ZAzil) pravilno uporabljeno. V določbi 1. odstavka 27. člena ZAzil so taksativno našteti razlogi, zaradi katerih se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje. Eden izmed razlogov je tudi sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 36. člena omejenega zakona. Po navedeni določbi se za zavajanje in zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje za azil z namenom odložitve prisilne odstranitve iz države (5. alinea 36. člena ZAzil). V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da tožnik za azil ni zaprosil ob prihodu v Republiko Slovenijo oziroma ob prvem stiku z državnimi organi, ampak šele po tem, ko so ga zaradi prisilne odstranitve iz Slovenije odpeljali v Center za tujce. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za ugotovitev razloga iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena Zazil ter za uporabo določbe 5. odstavka 27. člena ZAzil. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pavšalne tožnikove navedbe o tem, da je njegovo spreminjanje volje posledica težke psihične situacije po več dnevnem potovanju.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na izvajanje omejitve gibanja. Z določbo 3. odstavka 27. člena ZAzil je namreč določeno, da se omejitev gibanja izvaja ne le v zato namenjenem objektu azilnega doma ampak tudi v drugih ustreznih objektih ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.

Pritožnik ni navedel, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, določenem v 3. odstavku 75. člena ZUS-1 (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Ugotovilo je, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožnik zatrjevano zmotno ugotovitev dejanskega stanja utemeljuje zgolj z navedbo, da sklepanje tožene stranke, da je podan sum zlorabe oziroma zavajanje azilnega postopka ni pravilno. Zato s sklicevanjem na omenjeni pritožbeni razlog ne more uspeti.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da je treba tožnikovo pritožbo obravnavati kot pritožbo v skladu z navedeno zakonsko določbo ZUS-1. Ker po presoji vrhovnega sodišča niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena v povezavi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1.