Jedro

V primeru, ko se izvršuje soposest tako, da vsak od solastnikov poseduje določen del stvari; pogodba, ki predstavlja zakonito podlago posesti, pa se nanaša na solastniški delež, priposestvovanje takšnega solastniškega deleža ni v nasprotju s konceptoma posesti in solastnine. Deljena posest v takšnem primeru utemeljuje delitev pravice, ne delitve stvari.

Posest tožnikovega pravnega prednika je temeljila na kupni pogodbi, ki je bila sklenjena s solastnikom nepremičnine, in ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena na nepristen način. Pritožbeno stališče, da bi morali takšno pogodbo skleniti vsi solastniki, je napačno. V skladu s tedaj veljavnim drugim odstavkom 14. člena ZTLR (smiselno enako določa sedaj veljavni SPZ v tretjem odstavku 66. člena) je namreč solastnik lahko razpolagal s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov. Dopustno samostojno razpolaganje solastnika z njegovim idealnim delom pomeni prav pravno razpolaganje, saj se idealni del v pravnem prometu obnaša kot stvar.

Izrek

I. Pritožba druge toženke se zavrže. II. Pritožba prve toženke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. ustavilo postopek glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna na svoje stroške sprožiti postopek parcelacije in v njem sodelovati tako, da bo mogoče razparcelirati zemljišče parc. št. 2450/1, k. o. X, na način, da bo tisti del, ki ga tožnik kot dobroverni posestnik uporablja in uživa in je opredeljen v točki 2 tožbenega zahtevka, dobil novo parcelno številko; II. dopustilo spremembo tožbe s 30. 11. 2017; III. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine ID znak 000-2450/1-0, k. o. X, ki neposredno meji na parcele 2452/3, 2449, 2450/2, k. o. X, in v naravi predstavlja del objekta s katastrsko številko 1667, del dvorišča in del dostopne poti, vse v izmeri 581 m2; IV. ugotovilo, da je tožnik do 581/3148 v breme solastniškega deleža prve toženke solastnik nepremičnine ID znak 000-2450/1, k. o. X; V. ugotovilo, da je tožnik do 3/16 v breme solastniškega deleža prve toženke solastnik nepremičnine ID znak 000-2450/3, k. o. X in V. v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. Zoper II., IV. in V. točko navedene odločbe se pritožuje tožena stranka (op. toženki), tožnik pritožbe ne vlaga. Toženki uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlagata, da odločitev v izpodbijanem delu spremeni tako, da spremembe tožbe ne dopusti in zavrne tožbeni zahtevek.

Menita, da postavitev spremenjenega zahtevka glede nepremičnine parc. št. 2450/3 in dodatnega podrednega zahtevka glede nepremičnine parc. št. 2450/1, k. o. X, ni pripomogla k dokončni ureditvi razmerij med strankama, pač pa povzroča nove spore, saj bo treba sprožiti postopek za razdružitev solastnine. Sicer pa je tožnik postavil spremenjeni tožbeni zahtevek glede nepremičnine 2450/1 tako, da ga ni mogoče preizkusiti, saj priposestvovanje na idealnem delu nepremičnine ni mogoče, glede podrejenega zahtevka v zvezi z nepremičnino 2450/3 pa tožnik ni ponudil trditvenih in dokaznih predlogov, da je lastnik parcele do celote.

Sodba je tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče na eni strani obrazloži, da je tožnik pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem na realnem delu zemljišča v naravi, medtem ko mu je prisodilo idealni delež na celotni nepremičnini, kar se izključuje. Sodišče je ugodilo spremenjenemu in podrednemu zahtevku, ki sta nesklepčna, ker priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine ni mogoče, o čemer se je izrekla sodna praksa (II Ips 178/2009). Tožnik je zatrjeval izključno lastninsko pravico na realnem delu nepremičnine, kar pa se izključuje s priposestvovanjem solastniškega deleža na celotni nepremičnini.

Sodišče tudi zmotno šteje, da je bila posest tožnika oz. njegovega prednika zakonita. Pritožnici menita, da pogodba ni veljavna, saj bi morala biti sklenjena z vsemi takratnimi solastniki parcele št. 2450, poleg tega je prodajalec V. J. razdelil solastnino brez soglasja drugih dveh solastnikov. Sodišče se do pravne veljavnosti sklenjenih pogodb ni opredelilo, čeprav je za ugotovitev zakonitosti posesti potrebno ugotoviti obstoj veljavnega pravnega naslova. Zmotno pa je tudi ugotovilo dejansko stanje glede dobrovernosti posesti. Pravni prednik je vedel, da ni postal zakoniti lastnik dela zemljišča, ker se ni mogel vpisati v zemljiško knjigo, vedel je tudi, da se druga toženka kot solastnica s prodajo dela nepremičnine oziroma z delitvijo nepremičnine ne strinja, saj soglasja za parcelacijo ni podala. Če bi se, bi se lahko tožnik vpisal v zemljiško knjigo. CSD je res dal v imenu J. J. soglasje za parcelacijo, a takšno soglasje ne more nadomestiti soglasja druge toženke, ki je bila njegova skrbnica. Toženka je bila le obveščena o soglasju CSD, kar pa ne pomeni, da se je s parcelacijo strinjala, kot to meni sodišče. Zmotno je sodišče tudi presodilo trditve o prepirih in pogovorih glede dostopa toženk do njihovega zemljišča, ki je bil onemogočen zaradi tožnikovega objekta. Toženki oziroma njuni predniki se niso strinjali z zasedbo v obliki postavitve objektov. Sodišče sicer obrazloži, da je bil sporen le način rabe, ne pa sama raba spornih zemljišč, kar je nejasno, saj se v konkretnem primeru raba in način rabe ne razlikujeta. Podana pa je tudi pomanjkljiva dokazna ocena izjave Z. J., ki dokazuje, da se ostala solastnika nista strinjala ne s prodajo dela nepremičnine ne s parcelacijo, zato tožnik ali njegov prednik nista mogla posedovati sporne nepremičnine v dobri veri. Sicer pa njegove pisne izjave sodišče sploh ne bi smelo upoštevati, ker je priča umrla, tožena stranka pa je zahtevala njegovo neposredno zaslišanje.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba druge toženke ni dovoljena, pritožba prve toženke ni utemeljena.

O pritožbi druge toženke

5. Z izpodbijano sodbo je v IV. in V. točki izreka ugotovljeno, da je tožnik v breme solastniškega deleža prve toženke solastnik nepremičnin parc. št. 2450/1 in 2450/3, k. o. X. Sodišče prve stopnje je torej v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko (VI. točka izreka). Ta pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe in sodbo ne more imeti, zato je višje sodišče njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. odstavek 343. člena ZPP).

O pritožbi prve toženke

6. Pritožnica neutemeljeno izpodbija dovolitev spremembe tožbe. Tožnik je predlagal spremembo tožbe1 po 185. členu ZPP, ki terja privolitev tožene stranke. Vendar pa lahko sodišče na podlagi 1. odstavka 185. člena ZPP dovoli spremembo, čeprav tožena stranka temu nasprotuje, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da se sprememba tožbe dovoli, ker je tudi obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka smotrno za dokončno ureditev (vsebinskega) razmerja med strankama glede lastninske pravice. S tem je preprečena nova pravda o (ne)obstoju lastninske pravice na spornih nepremičninah.2 Tožena stranka vprašanje smotrnosti spremembe tolmači napačno. V tem oziru se presoja le procesna smotrnost, ta pa je podana vselej, ko se z dovolitvijo prihrani ali prepreči nova pravda in se tekoča pravda ne obremeni preveč.3 Načelo ekonomičnosti namreč zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora.

7. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnikov oče v letu 1990 oziroma 1991 od solastnika V. J. kupil 3/16 nekdanje nepremičnine parc. št. 2450 (kasneje se je parcelirala), ki je v času sklenitve pogodbe merila le še 3148 m24. V času sklenitve pogodbe sta bila poleg prodajalca solastnika še J. J. do 5/16 in druga toženka do 8/16 (1/2). Predmet pogodbe je bil torej solastniški delež, dodatno pa je bilo označeno, da gre za površino 591 m2. Iz parcele št. 2450 so nastale tri nove (parc. št. 2450/1, 2450/2 in 2450/3), pri čemer je v zemljiški knjigi na spornih parcelah št. 2450/1 in 2450/3 lastninska pravica vpisana na drugo toženko in prvo toženko, na vsako do 1/2. Na celotni parceli 2450/3 stoji (del) objekta, na delu parcele 2450/1 pa (preostali) del objekta, ograjeno dvorišče in del poti. Ugotovljeno je bilo še, da je tožnik (pred tem njegov pravni prednik) uporabljal parcelo št. 2450 v delu, ki ustreza vsaj kupljenemu 3/16 solastniškemu deležu (591 m2). Tožnik oziroma njegov pravni prednik je (so)posest izvrševal tako, da je izključno posedoval del parcele št. 2450. V posesti je imel del parcele št. 2450/1 (na delu kjer je del objekta, ograja in del poti) ter celotno parcelo št. 2450/3 (kjer je na celotni parceli ostali del objekta).

8. V pritožbenem postopku je sporno predvsem vprašanje, ali je tožnik lahko priposestvoval idealni delež na obravnavanih nepremičninah, glede na stališče, da bi bilo priposestvovanje idealnega dela nepremičnine v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari.5 Sodna praksa ne vztraja več pri tako tako strogo zastavljenem stališču.6 V obravnavani situaciji, ko je tožnikova posest temeljila na pogodbi, sklenjeni z enim od solastnikov (katere predmet je bil solastniški delež tega solastnika), pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da ni podlage za priposestvovanje lastninske pravice na določenem delu nepremičnine. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (1. odstavek 14. člena ZTLR). Posest solastnikov se lahko izvršuje na več načinov.7 Lastniška posest se torej lahko izvaja tudi kot soposest (bodisi skupno posedovanje cele stvari ali primer, ko vsak od solastnikov poseduje del stvari). Pritožbeno sodišče sprejema materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, ko se izvršuje soposest tako, da vsak od solastnikov poseduje določen del stvari; pogodba, ki predstavlja zakonito podlago posesti, pa se nanaša na solastniški delež, priposestvovanje takšnega solastniškega deleža ni v nasprotju s konceptoma posesti in solastnine. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da deljena posest v takšnem primeru utemeljuje delitev pravice, ne delitve stvari.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila posest tožnika oziroma njegovega pravnega prednika v zahtevani priposestvovalni dobi (od nakupa do leta 2001) zakonita. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja pravne veljavnosti prodajne pogodbe. To je razvidno iz razlogov v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje pojasni, da pogodbi dajeta podlago za zakonito posest, kar implicira obstoj veljavnosti pogodbe. ZTLR za zakonito posest šteje posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ki ni pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Ta pravni naslov mora biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica (npr. prodajna pogodba, darilna pogodba), ni pa zadosten pravni naslov, ki daje zgolj pravico do uporabe stvari (npr. zakup, najem).8 Posest tožnikovega pravnega prednika je temeljila na kupni pogodbi, ki je bila sklenjena s solastnikom nepremičnine, in ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena na nepristen način.

10. Pritožbeno stališče, da bi morali takšno pogodbo skleniti vsi solastniki, je napačno. V skladu s tedaj veljavnim 2. odstavkom 14. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR)9 je namreč solastnik lahko razpolagal s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov. Dopustno samostojno razpolaganje solastnika z njegovim idealnim delom pomeni prav pravno razpolaganje, saj se idealni del v pravnem prometu obnaša kot stvar.10 V postopku je bilo ugotovljeno, da takratna solastnika parcele št. 2450 (druga toženka in J. J.11), ki je bila kmetijsko zemljišče, predkupne pravice nista uveljavljala, pritožnica pa ne trdi in ni trdila, da bi bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s tedaj veljavnimi kogentnimi določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Tudi pritožbeno zatrjevanje, da je prodajalec s pogodbo samovoljno razdelil solastnino brez soglasja drugih dveh solastnikov, ni razlog za njeno neveljavnost. Sicer pa je bilo v postopku ugotovljeno ravno nasprotno - da tožnik s pogodbo le z enim solastnikom ne dokazuje dogovora o delitvi solastnine med solastniki. Razlogi, zaradi katerih se tožnik oziroma njegov prednik ni vpisal v zemljiško knjigo, ob presoji zakonitosti posesti niso odločilni.

11. Dobra vera se, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, domneva (3. odstavek 72. člena ZTLR), obstoj slabe vere mora dokazati nasprotna stranka, v konkretnem primeru tožena. To ji tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo. Glede na to, da je izčrpne in pravilne razloge o tem navedlo že sodišče prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene očitke.

12. Zgolj dejstvo, da se tožnikov pravni prednik na podlagi popolne pogodbe iz leta 1991 ni vpisal v zemljiško knjigo12, ni samo po sebi okoliščina, ki bi narekovala zaključek o njegovi in tožnikovi slabi veri.13 Prizadevanje tožnikovega prednika in tožnika urediti zemljiškoknjižno stanje izkazuje njuno prepričanje, da je sporno zemljišče v njuni (so)lasti in da morata dejansko stanje le še urediti v javnih evidencah. Vsebina overjene pisne izjave priče Z. J. (priloga A11)14 potrjuje ravno to in ne nasprotno, kot zmotno meni pritožba. Tudi v postopku ugotovljena dejstva, da tožnik oziroma njegov pravni prednik nista imela soglasja tretje solastnice (druge toženke) za parcelacijo, ne ovrže domneve o dobrovernem izvrševanju posesti. Nesoglasje o delitvi solastnine (s parcelacijo) ni okoliščina, ki bi morala vzbuditi sum, da pravni prednik oziroma tožnik ni (so)lastnik stvari. Razpolagala sta s pogodbo o nakupu, pri čemer je tožnik vstopil na podlagi oporočnega dedovanja (vsebine oporoke) v položaj zapustnika v prepričanju, da je nepremičnina sestavni del očetove zapuščine. Da sta tožnikov oče in tožnik pri izvrševanju posesti ravnala pošteno, potrjuje tudi ugotovitev, da pravni prednik prve toženke in toženki vse do leta 2013 niso uveljavljali svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri tožniku oziroma predniku vzbudil dvom o sopripadnosti stvari. Ni bilo okoliščin, na podlagi katerih bi lahko domneval, da nepremičnina ne pripada tudi njemu.

13. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženki (oz. druga toženka in predniki prve toženke) uporabi zemljišča niso nasprotovali vsaj v času desetletne priposestvovalne dobe, ima oporo v celoviti in popolni oceni dokaznega gradiva (izpovedi tožnika, prič D. L. in M. M. ter prve toženke in skrbnika druge toženke). Razlogi o tem v 24. do 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so jasni, popolni in življenjsko logični. Posplošene trditve, da so oporekali (so)posesti, je ne ovržejo. Ugotovljeno je, da je težava v dostopu (prednikov) toženk do T. nastala zaradi naknadne gradnje avtoceste, ki jim je tako preprečila neposreden dostop iz njihovih zemljišč na T., kar pomeni, kot pravilno presodi sodišče prve stopnje, da je bil sporen kvečjemu način rabe obravnavane nepremičnine, ne pa sama (so)posest tožnika oziroma njegovega prednika.

14. Pritožba prve toženke torej ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Zaradi pritožbenega neuspeha, pritožnici sami krijeta pritožbene stroške, odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrženju oz. zavrnitvi pritožbe.

1 Glede nepremičnine 2450/3 je v tožbi najprej predlagal, da se ugotovi, da je njen solastnik do 11/16, nato pa je na naroku spremenil (povečal) zahtevek, saj je uveljavljal, da je lastnik te parcele do celote.Glede parcele 2450/1 pa je v pritožbi zahteval, da se ugotovi, da je lastnik dela te nepremičnine, ki meji na tri druge nepremičnine in opisal kaj v naravi predstavlja, na naroku pa je uveljavljal še podredni zahtevek (poleg prvotnega), da se ugotovi, da je solastnik te nepremičnine do 581/3148. 2 Ugotovitev solastninske pravice sicer terja v primeru nesporazuma o delitvi stvari v solastnini nadaljnji postopek delitve solastnine v nepravdnem postopku, a je z objektivno spremembo tožbe preprečena nova pravda o vprašanju lastništva nepremičnine, kar je odločilno. 3 Prim. VSL sklep II Cp 3995/2009. 4 Zaradi gradnje avtoceste je bil del prvotno večjega zemljišča odvzet. 5 Sodba in sklep VS RS II Ips 178/2009. 6 Prim. odločbe VS RS II Ips 301/2016 in VSL II Cp 1762/2012 in II Cp 3356/2015. 7 Lahko jo, če je to mogoče, izvršujejo vsi soposestniki hkrati, lahko se izvršuje sukcesivno, lahko jo izvršuje en posestnik za vse ali pa nekdo tretji za vse. 8 VS RS sodba II Ips 323/2016. 9 Smiselno enako določa sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik v 3. odstavku 66. člena. 10 V. Rijavec v: red. M Juhart in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 337. 11 Prva toženka je pravna naslednica J. J. in V. J. (njen oče). 12 Težave so nastale zaradi odvzema dela (prvotno večjega) zemljišča za gradnjo avtoceste. 13 Zavzemanje pritožnice, da bi morala biti za obstoj dobrovernosti priposestvovalca solastnina vpisana v zemljiški knjigi, pomeni materialnopravno zmotno odrekanje možnosti zunajknjižnega priposestvovanja na podlagi prej veljavne določbe 28. člena ZTLR. 14 Ki ga sodišče zaradi smrti med postopkom ni moglo zaslišati, sicer pa je tožena stranka z izjavo soglašala, saj se je nanjo tudi sklicevala kot dokaz in njene vsebine ni problematizirala. V pritožbi pa tudi ne pojasni, zakaj je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati v dokazne namene. Dodati pa velja, da jo je upoštevalo kot dodatni dokaz poleg izpovedi priče M., glede nastopa težav pri dostopu zaradi gradnje avtoceste (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).