4. 1. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Antonetta Cornelia Verlouw - Van Raaij, Kraljevina Nizozemska, ki jo zastopa Odvetniška družba Krapenc in odvetniki, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji senata 14. decembra 2023 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1118/2019 z dne 16. 10. 2019 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3061/2015-III z dne 28. 1. 2019 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 675/2019 z dne 12. 3. 2020 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožničin odškodninski zahtevek za plačilo 183.148 EUR s pripadki zoper toženo stranko za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je pritožnica utrpela dne 21. 7. 2013 zaradi padca v adrenalinskem parku z višine 6,7 metra. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitvi sodišč temeljita na stališču, da ni podana niti objektivna odškodninska odgovornost (kar ni izpodbijano) niti krivdna odškodninska odgovornost upravljavca adrenalinskega parka (zavarovanca tožene stranke). Sodišči sta uporabili pravila o krivdni odgovornosti, pri čemer sta sprejeli stališče, ki se je v sodni praksi utrdilo v zadnjih letih v primerljivih dejavnostih, pri katerih organizator odgovarja le v primeru, če je škoda posledica kršitev njegovih pogodbenih obveznosti. Sodišči sta ugotovili, da škoda, ki jo je pritožnica utrpela, ni posledica kršitve pogodbenih obveznosti upravljavca adrenalinskega parka, saj je ta po oceni sodišč izkazal dolžno skrbnost s tem, ko je 1) pritožnici na način, ki ga je razumela, pojasnil potreben varnostni ukrep, tj. pripenjanje na jeklenico, 2) pritožnici pojasnil, naj se v primeru težav obrne na inštruktorja, ter 3) na začetno mesto izvedbe 6. vaje obesil tablo, na kateri je bilo jasno (tudi barvno) označeno, kako, kam in s katero vrvjo se je treba vpeti pred izvedbo vaje. Po stališču Višjega sodišča je izvajanje dejavnosti, v sklopu katere je varnost udeleženca odvisna od njegove pravilne izvedbe varnostnih ukrepov, dopustno. Višje sodišče se ob tem sklicuje na ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke deluje v skladu s profesionalnimi standardi na tem področju (konkretno standarda EN 15567/1 in EN 15567/2). Za nastanek škodnega dogodka je po stališču sodišča prve stopnje odgovorna pritožnica sama, ker se je "nepravilno (tudi nerazumno) na karabin na svojem varnostnem pasu vpela z elastično vrvico, ki je namenjena za poteg elementa," namesto da bi se "pripela z varovalno vrvjo (jeklenico)." Glede na ugotovitve sodišč naj bi pritožnica opustila dolžno skrbnost, ko se je na 6. vaji zavedala, da jo je postalo strah, pa kljub temu ni poklicala inštruktorja, temveč je nadaljevala z vajo in se napačno pripela na elastično vrv, namesto da bi se pripela (na rdeče označeno) jeklenico. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave in kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnica se sklicuje na odločbo št. Up-1099/18 z dne 12. 9. 2019 (OdlUS XXIV, 32), v kateri je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da v primerih, ko ima izvedensko mnenje odločilen pomen na odločitev sodišča, zaslišanje izvedenca strankam omogoča, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusijo. Opozarja, da v obravnavani zadevi izvedenec ni bil postavljen, čeprav naj bi bila njegova postavitev ključna za odločitev v zadevi. S tem naj bi sodišči kršili njeno pravico iz 22. člena Ustave. Prvotno naj bi sodišče za izvedenko postavilo Fakulteto za šport, ki pa naj bi odgovorila, da ni pristojna na izdelavo mnenja. Pritožnica trdi, da je za dokazovanje dejstva, da upravljavec parka ni ustrezno poskrbel za varnost udeležencev, predlagala izvedenca ustrezne stroke. Glede vprašanja o psihofizičnem stanju posameznika, ki stoji na majhnem podestu na višini 6,7 metra in ki ga zajame panika, pa naj bi predlagala izvedenca športne psihologije. Sodišče prve stopnje naj bi le skopo navedlo, da za odločitev o zahtevku zadostujejo že izvedeni dokazi in da izvedba dokaza z izvedencem ni potrebna, kar po mnenju pritožnice niso tehtni razlogi.

3.Pritožnica sodiščema očita, da sta glede konstrukcije in zasnove pustolovskega parka, varnosti, ki jo zagotavlja upravljavec pustolovskega parka, in usposobljenosti inštruktorjev v celoti sledili predstavnikom pustolovskega parka (lastnikoma in inštruktorjem), ne da bi preverili, kaj standarda (EN 15567/1 in EN 15567/2) dejansko določata. Sodišče naj standardov ne bi prebralo, saj ju v spisu sploh ni. Poleg tega naj bi sodišče na podlagi izpovedb navedenih prič zaključilo, da so vsi inštruktorji usposobljeni za varno opravljanje svojega dela. Pritožnica meni, da četudi bi sodišče standarda prebralo, se do teh vprašanj ne bi moglo opredeliti, ker naj ne bi imelo strokovnega znanja s tega področja. Sklicuje se na 243. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP), ki določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Meni, da ni dvoma, da sodišče nima znanja o tem, ali je pustolovski park skonstruiran tako, kot to določata omenjena standarda, in ali so aktivnosti v pustolovskem parku za obiskovalce zasnovane varno ter ali bi lahko bile zasnovane bolj varno. Navaja, da je podala trditve, da ne ustreza standardom dolžne skrbnosti, da je prišla v situacijo, ko je sploh imela možnost napačnega vpenjanja. Prav tako sodišče naj ne bi po izvedencu preverilo, ali je način seznanitve obiskovalcev ustrezen in primeren, ali je bil konkretni inštruktor usposobljen za opravljanje dela, ali varnostni standardi zahtevajo fizično prisotnost inštruktorjev pri vsaki vaji ter ali je bila v skladu s stroko ustrezno urejena možnost sestopa obiskovalcev. Za ta zahtevna tehnična vprašanja bi sodišče po mnenju pritožnice moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke. Pritožnica sodišču očita, da je pričam (lastnikoma in zaposlenim pustolovskega parka) glede vsebine standardov nekritično sledilo, namesto da bi s pomočjo neodvisnega strokovnjaka preverilo, ali je upravljavec parka naredil vse, kar je bilo potrebno in možno za zagotovitev varnosti uporabnikov. S tem naj bi sodišče toženi stranki dalo možnost vplivati na rezultat postopka, medtem ko pritožnica z drugimi dokazi (npr. izvedencem) naj ne bi mogla dokazati, da varnost ni bila ustrezno zagotovljena. Pritožnica meni, da ji zato ni bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Sodišče naj bi vzelo za verodostojne in resnične tehnične in varovalne rešitve, ki so jih predstavili predstavniki pustolovskega parka, ki so imeli interes, da uspejo v postopku. S tem naj bi bila pritožnici kršena pravica do kontradiktornega postopka. Nadalje pritožnica trdi, da bi sodišče z izvedencem športne psihologije moralo preveriti, v kakšnem psihofizičnem stanju se lahko znajde oseba, ki jo je strah ali jo zagrabi panika, ko obtiči na višini 6,7 metra in ne zna izvesti vaje. Sodišče naj bi sprejelo subjektivno oceno, da je pritožnica ravnala nerazumno, ne da bi njeno ravnanje objektivno ugotavljalo z mnenjem strokovnjaka. Če se je sodišče odločilo, da izvedenca ne bo postavilo, pa bi po mnenju pritožnice moralo opraviti ogled 6. vaje. Pritožnica trdi, da mora upravljavec parka poskrbeti za varnost v takšni meri, da do hujših poškodb ne more priti oziroma da dejavnost ne predstavlja tveganja za življenje.

4.Pritožnica meni, da dejavnosti pustolovskega parka (ki je umetna tvorba) ni mogoče primerjati s primeri iz sodne prakse, ki obravnavajo gorsko kolesarski spust in skok z jadralnim pedalom, pri katerih so uporabniki prepuščeni naravnim zakonitostim. Glede dejavnosti pustolovskega parka naj bi obstajala vrsta različnih pravil, priporočil in standardov, ki jih upravljavci adrenalinskega parka omenjajo in ki so namenjeni zagotavljanju varnosti. Sodna praksa naj bi se na ta pravila običajno sklicevala (pritožnica se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 70/98 z dne 26. 5. 1999), medtem ko se naj sodišči v izpodbijanih sodbah na pravila oziroma standarde ne bi opirali konkretno, temveč preko izpovedbe predstavnikov upravljavca, s čimer sodišči ne zadostita pravici do poštenega sojenja. Pritožnica poudarja, da sodišče v podobnih primerih (sklicuje se na več sodb višjih sodišč), v katerih se krivdna odgovornost tistega, ki se ukvarja s specifično dejavnostjo (npr. upravljavca smučišča, upravljavca letališča, upravljavca cestišča), ugotavlja s pomočjo strokovnjaka, da torej ta poda sodišču odgovore glede zagotavljanja varnosti in morebitnih potrebnih ali možnih izboljšav. V obravnavani zadevi naj bi sodišči s tem odstopili od sodne prakse in kršili pravico iz 22. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1118/2019 z dne 16. 10. 2019 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3061/2015-III z dne 28. 1. 2019 sprejelo v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave.

6.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 675/2019 z dne 12. 3. 2020 ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo 1. točko izreka tega sklepa na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Za sprejem ustavne pritožbe so se izrekli sodnica Kogovšek Šalamon ter sodnika Knez in Šorli. Senat Ustavnega sodišča je soglasno sprejel 2. točko izreka tega sklepa na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič.

dr. Matej Accetto

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Antonette Cornelie Verlouw – Van Raaij, Kraljevina Nizozemska, ki jo zastopa Odvetniška družba Krapenc in odvetniki, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 11. julija 2024

odločilo:

1.Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1118/2019 z dne 16. 10. 2019 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3061/2015-III z dne 28. 1. 2019 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

2.Pritožnica in nasprotna udeleženka sami nosita svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožnice Antonette Cornelie Verlouw – Van Raaij (ustavne pritožnice) za plačilo 183.148 EUR s pripadki zoper toženo stranko (Zavarovalnico Triglav, d. d., Ljubljana) za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je pritožnica utrpela 21. 7. 2013 zaradi padca v Pustolovskem parku Bled z višine 6,7 metra. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitvi sodišč temeljita na stališču, da ni podana niti objektivna odškodninska odgovornost (kar ni izpodbijano) niti krivdna odškodninska odgovornost upravljavca pustolovskega parka (zavarovanca tožene stranke). Sodišči sta uporabili pravila o krivdni odgovornosti, pri čemer sta sprejeli stališče, ki se je v sodni praksi utrdilo v zadnjih letih v primerljivih dejavnostih, pri katerih organizator odgovarja le v primeru, če je škoda posledica kršitev njegovih pogodbenih obveznosti. Sodišči sta ugotovili, da škoda, ki jo je pritožnica utrpela, ni posledica kršitve pogodbenih obveznosti upravljavca pustolovskega parka, saj je ta po oceni sodišč izkazal dolžno skrbnost s tem, ko je 1) pritožnici na način, ki ga je razumela, pojasnil potreben varnostni ukrep, tj. pripenjanje na jeklenico, 2) pritožnici pojasnil, naj se v primeru težav obrne na inštruktorja, ter 3) na začetno mesto izvedbe 6. vaje obesil tablo, na kateri je bilo jasno (tudi barvno) označeno, kako, kam in s katero vrvjo se je treba vpeti pred izvedbo vaje. Po stališču Višjega sodišča je izvajanje dejavnosti, v sklopu katere je varnost udeleženca odvisna od njegove pravilne izvedbe varnostnih ukrepov, dopustno. Višje sodišče se ob tem sklicuje na ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke deluje v skladu s profesionalnimi standardi na tem področju (to sta standarda EN 15567/1 in EN 15567/2). Za nastanek škodnega dogodka je po stališču sodišča prve stopnje odgovorna pritožnica sama, ker se je "nepravilno (tudi nerazumno) na karabin na svojem varnostnem pasu vpela z elastično vrvico, ki je namenjena za poteg elementa", namesto da bi se "pripela z varovalno vrvjo (jeklenico)". Glede na ugotovitve sodišč naj bi pritožnica opustila dolžno skrbnost, ko na 6. vaji kljub temu, da se je zavedala, da jo je postalo strah, ni poklicala inštruktorja, temveč je nadaljevala vajo in se napačno pripela na elastično vrv namesto na (rdeče označeno) jeklenico. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave in kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sklicuje se na odločbo št. Up-1099/18 z dne 12. 9. 2019 (OdlUS XXIV, 32), v kateri je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da v primerih, ko ima izvedensko mnenje odločilen pomen na odločitev sodišča, zaslišanje izvedenca strankam omogoča, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusijo. Opozarja, da v obravnavani zadevi izvedenec ni bil postavljen, čeprav naj bi bila njegova postavitev ključna za odločitev v zadevi. S tem naj bi sodišči kršili njeno pravico iz 22. člena Ustave. Prvotno naj bi sodišče za izvedenko postavilo Fakulteto za šport, ki pa naj bi odgovorila, da ni pristojna na izdelavo mnenja. Pritožnica trdi, da je za dokazovanje dejstva, da upravljavec parka ni ustrezno poskrbel za varnost udeležencev, predlagala izvedenca ustrezne stroke. Glede vprašanja o psihofizičnem stanju posameznika, ki stoji na majhnem podestu na višini 6,7 metra in ga zajame panika, pa naj bi predlagala izvedenca športne psihologije. Sodišče prve stopnje naj bi le skopo navedlo, da za odločitev o zahtevku zadostujejo že izvedeni dokazi in da izvedba dokaza z izvedencem ni potrebna, kar po mnenju pritožnice niso tehtni razlogi.

3.Pritožnica sodiščema očita, da sta glede konstrukcije in zasnove pustolovskega parka, varnosti, ki jo zagotavlja upravljavec pustolovskega parka, in usposobljenosti inštruktorjev v celoti sledili predstavnikom pustolovskega parka (lastnikoma in inštruktorjem), ne da bi preverili, kaj standarda (EN 15567/1 in EN 15567/2) dejansko določata. Sodišče prve stopnje naj standardov ne bi prebralo, saj ju v spisu sploh ni. Poleg tega naj bi na podlagi izpovedb navedenih prič zaključilo, da so vsi inštruktorji usposobljeni za varno opravljanje svojega dela. Pritožnica meni, da četudi bi sodišče standarda prebralo, se do teh vprašanj ne bi moglo opredeliti, ker naj ne bi imelo strokovnega znanja s tega področja. Sklicuje se na 243. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP), ki določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Meni, da ni dvoma, da sodišče nima znanja o tem, ali je pustolovski park skonstruiran tako, kot to določata omenjena standarda, in ali so aktivnosti v pustolovskem parku za obiskovalce zasnovane varno ter ali bi lahko bile zasnovane bolj varno. Navaja, da je podala trditve, da ne ustreza standardom dolžne skrbnosti, da se je sploh znašla v položaju, ko je imela možnost napačnega vpenjanja. Prav tako sodišče naj ne bi po izvedencu preverilo, ali je način seznanitve obiskovalcev ustrezen in primeren, ali je bil konkretni inštruktor usposobljen za opravljanje dela, ali varnostni standardi zahtevajo fizično prisotnost inštruktorjev pri vsaki vaji ter ali je bila v skladu s stroko ustrezno urejena možnost sestopa obiskovalcev. Za ta zahtevna tehnična vprašanja bi sodišče po mnenju pritožnice moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke. Pritožnica sodišču očita, da je pričam (lastnikoma in zaposlenim pustolovskega parka) glede vsebine standardov nekritično sledilo, namesto da bi s pomočjo neodvisnega strokovnjaka preverilo, ali je upravljavec parka naredil vse, kar je bilo potrebno in možno za zagotovitev varnosti uporabnikov. S tem naj bi sodišče toženi stranki dalo možnost vplivati na rezultat postopka, medtem ko pritožnica z drugimi dokazi (npr. izvedencem) naj ne bi mogla dokazati, da varnost ni bila ustrezno zagotovljena. Pritožnica meni, da ji zato ni bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Sodišče naj bi vzelo za verodostojne in resnične tehnične in varovalne rešitve, ki so jih predstavili predstavniki pustolovskega parka, ki so imeli interes, da uspejo v postopku. S tem naj bi bila pritožnici kršena pravica do kontradiktornega postopka. Nadalje pritožnica trdi, da bi sodišče z izvedencem športne psihologije moralo preveriti, v kakšnem psihofizičnem stanju se lahko znajde oseba, ki jo je strah ali jo zagrabi panika, ko obtiči na višini 6,7 metra in ne zna izvesti vaje. Sodišče naj bi sprejelo subjektivno oceno, da je pritožnica ravnala nerazumno, ne da bi njeno ravnanje objektivno ugotavljalo z mnenjem strokovnjaka. Če se je sodišče odločilo, da izvedenca ne bo postavilo, pa bi po mnenju pritožnice moralo opraviti ogled 6. vaje. Pritožnica trdi, da mora upravljavec parka poskrbeti za varnost v takšni meri, da do hujših poškodb ne more priti oziroma da dejavnost ne pomeni tveganja za življenje.

4.Pritožnica tudi meni, da dejavnosti pustolovskega parka (ki je umetna tvorba) ni mogoče primerjati s primeri iz sodne prakse, ki obravnavajo gorskokolesarski spust in skok z jadralnim pedalom, pri katerih so uporabniki prepuščeni naravnim zakonitostim. Glede dejavnosti pustolovskega parka naj bi obstajala vrsta različnih pravil, priporočil in standardov, ki jih upravljavci pustolovskega parka omenjajo in ki so namenjeni zagotavljanju varnosti. Sodna praksa naj bi se na ta pravila običajno sklicevala (pritožnica se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 70/98 z dne 26. 5. 1999), medtem ko naj se sodišči v izpodbijanih sodbah na pravila oziroma standarde ne bi opirali konkretno, temveč preko izpovedbe predstavnikov upravljavca, s čimer ne zadostita pravici do poštenega sojenja. Pritožnica poudarja, da sodišče v podobnih primerih (sklicuje se na več sodb višjih sodišč) krivdno odgovornost tistega, ki se ukvarja s specifično dejavnostjo (npr. upravljavca smučišča, upravljavca letališča, upravljavca cestišča), ugotavlja s pomočjo strokovnjaka, da torej ta poda sodišču odgovore glede zagotavljanja varnosti in morebitnih potrebnih ali možnih izboljšav. V obravnavani zadevi naj bi sodišči s tem odstopili od sodne prakse in kršili pravico iz 22. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-645/20 z dne 4. 1. 2024 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper pravnomočno odločitev sodišč o zavrnitvi odškodninskega zahtevka pritožnice, ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 675/2019 z dne 12. 3. 2020 pa ni sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz pravde, tj. Zavarovalnici Triglav, ki je na ustavno pritožbo odgovorila.

6.Ta v odgovoru na ustavno pritožbo trdi, da pritožnici pravica iz 22. člena Ustave ni bila kršena. Poudarja, da sodišče presodi, kateri od predlaganih dokazov so pomembni za odločitev. Izvedenec naj bi se običajno postavljal za ugotavljanje zahtevnih dejanskih vprašanj, v konkretnem primeru pa naj bi bila dejanska vprašanja v zadostni meri razjasnjena z drugimi dokazi (listinami, fotografijami, pričami), zato naj bi sodišče pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem. Neutemeljen naj bi bil očitek pritožnice, da je sodišče napravilo zaključke izključno na podlagi izpovedbe predstavnikov upravljavca pustolovskega parka in nanje oprlo sodbo, saj naj bi sodišče upoštevalo tudi izpovedbe vseh ostalih prič in listinske dokaze. Nasprotna udeleženka trdi, da bi pritožnica morala zatrjevano kršitev, tj. neizvedbo dokaza z izvedencem, skladno z 286.b členom ZPP uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zatrjuje, da naj bi imel pustolovski park v času nesreče veljaven certifikat o skladnosti s standardi, ki ga je izdalo akreditirano podjetje, kar naj bi potrjevalo, da so bili izpolnjeni varnostni standardi za t. i. javno uporabo. V zvezi z očitkom pritožnice, da standardov ni v spisu, nasprotna udeleženka navaja, da standardi načeloma niso obvezni, razen če se zakonodaja nanje sklicuje ali jih povzema in s tem postanejo del materialnega prava. Pritožnica naj ne bi zatrjevala kršitve nobenega konkretnega določila standardov. Nasprotna udeleženka meni, da glede na to, da je pritožnica sama povedala, da jo je zajela panika, na kar je odreagirala na zatrjevan, nepravilen način, izvedenec psiholog ali športni psiholog naj ne bi bil potreben. Pravi, da so bili uporabniki v skladu s 3. točko pravil pustolovskega parka, ki so tudi v angleškem jeziku, pisno opozorjeni, da je pustolovski park primeren za osebe, ki nimajo psihofizičnih težav z višino. Trdi, da je splošno znano, da oseba v stanju strahu ali panike lahko nepredvidljivo reagira, zato mora vsak uporabnik sam te svoje posebne okoliščine poznati in ustrezno presoditi, ali se bo udeležil vseh aktivnosti, ki jih ponuja park. Nasprotna udeleženka meni, da pritožnica tudi ni predlagala ustreznega izvedenca, saj niti Planinska zveza Slovenije niti Združenje gorskih vodnikov Slovenije nista vpisana v register izvedencev in se ne ukvarjata z ureditvijo pustolovskih parkov. Poleg tega pritožnica naj ne bi postavila trditev o tem, kaj ni bilo storjeno za varnost, pa bi moralo biti. Za nekonkretizirano vprašanje pritožnice, ali je bilo za varnost storjeno vse, kar je potrebno in možno, pa naj ne bi bilo treba postaviti izvedenca. Nasprotna udeleženka trdi, da se določena vprašanja, na katera naj bi na željo pritožnice odgovoril izvedenec, nanašajo na materialnopravno presojo, kar je v domeni sodišča. Nekatera dejanska vprašanja pa naj bi bila splošno znana ali med strankama nesporna, zatorej za odgovor nanje naj ne bi bilo potrebno strokovno znanje izvedenca. To, da v pustolovskem parku ni varovalnih mrež, naj bi bilo nesporno. Vprašanje, ali bi mreže morale biti, pa je stvar materialnopravne presoje, kar naj bi sodišče prve stopnje obrazložilo v 24. točki obrazložitve sodbe. Vprašanje, ali je padec z višine tipično tveganje, naj bi bilo stvar materialnopravne presoje. Nasprotna udeleženka trdi tudi, da popolne preprečitve možnosti, da uporabnik krši navodila, od upravljavca pustolovskega parka ni možno pričakovati (kar naj bi bilo obrazloženo v 24. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), za takšno materialnopravno presojo naj tudi ne bi bilo potrebno izvedensko mnenje. Iz (17. točke obrazložitve) sodbe sodišča prve stopnje naj bi izhajalo, da bi morala biti pritožnica ob upoštevanju "zlatega pravila" na jeklenico vseskozi pripeta z vsaj enim (od dveh) karabinov. Nasprotna udeleženka trdi, da je vzrok nesreče pritožničino neupoštevanje "zlatega pravila" za varno uporabo parka. Zatrjuje, da po sodni praksi pri prostovoljnih športnoadrenalinskih aktivnostih tudi udeleženec prevzame določeno tveganje. Predlaga, naj Ustavno sodišče zavrne ustavno pritožbo in pritožnici naloži v plačilo njene stroške odgovora.

7.V odgovoru na navedbe nasprotne udeleženke pritožnica navaja, da ne drži, da sodišče izvedenca postavi za ugotavljanje zahtevnih dejanskih vprašanj. Skladno z 243. členom ZPP naj bi sodišče izvedenca postavilo za vsa strokovna vprašanja, za katera sámo nima znanja, pri tem pa ZPP naj ne bi ločeval med zahtevnimi in nezahtevnimi dejanskimi vprašanji. Pritožnica trdi, da se v obravnavanem primeru postavlja več zahtevnih strokovnih vprašanj v zvezi s konstrukcijo in zasnovo pustolovskega parka (ali je pustolovski park pravilno tehnično zasnovan, ali je skladen s standardoma, na katera se sklicuje sodišče) in v zvezi z varnostjo (ali mora pustolovski park zagotoviti ustrezna varovala na višini 6,7 metra) ter možnostjo preprečitve tragičnega dogodka. Odgovor na strokovna vprašanja bi moral podati izvedenec, ki ga je pritožnica predlagala, pri čemer naj ne bi bilo pomembno, ali je vpisan v register sodnih izvedencev ali ne. Iz enotne sodne prakse naj bi izhajalo, da če izvedenca, ki je vpisan v imenik izvedencev za določeno področje, ni, potem sodišče lahko postavi tudi izvedenca, ki ni vpisan v imenik izvedencev. Pritožnica navaja, da je Fakulteta za šport sodišče glede izvedenca napotila na Planinsko zvezo Slovenije in na Združenje gorskih vodnikov Slovenje, zatorej bi sodišče moralo preveriti, ali pri teh organizacijah imajo strokovnjake za to področje. Šele če bi se izkazalo, da jih nimajo, bi moralo sodišče iskati izvedenca v tujini. Sicer pa sodišče do te dileme naj ne bi prišlo, ker je zmotno presodilo, da strokovnega znanja ne potrebuje. Pritožnica nasprotuje trditvi nasprotne udeleženke, da je sodišče upoštevalo izpovedbe še drugih prič (ker jih ni) ter da je upoštevalo tudi predložene listine (ki pa naj ne bi podale odgovorov na izpostavljena strokovna vprašanja). Četudi bi se sodišče pri svoji odločitvi oprlo na zaslišanje priče, ki ni predstavnik pustolovskega parka, bi po mnenju pritožnice še vedno kršilo njeno pravico do poštenega sojenja, ker mora sodišče za strokovna vprašanja postaviti ustreznega izvedenca, saj ne more slediti le izpovedbi prič, ki imajo interes za izid postopka. Pritožnica pravi, da ne drži, da je izgubila pravico do grajanja procesne napake, ker kršitve na naroku ni grajala, saj sodišče na naroku zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, in ni bila seznanjena z odločitvijo sodišča in njenimi razlogi. Glede standardov prritožnica navaja, da bi jih morala v pravdi kot dokaz predložiti zavarovalnica, saj se je nanje sklicevala. Pravi, da se je sodišče sklicevalo na standarda EN 15567/1 in EN 15567/2, čeprav ju v vpisu ni. Pritožnica se ne strinja, da je sodišče pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem psihološke stroke oziroma športnim psihologom, saj naj bi bil dokaz potreben za odgovor na vprašanje, ali bi upravljavec pustolovskega parka moral in mogel pričakovati, da oseba na višini 6,7 metra lahko napačno reagira. Pritožnica navaja, da je v postopku pred sodiščem trdila, da bi upravljavec na to moral in mogel računati, pri tem pa se je sklicevala na varnostne rešitve drugih pustolovskih parkov. Prepričana je, da je to, da se je prostovoljno udeležila aktivnosti, in to, da je lahko računala, da jo zajame panika, lahko vplivalo le na njen soprispevek, ne pa na izključitev odškodninske odgovornosti upravljavca pustolovskega parka. Pavšalno navajanje sodišča v sodbi in nasprotne udeleženke v odgovoru na ustavno pritožbo, da popolne varnosti ni mogoče zagotoviti in da drugi pustolovski parki niso primerljivi s Pustolovskim parkom Bled, še dodatno kažejo na nepošteno sojenje, saj svojih stališč sodišče in nasprotna udeleženka ne obrazložita, ker za to nimata znanja. Glede na navedeno pritožnica vztraja, da je ustavna pritožba utemeljena.

8.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3061/2015-III.

B.

9.Pritožnica je v pravdi za plačilo odškodnine v znesku 183.148 EUR s pripadki za škodo, ki jo je utrpela zaradi padca v pustolovkem parku z višine 6,7 metra, predlagala pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca ustrezne stroke. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokaza z izvedencem, čeprav naj bi bila njegova postavitev ključna za odločitev v zadevi, s tem pa naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnica sodišču očita, da naj ne bi imelo strokovnega znanja za to, da bi odgovorilo na zahtevna tehnična vprašanja, zato bi moralo izvesti dokaz z neodvisnim strokovnjakom – izvedencem, namesto da je glede vsebine standardov nekritično sledilo pričam (predstavnikom pustolovskega parka, ki so imeli interes, da uspejo v postopku). S tem naj bi sodišče nasprotnemu udeležencu omogočilo, da vpliva na rezultat postopka, medtem ko pritožnici te možnosti ni dalo, zato naj ji ne bi bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja.

10.V skladu z 22. členom Ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Upoštevaje ustaljeno ustavnosodno presojo, so osrednje razsežnosti 22. člena Ustave pravica strank do enakopravnosti (t. i. enakost orožij), pravica do kontradiktornega postopka oziroma do izjavljanja in prepoved sodniške samovolje.[1] Iz 22. člena Ustave izhaja, da mora sodišče voditi postopek ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. S tem temelji na spoštovanju človekove osebnosti, saj vsakomur zagotavlja možnost priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka.[2]

11.V pravdnem postopku mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Zahteva za "enakost orožij", to je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave.[3] Pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku je sicer del pravice do izjave in je kot taka varovana z 22. členom Ustave. Ta pravica ni neomejena, vendar morebitne omejitve ne smejo iti na škodo zahteve po enakopravnem položaju (enakosti orožij) strank, ki v postopku nastopajo.[4] Pravica stranke, da predlaga dokaze, ima na drugi strani obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno (razumno) obrazložiti.[5] Zahteva po razumni utemeljitvi zavrnitve dokaznega predloga ima svoj temelj v prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti.[6]

12.Tudi z vidika prvega odstavka 6. člena EKČP je pomembno, da sodišče stranko obravnava na način, ki je ne postavlja v neenakopraven položaj v razmerju do nasprotne stranke, in da ji s spoštovanjem načela kontradiktornosti zagotovi pošten dokazni postopek.[7] ESČP poudarja, da je načelo enakosti orožij le ena od značilnosti širšega pojma poštenega sojenja, in je že sprejelo stališče, da je postavitev izvedenca pomembna za presojo, ali je bilo spoštovano načelo enakosti orožij.[8]

13.Vprašanja, kakšni so strokovni standardi glede konstrukcij plezalnih poti oziroma plezalnih objektov v pustolovskem parku in kakšni so strokovni standardi glede načina varovanja obiskovalcev v pustolovskem parku in kakšen varnostni sistem velja v obravnavanem pustolovskem parku ter kakšni so strokovni standardi glede upravljanja pustolovskega parka, so strokovna vprašanja. Izvedenec je svojevrstno dokazno sredstvo. Člen 243 ZPP določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Njegova naloga je zagotoviti sodniku tista splošno razgledanost presegajoča znanja, ki jih sodnik nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča.[9] Izvedenec je na sodnikova navodila vezani strokovni pomočnik sodišča.[10] Sodniku je v pomoč pri ugotavljanju dejstev in razumevanju njihovega pomena ter pri ugotavljanju vsebine pravnih standardov, seveda kadar so ta spoznanja dosegljiva šele z uporabo specifičnih strokovnih znanj.[11] Izvedenca določi sodišče, pri čemer lahko to pred odločitvijo, koga bo določilo za izvedenca, da strankam možnost, da se o tem izjavijo (prvi in drugi odstavek 244. člena ZPP). Izbira izvedenca je torej naloga sodišča, že zato je neutemeljen očitek nasprotne udeleženke, da pritožnica ni predlagala ustreznega izvedenca. Po drugem odstavku 245. člena ZPP se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. ZPP torej omogoča, da sodišče določi izvedenca izven seznama sodnih izvedencev, ker je določba instrukcijske narave, ki le olajšuje iskanje in izbiro izvedenca.[12] Prav tako se sme izvedensko delo zaupati tudi strokovni instituciji (tretji odstavek 245. člena ZPP). Izvedenec, ki ga določi sodišče, pa ni pomemben zgolj zaradi posredovanja strokovnega znanja, ampak tudi zato, ker ima zaradi svojega položaja v sodnem postopku funkcijo nevtralnega in nepristranskega pomočnika sodišča.[13] O tem, kdaj naj sodišče postavi izvedenca, obstajata v teoriji dve naziranji: (1) po prvem je za presojo potrebnosti postavitve izvedenca odločilno konkretno strokovno znanje sodišča, (2) po drugem pa naj sodnik ne precenjuje svojega strokovnega znanja in naj se v dvomu raje obrne na izvedenca.[14] V prid prvega govori dobesedna razlaga (strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga), za drugo pa načelo kontradiktornosti ter pravica stranke, da se izreče.[15] Kdaj je potreben izvedenec, je načeloma prepuščeno presoji sodišča. Vendar pa je treba upoštevati, da stališče sodišča, da zaradi lastnega strokovnega znanja ne določi izvedenca, stranko prikrajša za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj, saj je izvedensko mnenje predmet razprave in kritike na obravnavi, na kateri stranki sodelujeta.[16] Prav zagotavljanje pravice do kontradiktornosti pri obravnavi strokovnih vprašanj, torej varovanje človekovih pravic v sodnem postopku, narekuje, da je treba dati drugemu naziranju prednost; zato naj se sodišče v dvomu, ali ima sámo strokovno znanje ali ne, raje odloči za postavitev izvedenca.[17]

14.V obravnavani pravdi je pritožnica predlagala dokaz z izvedencem ustrezne stroke glede dveh dokaznih tem: (a) ustreznosti varnostnih ukrepov v pustolovskem parku in morebitnih pomanjkljivosti glede varnostnih ukrepov ter (b) vplivu strahu in panike na ravnanje povprečnega uporabnika parka z razpoložljivo varnostno opremo (glede t. i. subjektivnega elementa). Kot izhaja iz pravdnega spisa, je sodišče prve stopnje s sklepom št. P 3061/2015-III z dne 10. 4. 2018 (list. št. 222–225 pravdnega spisa) za izvedenko določilo Fakulteto za šport, Univerzo v Ljubljani. Iz navedenega sklepa izhajajo zahtevna vprašanja v zvezi z varnostjo v pustolovskem parku, na katera naj izvedenka odgovori. V omenjenem sklepu sodišče, sklicujoč se na 243. člen ZPP, obrazloži, da sodišče postavi izvedenca, če je za ugotovitev relevantnih dejstev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje sprva ocenilo, da potrebnega strokovnega znanja s področja varnosti v pustolovskem parku nima, in da za tovrstno tematiko ni imenovan noben sodni izvedenec.[18] Postavljena izvedenka Fakulteta za šport je z dopisom z dne 17. 5. 2018 (list. št. 229 pravdnega spisa) sporočila, da ne razpolaga s strokovnjakom, ki bi lahko izdelal zaprošeno mnenje, ter je sodišče napotila, da bi morda ustreznega strokovnjaka imeli pri Planinski zvezi Slovenije ali Združenju gorskih vodnikov Slovenije.[19] Iz pravdnega spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe pri predlaganih organizacijah, ali imajo strokovnjaka s tega področja. Iz kasnejše sodbe sodišča prve stopnje[20] pa izhaja, da je sodišče opustilo izvedbo dokaza z izvedencem, kar je utemeljilo s tem, da je postavljena izvedenka sporočila, da nima strokovnjaka, ki bi izdelal zaprošeno izvedensko mnenje, in da za odločitev o zahtevku zadostujejo izvedeni dokazi (glej 7. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Druge predlagane dokaze je sodišče kot nepotrebne zavrnilo (torej tudi dokaz z izvedencem).[21] Ker je sodišče prve stopnje (šele) v sodbi (torej po zadnjem naroku za glavno obravnavo) podalo razloge za opustitev izvedbe dokaza z izvedencem, pritožnica niti ni imela možnosti uveljavljati očitke zoper neizvedbo dokaza z izvedencem že v postopku pred sodiščem prve stopnje.[22] Pritožbeno sodišče je splošno obrazložitev o razlogih za zavrnitev dokaza z izvedencem dopolnilo in dovolj prepričljivo zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem (psihologom oziroma športnim psihologom) glede druge dokazne teme (pod točko b, 14. točka obrazložitve), spregledalo pa je, da je pritožnica predlagala postavitev izvedenca tudi glede prve dokazne teme (pod točko a, 14. točka obrazložitve), kar je pritožnica izčrpno grajala v pritožbi (na 8. in 9. strani pritožbe).[23] Ob tem je pritožbeno sodišče v 11. opombi sodbe podalo nepravilno interpretacijo pritožničine vloge z dne 13. 6. 2018 (list. št. 231 pravdnega spisa; gre za odziv pritožnice na prej navedeni dopis Fakultete za šport). Sodišče je menilo, da je pritožnica "pojasnila, da se ji zdi primernejši izvedenec športne psihologije". Vendar pa to iz omenjene vloge pritožnice ne izhaja. Pritožnica je menila, da naj sodišče pred imenovanjem Združenja gorskih vodnikov Slovenije za izvedenca preveri, ali bo izvedenec poleg tehničnih vprašanj o ustreznih varovalnih ukrepih znal upoštevati tudi subjektivni element (in le v tem delu je pritožnica predlagala strokovnjaka s področja športne psihologije). Ustavno sodišče se ne opredeljuje do vprašanja, ali sta sodišči zavrnitev dokaznih predlogov zadostno obrazložili, je pa treba dejstvo, da je Višje sodišče povsem spregledalo, da je pritožnica predlagala postavitev izvedenca tudi glede prve dokazne teme, in omenjeno napačno interpretacijo pritožničine vloge upoštevati pri presoji, ali je bila pritožnici v obravnavanem postopku kot celoti zagotovljena pravica do poštenega sojenja.

15.Bistveno je, da sodišče prve stopnje zavrnitev dokaza z izvedencem glede prve dokazne teme (pod točko a, 14. točka obrazložitve) ni utemeljilo s tem, da ima sámo potrebno strokovno znanje, in tudi odločitev pritožbenega sodišča ne temelji na takšni oceni. Sodišče prve stopnje je pomanjkanje strokovnega znanja zapolnilo s tem, da se je glede strokovnih vprašanj in strokovnih standardov oprlo na izpovedbe prič Andraža Korena (direktorja Pustolovskega parka Bled),[24] Matije Korena (konstruktorja navedenega pustolovskega parka)[25] ter inštruktorjev tega parka. Sodišče standardov, po katerih naj bi deloval obravnavani pustolovski park, EN 15567/1 in EN 15567/2 oziroma ustreznih slovenskih standardov SIST EN 15567/1 in SIST EN 15567/2, ni vpogledalo, temveč se je na to, kaj naj bi navedena standarda določala, sklicevalo preko izpovedb omenjenih prič, ki so vse povezane s Pustolovskim parkom Bled.

16.Obravnavana odškodninska zadeva terja odgovore na zahtevna strokovna vprašanja. Očitno je tudi, da ima izvedenski dokaz v odškodninskem sporu, v katerem je treba odgovoriti na vprašanje o strokovnih standardih glede konstrukcij plezalnih poti oziroma plezalnih objektov v pustolovskem parku, o strokovnih standardih varovanja v takšnem parku in varnostnem sistemu, ki obstaja v obravnavanem pustolovskem parku, ter strokovnih standardih glede upravljanja pustolovskega parka, odločilen pomen za izid pravdnega postopka. Ustavno sodišče ocenjuje, da so to vprašanja, za katera sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, in da brez izvedenca ne more ugotoviti vzroka zatrjevane škode niti podati sodbe o morebitni odškodninski odgovornosti zanjo.

17.Ustavno sodišče ne dvomi, da imajo zgoraj navedene priče (direktor, konstruktor in inštruktorji pustolovskega parka), na katere sta se sodišči prve in druge stopnje sklicevali, določeno strokovno znanje s področja gradnje, varovanja in upravljanja pustolovskih parkov. Kadar ima izvedensko mnenje odločilen (usoden) pomen za odločitev sodišča, je ključno, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, ob predpostavki, da ga je stranka predlagala in substancirala, kajti le tako je stranki zagotovljena enakost orožij.[26] Iz pravice do enakosti orožij izhaja, da mora sodišče, kadar nima ustreznega strokovnega znanja z določenega področja, za razrešitev strokovnih vprašanj izvesti dokaz z izvedencem, ob predpostavki, da je stranka takšen dokaz predlagala in substancirala.[27] Izvedba dokaza z izvedencem je še pomembnejša v sporih, v katerih na eni strani nastopa stranka – laik, ki terja odškodnino zaradi zatrjevanih varnostnih pomanjkljivosti pri izvajanju določene dejavnosti, in na drugi strani izvajalec dejavnosti, ki je na svojem področju strokovnjak, oziroma zavarovalnica, pri kateri ima izvajalec dejavnosti zavarovano svojo odgovornost. Izvedenec, ki ga v sodnem postopku določi sodišče, ima namreč status nevtralnega in nepristranskega pomočnika sodišča.[28] To je razlog, da ima izvedensko mnenje v primerjavi z drugimi dokaznimi sredstvi pomembno težo. Izvedenec sodniku posreduje znanje, ki je potrebno za normativno konkretizacijo določenega pravnega standarda (npr. skrbnost, ki se zahteva v določenem poklicu ali dejavnosti), torej za spoznanje zgornje premise sodniškega silogizma.[29] Sama normativna konkretizacija pravnega standarda je sicer v izključni kompetenci sodnika, vendar je mogoča le s pomočjo znanja, ki ga sodniku posreduje izvedenec.[30] Izvedenec, ki ga postavi sodišče, s podajo izvedenskega mnenja zagotavlja sodišču strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, hkrati pa strankam v sodnem postopku zagotavlja tudi nepristranskost izvedenskega mnenja. Stališče sodišča prve stopnje, da se dokaz z izvedencem zavrne, ker za odločitev zadostujejo že izvedeni dokazi, nedopustno posega v enakost orožij strank; Višje sodišče pa te kršitve ni odpravilo.

18.Izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča zagotavlja nevtralnost, strokovnost in nepristranskost,[31] medtem ko priče, zlasti če so tesno povezane z eno stranko (npr. direktor, konstruktor in inštruktorji pustolovskega parka), pri podajanju strokovnih standardov, ki veljajo v določenem poklicu ali določeni dejavnosti, ne nastopajo v vlogi nevtralnega in nepristranskega izvedenca. Poleg tega je neposreden predmet dokazovanja z izvedenci strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, torej abstraktna pravila znanosti, stroke in posebnih izkušenj, in šele posredno konkretna dejstva, ki jih izvedenec ugotavlja v okviru sodnega procesa.[32] Predmet dokazovanja pri priči pa je zasliševanje o konkretnih dejstvih in stanjih, ki jih je priča zaznala zunaj procesa.[33] Zato z vidika pravice iz 22. člena Ustave ni sprejemljivo, da priča namesto izvedenca podaja sodišču abstraktna pravila znanosti in stroke ter posebne izkušnje ter mu tako poda manjkajoče strokovno znanje. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z zahtevo po enakosti orožij pravdnih strank (te kršitve pa ni saniralo pritožbeno sodišče) tudi zato, ker se je glede strokovnih vprašanj sklicevalo na izpovedi prič (predstavnikov pustolovskega parka (direktorja, inštruktorjev) in konstruktorja tega parka), čeprav je očitno, da to presega predmet dokazovanja s pomočjo prič. Sodišče je pritožnici v sporu, v katerem je torej odločilno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zavrnilo dostop do takšnega znanja. Pritožnica tako v odškodninskem sporu ni mogla voditi učinkovite (enakopravne) obrambe. V nasprotju z zahtevo po enakosti orožij in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je zaključek sodišča prve stopnje (ki ga je potrdilo Višje sodišče), da za določitev o zahtevku zadostujejo že izvedeni dokazi in da se zato kot nepotreben zavrne dokaz z izvedencem s področja gradnje, varovanja in upravljanja pustolovskih parkov.

19.Glede na to, da je (a) sodišče prve stopnje kljub pomanjkanju strokovnega znanja zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z izvedencem (z obrazložitvijo, da za odločitev o zahtevku zadostujejo že izvedeni dokazi) in (b) da se je hkrati glede strokovnih vprašanj sklicevalo na izpovedi prič, čeprav to presega predmet dokazovanja s pomočjo prič, ter (c) da je pritožbeno sodišče pri utemeljitvi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca spregledalo, da je pritožnica predlagala postavitev izvedenca tudi glede prve dokazne teme, in (č) da je pritožbeno sodišče nepravilno interpretiralo pritožničino vlogo, Ustavno sodišče ocenjuje, da pritožnici v obravnavani pravdi, v kateri ima izvedensko mnenje odločilen pomen za odločitev sodišča o upravičenosti do odškodnine, ni bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja.

20.Glede na ugotovljeno kršitev pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje (1. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

21.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagani dokaz z izvedencem. Kolikor bi se izkazalo, da strokovnjaka s tega področja v Republiki Sloveniji ni, pa bo sodišče za izvedbo dokaza z izvedencem moralo pritegniti oziroma določiti tujega strokovnjaka za to področje, kar je pritožnica tudi predlagala.

23.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-460/14 z dne 5. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 28/15, in OdlUS XXI, 10), 6. točka obrazložitve.

[2]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.

[3]Prav tam.

[4]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-220/05 z dne 29. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 34/07, in OdlUS XVI, 49), 9. točka obrazložitve.

[5]Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004 (Uradni list RS, št. 33/04, in OdlUS XIII, 45), 9. točka obrazložitve, in št. Up-680/14 z dne 5. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 36/16, in OdlUS XXI, 31), 9. točka obrazložitve.

[6]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve, in sklep Ustavnega sodišča št. Up-286/00 z dne 5. 3. 2001, 2. točka obrazložitve.

[7]Prvi odstavek 6. člena EKČP stranki zagotavlja pravico do poštenega sojenja, kar se odraža tudi pri jamstvih v dokaznem postopku. V skladu z ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) mora biti vsaki od strank zagotovljena razumna možnost, da predstavi svoje argumente – vključno z dokazi – pod pogoji, ki je ne postavljajo v bistveno manj ugoden položaj kot nasprotno stranko. Primarno so nacionalna sodišča poklicana, da presodijo, ali je posamezni dokaz formalno dopusten ali ne. Vendar pravila o dopustnosti dokaza lahko tudi kršijo načelo enakosti orožij in kontradiktornost postopka ali kako drugače prizadenejo poštenost postopka.

[8]Glej sodbo ESČP v zadevi Shulepova proti Rusiji z dne 11. 12. 2008, 62. točka obrazložitve.

[9]Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-460/14 z dne 5. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 28/15, in OdlUS XXI, 10), 14. točka obrazložitve.

[10]J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 474. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-460/14, 14. točka obrazložitve.

[11]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-460/14.

[12]Glej sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 187/2014 z dne 21. 1. 2016. Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 512/2016 z dne 15. 6. 2016 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 821/2019 z dne 16. 10. 2019.

[13]Primerjaj J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (ur.), nav. delo, str. 472.

[14]Prav tam, str. 476, ki se glede prvega stališča sklicuje na J. Juharta (Civilno procesno pravo FLRJ Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 388), glede drugega stališča pa na S. Triva, V. Belajac, M. Dika (Građansko parnično procesno pravo, 6. izdaja, Narodne novine, Zagreb 1986, str. 434).

[15]J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (ur.), nav. delo.

[16]Primerjaj prav tam.

[17]Podobno prav tam, str. 477, in V. Rijavec, Dokaz z izvedenci, Podjetje in delo, št. 6–7 (2012), str. 1399 in nasl.

[18]Sodišče prve stopnje je imelo očitno v mislih imenik sodnih izvedencev, ki ga na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 22/18 – v nadaljevanju ZSICT) upravlja Ministrstvo za pravosodje. Javni del tega imenika je na podlagi četrtega odstavka 22. člena ZSICT objavljen na spletni strani navedenega ministrstva.

[19]Pritožnica je v vlogi z dne 28. 1. 2019 sodišču predlagala, naj pripravo izvedenskega mnenja naroči pri drugem ustreznem slovenskem ali tujem strokovnjaku, če meni, da navedeni organizaciji nista primerni za njegovo pripravo.

[20]Ni nepomembno, da je prvotni sklep o imenovanju izvedenca izdala ista sodnica, ki je kasneje izdala sodbo, ne da bi izvedla dokaz z izvedencem.

[21]Ustavno sodišče se ne opredeljuje do očitka pritožnice, da je sodišče le skopo navedlo, da za odločitev o zahtevku zadostujejo že izvedeni dokazi in da izvedba z izvedencem ni potrebna, kar pa po mnenju pritožnice naj ne bi bili tehtni razlogi. Navedeni očitek bi bilo mogoče razumeti v smislu, da sodišče zavrnitev dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnilo oziroma ga je nezadostno obrazložilo (torej z vidika kršitve pravice iz 22. člena Ustave). Pritožnica je omenjeni očitek uveljavljala v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče do njega ni opredelilo. V predlogu za dopustitev revizije pa pritožnica ni uveljavljala, da se pritožbeno sodišče do očitka o neobrazloženi oziroma nezadostni obrazložitvi zavrnitve dokaznega predloga izvedenca ni opredelilo, zato tega očitka ni vsebinsko (materialno) izčrpala.

[22]Primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP.

[23]Opombo 11 v izpodbijani sodbi Višjega sodišča je mogoče razumeti tudi tako, da pritožnica neizvedbe dokaza z izvedencem v pritožbi sploh ni grajala. S takšno oceno se Ustavno sodišče ne strinja. Pritožba pritožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje v upoštevnem delu navaja: "Sodišče bi strokovno pomoč izvedenca zagotovo potrebovalo. Na to odkazuje že osnovno nerazumevanje postopkov za izvajanje varnosti. Sodišče v sodbi zaradi pomanjkljivega znanja in izkušenj vse čas govori o 'vpenjanju varovalne vrvi na karabin', medtem ko je pravilno govoriti o 'vpenjanju karabina na vrv'. Sodišče bi se z ogledom ali postavitvijo izvedenca moralo prepričati, ali so predhodne vaje, ki tožnici (in ostalim članom družine) niso delale težav (na oranžni in zeleni stopnji), identične vaji št. 8 na modri stopnji ali pa morda obstaja, poleg višine, razlika med njimi, ki je povzročila zmedo in naposled tožničino napačno vpenjanje karabinov na gumijasto vrv […] Tožeča stranka je podala nemalo očitkov v povezavi z nestrokovnim ravnanjem upravljavca adrenalinskega parka ter pomanjkljivimi varnostnimi ukrepi. Tožnica je mnenja, da bi sodišče, glede na to, da gre za specifično (razmeroma mlado in nedefinirano oziroma nenormirano) dejavnost, moralo v zvezi z zgornjimi aspekti pridobiti mnenje strokovnjaka izvedenca o tem, ali je zavarovanec tožene stranke resnično storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi odvrnil nevarnost, ki preti vsakokratnemu obiskovalcu, za katero bi mogel in moral vedeti […] Glede na zgoraj navedeno tožeča stranka meni, da bi sodišče za ugotovitev in razjasnitev vseh relevantnih dejstev potrebovalo strokovno znanje, s katerim ni razpolagalo, in bi zato moralo postaviti izvedenca, ki bi pripomogel k ugotovitvi in razjasnitvi pravnorelevantnih dejstev […] Tožeča stranka meni, da je sodišče storilo procesno kršitev pravdnega postopka, ko ni postavilo izvedenca, ki bi podal mnenje glede ustrezne varnosti, morebitnih ukrepov za preprečitev škodnega dogodka […] (243. člen ZPP). To pa je po mnenju tožnice vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

[24]Tako iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je priča Andraž Koren izpovedal:

da pustolovski park deluje po standardu EN 15567/2 in da ta standard ne predpisuje obveznega oziroma predvidenega števila inštruktorjev na število obiskovalcev (22. točka obrazložitve);

da je delo inštruktorjev (med drugim), da gledajo in poslušajo, kaj se v parku dogaja, in da ni bistveno, da obiskovalec inštruktorja vidi, bistveno je, da inštruktor udeleženca sliši (22. točka obrazložitve);

da nobeden izmed takšnih pustolovskih parkov nima varovalnih mrež, saj tak način varovanja udeležencev s prej omenjenimi standardi ni predviden (24. točka obrazložitve).

[25]Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je priča Matija Koren izpovedal:

da morajo biti pustolovski parki zgrajeni oziroma da morajo nato delovati oziroma biti upravljani skladno s standardoma EN 15567/1 in EN 15567/2; ta standarda določata konstrukcijske zahteve samega parka in zahteve za upravljanje plezalnih parkov (22. točka obrazložitve);

da mora inštruktor z določenih točk vizualno nadzorovati dogajanje v parku in da mora biti v takšni bližini ali oddaljenosti od plezalnih poti, da ga udeleženec lahko pokliče oziroma da inštruktor udeleženca sliši in lahko v kratkem času pristopi do njega, če ima težave (22. točka obrazložitve);

da mora imeti inštruktor vizualni pregled nad dogajanjem le pri začetnih plezalnih poteh, nato pa vizualni pregled oziroma fizična prisotnost inštruktorja pri izvajanju vaj ni več potrebna, potrebno je le, da je v slišnem kontaktu z udeleženci (22. točka obrazložitve);

da imajo "interne" normative glede števila inštruktorjev na število obiskovalcev v parku (en inštruktor na petnajst obiskovalcev), drugih predpisanih standardov o številu inštruktorjev pa ni (23. točka obrazložitve);

da se pustolovski parki periodično pregledujejo na vsakih 15 mesecev (24. točka obrazložitve).

[26]O usodnosti oziroma odločilnosti izvedenskega mnenja primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1099/18, 16. točka obrazložitve, in št. Up-233/15 z dne 19. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 63/17, in OdlUS XXII, 30), 19. točka obrazložitve.

[27]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-233/15 (20. točka obrazložitve), iz katere izhaja, da je sodišče, ker nima potrebnega strokovnega (medicinskega) znanja, da bi samo ugotavljalo obstoj telesne okvare, pritožniku z zavrnitvijo predloga za postavitev neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov nasprotne stranke, ki so bile ključne za v sodnem postopku izpodbijano odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

[28]Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Shulepova proti Rusiji, 68. točka obrazložitve.

[29]Tako J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (ur.), nav. delo, str. 473.

[30]Prav tam.

[31]ZPP nepristranskost izvedenca zagotavlja z ureditvijo, da je lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik (glej prvi odstavek 247. člena v zvezi s 70. členom ZPP). Tudi iz prisege, ki jo sodni izvedenec izreče pred pristojnim ministrom, izhaja, da bo izvedensko delo opravljal nepristransko (glej prvo alinejo prvega odstavka 21. člena ZSICT).

[32]Glej J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (ur.), nav. delo, str. 473.

[33]Glej prav tam, str. 472–473.