Jedro

Načelo zakonitosti, ki spada med temeljna načela, ne le upravnega postopka, temveč pravne države nasploh, v konkretni zadevi pomeni, da toženec spodbud ne more dodeljevati po prosti presoji okoliščin, na katere se sklicuje posamezen prosilec, temveč je pri tem vezan na veljavne predpise. Odlok kot predpis, ki neposredno ureja dodeljevanje vzpodbud, mu v obravnavani zadevi dodelitve spodbude ne dovoljuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Iz obrazložitve izhaja, da že iz javnega poziva, na podlagi katerega je tožnica vložila svojo vlogo, izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju s sprejetim odlokom o načrtu kakovosti zraka ne more biti dodeljena, če občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Tudi Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana določa, da na območjih, kjer je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, upravičenci ne morejo pridobiti spodbud za vgradnjo električnih toplotnih črpalk. Po tem odloku občina za namen dodeljevanja subvencij zagotovi tožniku podatke o meji območja, kjer je kot prednostni način ogrevanja določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina, na zemljiško parcelo natančno. Tožničin objekt se nahaja na parceli št. 46 k.o. ..., kjer je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina ali daljinsko ogrevanje, zato spodbuda za vgradnjo toplotne črpalke za centralno ogrevanje ne more biti dodeljena. Toženec posebej poudarja, da mu pravna podlaga, na katero je vezan pri odločanju, neglede na tožničine navedbe v postopku ne omogoča drugačne odločitve.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se je pred vgradnjo toplotne črpalke dvakrat posvetovala pri A., kjer so ji pojasnili, da njenega objekta ni mogoče priključiti ne na plin, ne na daljinsko ogrevanje. Meni, da je zato upravičena do subvencije Eko sklada in poudarja, da se je odločila za najvarčnejšo in najčistejšo obliko ogrevanja. Dodaja še, da je tožnikovo subvencijo za vgradnjo toplotne črpalke med drugimi prejel tudi njen sosed, ki prebiva na istem območju kot ona. Obdobje 5 let, v katerem je predvidena širitev plinskega in toplovodnega omrežja, šteje za predolgo s stališča varstva okolja in sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne tožencu v ponoven postopek.

3. Toženec v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter posebej poudarja načelo zakonitosti, na katerega je vezan pri odločanju. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Kot pravilno navaja toženec, Odlok Vlade RS o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok) v drugem odstavku 4. člena določa, da upravičenci do spodbud za vgradnjo električnih toplotnih črpalk za ogrevani stavb iz predpisa, ki ureja vzpodbujanje učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije, in predpisa, ki ureja zagotavljanje prihrankov energije pri končnih odjemalcih, do teh spodbud niso upravičeni na območju, kjer je kot prednostni način ogrevanja določeno daljinsko ogrevanje ali raba zemeljskega plina. Med strankama niti ni sporno, da se tožničin objekt nahaja na takem območju, sporno pa je, ali je tožnica kljub temu – torej ne glede na navedeno določbo Odloka – upravičena do toženčeve subvencije.

6. Sodišče uvodoma poudarja, da ima toženec prav, da je pri odločanju vezan na zakon, podzakonske predpise iz splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. Gre za načelo zakonitosti, ki spada med temeljna načela, ne le upravnega postopka, temveč pravne države nasploh, in v konkretni zadevi pomeni, da toženec spodbud ne more dodeljevati po prosti presoji okoliščin, na katere se sklicuje posamezen prosilec, temveč je pri tem vezan na veljavne predpise. Kot že rečeno, mu Odlok kot predpis, ki neposredno ureja dodeljevanje vzpodbud, v obravnavani zadevi dodelitve spodbude ne dovoljuje.

7. Ker pa je sodišče pri odločanju vezano le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), je glede na tožničine navedbe, da ji je bila spodbuda odrečena zato, ker se njen objekt nahaja na območju, kjer je kot prednosten način ogrevanja določen zemeljski plin, na katerega pa se dejansko sploh ne more priključiti, preverilo še, ali je taka odločitev oziroma podzakonski akt, na katerem temelji, v skladu z zakonom.

8. Odlok je sprejet na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) po katerem Vlada na območju, ki je s predpisom določeno kot degradirano okolje, določi program ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovih delov na tem območju. Cilj te zakonske ureditve torej že na prvi pogled ni specifičen način razdeljevanja sredstev, iz katerega bi izhajala tožničina pravica do teh sredstev, temveč izboljšanje degradiranega okolja, torej v prvi vrsti zaščita temeljne pravice do zdravega življenjskega okolja. Enako izhaja tudi iz prvega člena Odloka.

9. Po drugi strani je pristojnost občine (med drugim) načrtovanja prostorskega razvoja in varstvo okolja na njenem območju (drugi odstavek 21. člena Zakona o lokalni samoupravi), v tem okviru pa je občina med drugim pristojna tudi za določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor (druga točka drugega odstavka 11. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, ki je veljal v času izdaje Odloka; ZPNačrt). V pristojnosti občine torej je, da za posamezna območja v okviru načina rabe prostora določi tudi pogoje varstva okolja. To med drugim stori tudi z Občinskim prostorskim načrtom (OPN; četrta točka 43. člena ZPNačrt). Kot že rečeno, med strankama ni sporno, da se zemljišče tožničinega objekta nahaja na območju, kjer je na opisani način predpisana prednostna uporaba zemeljskega plina.

10. Kolikor tožnica s sklicevanjem na spodbudo, ki je bila dodeljena njenemu sosedu, smiselno uveljavlja kršitev načela enakosti pred zakonom, sodišče meni, da iz opisane zakonske ureditve izhaja, da so položaji upravičencev do spodbud na različnih področjih sicer res urejeni različno, vendar to razlikovanje temelji na njihovem različnem dejanskem položaju in namenu zakonske ureditve. Sodišče k temu dodaja še, da pravilnost dodelitve spodbude tožničinemu sosedu v drugem postopku že smiselno ne more vplivati na vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločitve o njeni vlogi.

11. Sodišče zato ugotavlja, da tudi ob upoštevanju širše, zakonske podlage za sprejem izpodbijane odločbe, ni razloga, iz katerega bi bilo mogoče to odločbo šteti za nezakonito. Ali in v kakšni meri Mestna občina B. dejansko zagotavlja priklop lastnikov objektov na posamezno vrsto energenta in še bolj to, ali iz tega izvirajo kakršnekoli materialne obveznosti proti tožnici, bistveno presega okvir tega upravnega spora, zato se sodišče v ta vprašanja ne spušča. 12. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, med strankama niti niso bile sporne dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločba, temveč izključno razlaga pravne podlage za odločitev, zato je sodišče po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.