Jedro

ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavca v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), vendar se je sodna praksa že izrekla, da zgolj nespoštovanje roka treh dni samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na delavčevo pravico do zagovora ali ne. Sodna praksa v obrazloženih okoliščinah tudi dopušča, da zaradi predvidenega zagovora že tretji dan po vročitvi pisnega vabila izredna odpoved ni nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2019, s katero je tožena stranka izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017, sklenjeno za nedoločen čas, nezakonita in se razveljavi, nadalje naj se ugotovi, da delovno razmerje toženca pri tožniku ni prenehalo, ampak še traja, zaradi česar je toženec dolžan pozvati tožnika nazaj na delo, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v roku 8 dni, da je toženec dolžan tožnika prijaviti v zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem neto znesku 1.319,11 EUR, nanj obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni in da je toženec dolžan tožniku povrniti v roku 8 dni vse njegove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) pritožuje tožnik. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v zvezi z zagovorom ustrezno poučen in da mu pravica do primernega roka za pripravo ni bila kršena. Prvotna pisna obdolžitev je bila tožniku vročena dne 22. 7. 2019 in med vročitvijo vabila in datumom zagovora dne 26. 7. 2019 so dejansko bili trije dnevi. Nesporno pa je bila dne 23. 7. 2019 tožniku vročena še razširitev pisne obdolžitve, med dnevom vročitve te razširitve in datuma zagovora pa ni bilo zadosti časa za pripravo zagovora. Sodišče prve stopnje zato napačno šteje, da je toženec postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodil pravilno in zakonito. Tožnik kot pravni laik s strani toženca ni bil zadosti poučen v zvezi z zagovorom. Zaradi pomanjkanja časa za pripravo na zagovor se tožnik zagovora tudi ni udeležil. Sodišče ne more napake tožene stranke sanirati s sklicevanjem na domnevno poučenost ter na domnevno ustno seznanitev tožnika. Prav tako je trditev direktorja A.A., da naj bi bil tožnik že dne 22. 7. 2019 ustno seznanjen tudi z obdolžitvijo glede druge kršitve, neverodostojna, saj je imel toženec glede drugega očitka v zvezi s stranko B.B. vse podatke že dne 15. 7. 2019, tako da dodatno preverjanje dne 22. 7. 2019 ni bilo potrebno, kljub temu pa je bil o tem drugem očitku tožnik seznanjen šele dne 23. 7. 2019. Pisna obdolžitev je enoten akt, ki je bil tožniku v celoti predočen šele 23. 7. 2019. Ni šlo za dve obdolžitvi, temveč za eno obdolžitev z dvema očitkoma, s katero je bil tožnik v celoti seznanjen, ko je prejel njeno zadnjo razširitev, to je dne 23. 7. 2019. Nekorektno bi bilo od tožnika pričakovati, da se bo udeležil zagovora in podal zagovor le glede prvega očitka, saj tožnik ni pravni strokovnjak in od njega ni mogoče zahtevati takšnega poznavanja delovne zakonodaje. Tožnik je imel tako za pripravo na zagovor le dva dni, toženec pa ga je tudi odstranil z delovnega mesta, tako da niti ni mogel dostopati do podatkov, potrebnih za pripravo na zagovor. Toženec je kršil postopek izredne odpovedi, saj tožniku ni omogočil zakonskega roka za pripravo zagovora, s čimer je bilo poseženo v tožnikovo pravico do zagovora. Zaradi tega je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožba navaja, da je odpoved neutemeljena tudi po vsebinski plati. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Očitane kršitve tožniku niso dokazane. Sporne nosilce si ni prisvojil, ampak je skladno s prakso pri tožencu le-te podaril C.C. Razumljivo je, da toženec in njegovi predstavniki zanikajo takšno prakso, po kateri so obdarovali stranke, pri katerih so zamujali z dobavo vozila, ker gre pri tem za protipravno dejanje, ki bi lahko imela tudi znake korupcije. Vendar obstoj takšne prakse izhaja iz izpovedi prič, še posebej D.D. Tožnik je nosilca odložil v keson vozila stranke A.A. in najverjetneje jih je nekdo vzel, preden je stranka prevzela vozilo. Podobno velja za nosilca, ki jih je tožnik izročil posredniku iz E. (tujina) ter razknjižil pri stranki B.B., pri čemer je toženec tožniku onemogočil dostop do službenega računalnika, da bi to ime posrednika lahko pridobil. Pritožnik nadalje uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo F.F., ki pri tožencu ni več zaposlen in bi zagotovo izpovedal po resnici. Priča F.F. je bila zaposlena pri tožencu kot pripravljalec vozil. On je tisti, ki je po navodilih nadrejenih montiral dodatno opremo v vozilo. Tako mu je gotovo poznana praksa, po kateri so opremo dali eni osebi, razknjižili pa pri drugi, saj je bil on tisti, ki je po navodilih D.D. knjižil opremo, ki dejansko ni bila izročena tem istim osebam. Z njegovo izpovedbo bi se potrdila praksa toženca, da se je oprema dajala fizičnim osebam kot provizija za posredovanje pri prodaji vozil in bi se kot neverodostojne izkazale izpovedbe drugih prič. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče poseglo v tožnikovo pravico do izjave in do predlaganja dokazov v svojo korist. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da je neutemeljena in predlaga, da naj se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da zgolj ustna obdolžitev zadostuje za zakonito izredno odpoved, saj je bila naslednji dan tožniku vročena še pisna seznanitev. Na vprašanje, ali je imel tožnik dovolj časa za zagovor, pa bistveno vpliva prav ustna seznanitev že dan prej. Pritožbene navedbe, da tožnik ni imel dostopa do dokumentacije in se ni mogel seznaniti z imenom osebe iz E., so nedovoljene novote. V kolikor bi ta oseba dejansko obstajala, bi njeno ime tožnik poznal, ali pa bi zahteval, da relevantno dokumentacijo predloži toženka, česar pa tožnik ni storil. Nadalje pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je pisna obdolžitev enoten akt, saj gre v konkretnem primeru za dve samostojni kršitvi, tako časovno kot glede kupcev, čeprav gre pri storitvi za isti modus operandi. Zato tudi morebitna kršitev roka za zagovor za drugo kršitev ne more vplivati na prvo kršitev. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in izpoved tožnika označuje kot edino verodostojno, čeprav ne vzdrži resnega logičnega preizkusa in je v nasprotju z ostalimi dokazi. Trditev, da je mogoče, da bi nekdo drug vzel nosilce iz vozila A.A. v času, ko ta vozila še ni prevzel, je nedovoljena novota, saj ta trditev v postopku ni bila nikoli postavljena. V takšnem primeru pa tožnik tudi ne bi poklical priče C.C., da naj lažno potrdi delodajalcu, da je nosilce prejel, kot je ta priča izpovedala na sodišču. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je kot priča zaslišani D.D. potrdil sporno prakso nagrajevanja pri tožencu, saj je slednji trdil ravno nasprotno in je njegova izpovedba skladna z vsemi ostalimi izpovedbami. Tožnik je nadalje moral ročno vpisati dodatno opremo na ponudbo, če je želel, da se izdela interni nalog, ki je omogočal naročilo in prevzem dodatne opreme. Dejstvo, da so bili strešni nosilci v obeh primerih vpisani naknadno ročno in to samo na dokumentih toženke, kupca pa sta prejela izvod brez dopisane dodatne opreme, pa dokazuje njegov naklep, da si dodatno opremo prisvoji. Dokazni predlog za zaslišanje F.F. je nerelevanten, ker ni bil prodajalec avtomobilov in mu okoliščine glede dela s kupci in morebitne provizije ne morejo biti poznane.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prave stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ne v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izvedlo vse potrebne dokaze in ostale kot nepotrebne zavrnilo, svojo odločitev glede zavrnjenih dokazov pa je ustrezno obrazložilo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev.

7. Pritožba po presoji pritožbenega sodišča tudi neutemeljeno graja zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja priče F.F., ki naj bi v zvezi z očitkom glede B.B. izpovedal, da je pri tožencu obstajala praksa nagrajevanja posrednikov pri prodaji. Tako pridobljeni posredni dokaz (indic) bi samo posredno lahko nakazoval, da je tožnik blago izročil posredniku, to je osebi iz E. Indic je dejstvo, ki samo ali v povezavi z drugimi indici, vendar vselej v povezavi z določenim izkustvenim, logičnim pravilom kaže na pravno odločilno dejstvo. Za utemeljenost izvedbe dokaznega predloga zaslišanja priče F.F. bi tako morali obstajati poleg tožnikove izpovedbe tudi drugi dokazi v prid tožnikovim trditvam, vendar ti niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik blaga ni izročil posredniku, zato je poslovna praksa, ki jo omenja tožnik in naj bi jo potrdil F.F., za odločitev v konkretni zadevi nepomembna (kot je pravilno navedeno v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) in sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da gre v konkretnem primeru za stek dveh očitkov tožniku, to je glede stranke C.C. in glede stranke B.B., o kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ob tem, da že vsak očitek glede na težo in naravo kršitev, ki jih je mogoče opredeliti le kot hujše, posamično lahko pripelje do zakonite odpovedi delovnega razmerja. Z izvedbo dokaza z zaslišanjem priče F.F. bi se torej lahko potrdila poslovna praksa pri tožencu, ki pa je za odločitev v konkretnem primeru nepomembna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in iz tega razloga dokazni predlog sodišča prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

8. Glede pritožbenega očitka zmotne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Tožnik zatrjuje, da je bil dne 22. 7. 2019 pisno seznanjen z očitkom glede stranke C.C. in istega dne ustno seznanjen z očitkom glede stranke B.B. Dne 23. 7. 2019 je sledila pisna seznanitev glede stranke B.B., glede obeh očitkov pa je bil predviden zagovor dne 26. 7. 2019. Pri tem je bil tožnik poučen, da lahko poda zagovor v pisni obliki, če se zagovora ne more udeležiti iz zdravstvenih razlogov; poučen je bil, da se bo v primeru, če se zagovora ne udeleži in ne poda pisnega zagovora, štelo, da se je pravici do zagovora odpovedal ter bo delodajalec sprejel odločitev na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja; poučen je bil tudi, da lahko pri zagovoru po njegovem pooblastilu sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani tožnika pooblaščena oseba (prilogi pod A3, A4). Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je pisna obdolžitev enoten akt, ki je bil tožniku v obravnavanem primeru v celoti predočen šele 23. 7. 2019 in je zato prišlo do kršitve zakonskega roka treh dni (med vročitvijo vabila z obdolžitvijo in datumom zagovora), ki mora biti delavcu zagotovljen za pripravo obrambe oziroma pravice do zagovora. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) določa, da mora delodajalec delavca v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), vendar se je sodna praksa že izrekla, da zgolj nespoštovanje roka treh dni samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na delavčevo pravico do zagovora ali ne (takšno je stališče Vrhovnega sodišča RS v sodba VIII Ips 201/2013). Sodna praksa v obrazloženih okoliščinah tudi dopušča, da zaradi predvidenega zagovora že tretji dan po vročitvi pisnega vabila izredna odpoved ni nezakonita (sodba VDSS Pdp 355/2013). Sodišče prve stopnje je pri vprašanju zakonitosti odpovedi v 7. točki obrazložitve sodbe pravilno upoštevalo ustrezni pisni pouk delodajalca, nadalje je upoštevalo, da je bilo tožniku vročeno vabilo na zagovor dne 22. 7. 2019 glede stranke C.C. in da je bil ob tem tožnik istega dne ustno seznanjen z drugim očitkom glede stranke B.B. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je šlo v obeh primerih za podobnost očitkov in tudi, da je imel tožnik tri delovne dni za pripravo na zagovor glede očitane kršitve glede stranke C.C. Po presoji vseh okoliščin primera pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da okoliščine oziroma pomanjkljivosti v zvezi z zagovorom niso bistveno vplivale na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi. V obravnavanem primeru gre za stek dveh očitkov tožniku (glede stranke C.C. in glede stranke B.B.) o hudih kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja, ob tem, da že vsak očitek posamično lahko pripelje do zakonite odpovedi delovnega razmerja. Tudi če bi bila odpoved nezakonita glede očitane kršitve, ki se nanaša na B.B. (zaradi krajšega roka za pripravo zagovora od v ZDR-1 določenih treh dni), pa je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita zaradi kršitve, ki se nanaša na stranko C.C., kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve). Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zaradi kršitev formalne narave in da je bila tožniku pravica do zagovora ustrezno zagotovljena.

9. Pritožnik zatrjuje tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja, ker tožniku očitane kršitve niso dokazane. Zatrjuje, da si nosilcev za kolesa ni prisvojil, temveč jih je izročil stranki C.C. oziroma jih je izročil posredniku iz E. Pritožbeno sodišče glede dokazne ocene ugotavlja, da je natančna in prepričljiva ter ustrezno obrazložena, zato soglaša z njeno obrazložitvijo, ki je razvidna iz 8. do 12. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. Tožnik je v povezavi s stranko C.C. izpovedal, da mu je sporne nosilce podaril, v povezavi s stranko B.B. pa je navajal, da nosilcev ni prejela B.B., temveč jih je kot provizijo pri posredovanju prejela oseba iz E. Tožnikovo izpovedbo glede kršitev v povezavi s stranko C.C. je izpodbila priča C.C. sama, ki je izpovedala, da nosilcev ni prejela, prav tako je to v telefonskem pogovoru potrdila tudi priči G.G. Pritožbene navedbe, da je nosilce v kritičnem času iz avtmobilskega kesona odtujila tretja oseba, pa so prepovedana novota, ki je pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede kršitev v povezavi s stranko B.B., je dejstvo, da je zaslišana kot priča izpovedala, da ni prejela nosilcev, to je potrdila tudi priči G.G. v telefonskem pogovoru in tudi potrdila v elektronskem sporočilu. Tudi pritožbene navedbe, da je tožnik nosilce izročil posredniku iz E., vendar njegovega imena ne more razkriti, ker mu je toženec onemogočil dostop do službenega računalnika, da bi to ime posrednika lahko pridobil, je novota, ki v pritožbenem postopku ni upoštevna. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi v primeru, če bi bila navedena dejstva zatrjevana pravočasno, to, glede na vse druge izvedene dokaze, ki dokazujejo, da je tožnik očitani kršitvi storil, ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tako pritožbeni očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen.

10. Obe očitani hujši kršitvi sta tožniku dokazani, tako da sta v celoti podana odpovedna razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Da je tudi ta zakonski pogoj podan, je očitno že ob upoštevanju narave in teže očitanih hujših kršitev, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja, ki so imele za posledico popolno izgubo zaupanja v tožnika, zlasti zaradi negativnega vpliva njegovih kršitev na ugled tožene stranke pri kupcih na H. in širše, o čemer je prepričljivo izpovedal direktor tožene stranke. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved zakonita, pravilna in zakonita.

11. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožnik s pritožbo uspel, zato sam krije pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).