Jedro

V pravdi običajno nastopa tožnik kot upnik in toženec kot dolžnik iz materialnopravnega razmerja. Na podlagi takega razmerja je prvi aktivno in drugi pasivno legitimiran k stvari. Kadar pa zakon oziroma poseben predpis daje komu pravico, da sodno uveljavlja tujo materialno pravico, ta sicer nima stvarne aktivne legitimacije pač pa zgolj procesno. Tako procesno aktivno legitimacijo ima po določilu 131. člena Zakona o dedovanju (ZD) začasni skrbnik, ki je upravičen, da v imenu dedičev toži in je tožen, da izterjuje terjatve in podobno. Tak začasni skrbnik toži in je tožen kot organ v postopku (primerjaj: Juhart: Civilnoprocesno pravo 1961, stran 175 in naslednji; dr. Rijavec: Dedovanje 1999). Tako stališče, ki ima oporo v vsebini same spredaj citirane norme, je utemeljeno tudi zato, ker omogoča postavitev takega začasnega skrbnika tudi v primerih, ko po zapustniku sploh ni dedičev (ali vsaj to ni vedno znano vnaprej). Okolnost, da ta začasni skrbnik lahko nastopa kot zastopnik dedičev (kar je stališče vrste pravnih teoretikov kot na primer dr.

Zupančiča, dr. Gavelle) in kar je procesnopravno gledano manj (ali vsaj znotraj) ne jemlje začasnemu skrbniku kot organu spredaj ugotovljenega položaja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi svoj sklep z dne 27.3.1997, opr. št. P 122/97, s katerim je bilo naloženo tožencu, da mora izprazniti najete prostore. Tožencu je bilo tudi naloženo, da mora plačati najemodajalki tolarsko protivrednost 15.800 DEM z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka. Sodišče druge stopnje pa je toženčevi pritožbi delno ugodilo, tako da je razveljavilo izpraznitveni nalog (ker je toženec že med pravdo izpraznil najete prostore), odločbo o plačilu denarne terjatve pa je spremenilo v delu, ki se je nanašala na obresti, tako da je te dolžan toženec plačati od glavnice 14.400 DEM od 22.1.1997, od glavnice 1.400 DEM pa od 9.9.1997, vse v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Celje na dan plačila. V preostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v ustreznem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je v reviziji uveljavljal revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožničin zahtevek zavrne ali pa naj se sodba razveljavi. V reviziji zavrača ugotovitev, da je pasivno legitimiran v sporu ter trdi, da je bilo najemnik prostorov njegovo podjetje z omejeno odgovornostjo. Po nadaljnjih revizijskih izvajanjih je sporna tudi aktivna legitimacija, ker skrbnica, ki nastopa kot tožnica, ne more biti stranka ampak so to lahko le dediči pokojne najemodajalke. Ker najemojemalec ni bil obveščen, katera oseba je vstopila na mesto pokojne najemodajalke, ni mogel priti v zamudo, ki bi utemeljevala zamudne obresti. Sodba je tudi pomanjkljiva, ker ni podana ne aktivna in ne pasivna legitimacija in se glede tega tudi ne da preizkusiti.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta odločitev o tem, da sta v pravdi nastopajoči stranki aktivno oziroma pasivno legitimirani k sporu, pojasnili v dejanskem in pravnem pogledu dovolj izčrpno in razumljivo, tako da ta del odločitve po presoji revizijskega sodišča nima v reviziji očitanih pomanjkljivosti, ki bi kazale na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Nestrinjanje toženca z odločitvijo, ki se nanaša na stvarno legitimacijo strank v sporu, pa pomeni uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, o čemer bo govor v nadaljnjih razlogih. V okviru uradno dolžnega preizkusa je revizijsko sodišče ugotavljalo še, ali ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Vsa ostala revizijska izvajanja (z izjemo trditve o tem, da je bilo najemnik toženčevo podjetje in ne on sam, da ni vedel komu naj plačuje najemnino in podobno, ki so dejanske narave in ki jih po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dopustno uveljavljati v reviziji), so naperjena zoper materialnopravno presojo spora. Ta zadevajo aktivno legitimacijo tožeče in pasivno legitimacijo tožene stranke, ki da nista podani ter vprašanje toženčeve zamude in s tem utemeljenost denarnega zahtevka.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno sledeče: Tožnica je začasna skrbnica zapuščine pokojne R. K.. Ta je nekaj mesecev pred smrtjo (23.6.1996) sklenila s tožencem najemno pogodbo, s katero mu je dala v najem na svoji nepremičnini parc. št. 319/3 k.o. Celje delavnico za dogovorjeno mesečno najemnino 400 DEM. Toženec je plačal najemnino le za 4 mesece, po smrti najemodajalke najemnine ni več plačeval ter je najeti prostor vrnil 16.4.1997. Najemnina za 39 mesecev in pol (od decembra 1993 do 16.4.1997) znaša 15.800 DEM.

Začasna skrbnica je kot tožnica vložila zoper toženca tožbo 22.1.1997. Sodišči nižjih stopenj sta glede na take ugotovitve zaključili, da je bila začasna skrbnica procesno aktivno legitimirana k vložitvi tožbe, da je bil toženec najemnik spornih prostorov in da je zato dolžan plačati na tekoči račun zapustnice zapadlo najemnino 15.800 DEM v tolarski protivrednosti in zamudne obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled pri Banki Celje in sicer od zneska 14.400 DEM od 22.1.1997 dalje (ko je bila vložena tožba) in od zneska 1.400 DEM od 9.9.1997 dalje, prav tako v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Celje na dan plačila.

Po presoji revizijskega sodišča sta odločitvi sodišč nižjih stopenj (v obsegu kot je bilo dokončno odločeno na drugi stopnji) materialnopravno pravilni ter toženčeva revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Kar zadeva legitimacijo pravdnih strank, je ugotoviti sledeče: v pravdi običajno nastopa tožnik kot upnik in toženec kot dolžnik iz materialnopravnega razmerja. Na podlagi takega razmerja je prvi aktivno in drugi pasivno legitimiran k stvari. Kadar pa zakon oziroma poseben predpis daje komu pravico, da sodno uveljavlja tujo materialno pravico, ta sicer nima stvarne aktivne legitimacije pač pa zgolj procesno. Tako procesno aktivno legitimacijo ima po določilu 131. člena Zakona o dedovanju (ZD) začasni skrbnik, ki je upravičen, da v imenu dedičev toži in je tožen, da izterjuje terjatve in podobno. Tak začasni skrbnik toži in je tožen kot organ v postopku (primerjaj: Juhart: Civilnoprocesno pravo 1961, stran 175 in naslednji; dr. Rijavec: Dedovanje 1999). Tako stališče, ki ima oporo v vsebini same spredaj citirane norme, je utemeljeno tudi zato, ker omogoča postavitev takega začasnega skrbnika tudi v primerih, ko po zapustniku sploh ni dedičev (ali vsaj to ni vedno znano vnaprej). Okolnost, da ta začasni skrbnik lahko nastopa kot zastopnik dedičev (kar je stališče vrste pravnih teoretikov kot na primer dr. Zupančiča, dr. Gavelle) in kar je procesnopravno gledano manj (ali vsaj znotraj) ne jemlje začasnemu skrbniku kot organu spredaj ugotovljenega položaja. Glede na navedeno je bila torej tožnica kot začasna skrbnica aktivno procesno legitimirana k tožbi, s katero je iztoževala od toženca plačilo zapadle terjatve pokojne zapustnice v korist zapustničinega računa (v konkretnem primeru pri A Banki Celje).

Prav tako ni utemeljen v reviziji ponovljen ugovor, da toženec ni pasivno legitimiran k sporu. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je toženec kot fizična oseba zavezanec iz materialnopravnega razmerja z zapustnico. Tak zaključek ima tudi po presoji revizijskega sodišča potrebno podlago v dejanskih ugotovitvah, ki ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (kot je navedeno že spredaj). Zaključek, da je toženec pasivno legitimiran k sporu, je zato pravilen.

Ker je bilo ugotovljeno, da je terjatev iz naslova zapadle najemnine v višini 14.400 DEM zapadla pred vložitvijo tožbe 22.1.1997, ima odločitev, da mora toženec plačati zamudne obresti od navedenega datuma dalje, oporo v določilu 277. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZOR. Tožnica pa je po ugotovitvah nižjih sodišč opominjala toženca k plačilu tudi preostale terjatve v višini 1.400 DEM in to že 7.7.1997, zaradi česar je na isti pravni podlagi utemeljena tudi nadaljnja odločitev, da mora toženec plačati zamudne obresti od navedenega zneska od 9.9.1997 dalje.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženčevo revizijo v celoti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).