Jedro

Če med solastniki ne bi bilo nesoglasja glede razdelitve in uporabe solastne stvari, sodnega postopka za razdelitev sploh ne bi bilo potrebnega. Šele v primeru, da je med nepravdnim postopkom med udeleženci postopka spor o velikosti njihovih deležev ali o predmetu delitve, nepravdno sodišče udeležence napoti na pravdo

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka zaradi delnega umika tožbo glede ugotovitve dedne pravice prvotožeče stranke, čezmernega prikrajšanja dedinje A.S .in ugotovitve zakonitih dednih deležev, postopek v tem delu ustavilo, pod 2. točko izreka je tožbeni zahtevek prve tožnice, da se ugotovi, da je ta lastnica 1/3 hiše ... in 1/3 parc. št. 67/2, kar v naravi predstavlja eno sobo v pritličju na vzhodni strani hiše, eno sobo v prvem nadstropju na vzhodni strani hiše, eno garažo, delež 1/1 ob vzhodni strani hiše, 1/3 parc. št. 67/2 na vzhodni strani hiše in parc. št. 943, vl. št. xx, k.o. B., v deležu 1/1, zavrglo, pod 3. točko izreka je kot nedovoljeno zavrglo tožbo prve tožnice v zahtevku, da se ugotovi, da solastni delež ¼ tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 67/2 k.o. B. v naravi predstavlja v pritličju stanovanjske stavbe sobo 1 na vzhodni strani ter del veže 1, v prvem nadstropju sobo 2 na vzhodni strani, garažo ter zemljišče, potrebno za redno rabo, ki sega od garaže do glavne ceste, vse skladno z izvedenskim mnenjem izvedenca geodetske stroke, ki je priloga sodbe, da tožena stranka dopušča tožeči stranki na parc. št. 67/2 k.o B. izvedbo vseh adaptacijskih del, potrebnih za ureditev zgoraj navedenih prostorov v samostojno celoto, primerno za bivanje, zlasti pa napeljavo vodovoda ter izgradnjo pregradne stene ter stopnišča v veži enostanovanjske hiše, da na SV strani ob meji s parc. št. 987/1 k.o. B. do njene sredine in do vhoda v stanovanjski objekt na parc. št. 987/3 k.o. B. se na nepremičnini parc. št.67/2 k.o. B. v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 987/3 k.o. B. ustanovi stvarna služnost poti v širini 2,7 m, pod 4. točko izreka je pravdni postopek po tožbi druge tožnice v delu, ki je citiran glede prve tožnice pod 3. točko izreka, ustavilo in se bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopila Okrajnemu sodišču v Radovljici zaradi nadaljnjega postopanja po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim sodiščem, pod 5. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo toženi stranki v povrnitev pravdne stroške v višini 1.251,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo sta se v roku pritožili tožnici iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagata, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da se stranke niso mogle sporazumeti o delitvi in ureditvi obravnavane solastnine, ker toženka ni pripravljena na nobeno rešitev zadeve in odklanja kakršnokoli sodelovanje pri tem, vključno s prepovedjo prvi tožnici vstopa v stanovanjsko hišo na naslovu B. Ker ni sporazuma med strankama glede razdelitve solastnine, je potrebna ta pravda, saj Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) v 3. odst. 118. člena določa, da če je med udeleženci spor o predmetu delitve ali o velikosti njihovih deležev, jih nepravdno sodišče napoti na pravdo. Pritožba nadalje graja pravilnost sklepa o dedovanju, ker sodišče v njem ni odločilo skladno določbam Zakona o dedovanju (ZD). Ostali dve dedinji se namreč nista odpovedali dednemu deležu v korist toženke, ampak na splošno in zato ni prav, da je toženka lastnica do ¾ in druga tožnica le do ¼. Morali bi biti solastnici vsaka do ½, saj dedni dogovor ne more biti nad zakonom. Ker toženka ni dokazala, da ni zakrivila tožbe v tej pravdi, v celoti odgovarja za stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da bi pritožbo za tožnici lahko podal le odvetnik, ne pa prva tožnica v imenu obeh, ker ta nima ustrezne strokovne kvalifikacije.

Pritožba ni utemeljena.

Ni ovire, da pravdna stranka, čeprav ta ni prava vešča oseba, sama vloži pritožbe za sebe na višje sodišče, ker zakon ali drug predpis takšne prepovedi nima, oziroma ima omejitev le glede pooblaščenca pravdne stranke in je po 2. odst. 87. člena ZPP, pooblaščenec v postopku pred višjim sodiščem lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Torej je prva tožnica v svojem imenu in za sebe lahko vložila tu obravnavano pritožbo, bila pa je procesna ovira za vložitev pritožbe za drugo tožnico po prvi tožnici kot njeni pooblaščenki. Takšne pritožbe sodišče ne bi smelo dopustiti in bi jo zato moralo zavreči. Vendar bi moral biti v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje skladno določbi 89. člena ZPP pravni pouk, da bo pritožba, v kolikor bo vložena po pooblaščencu, ki ne bo oseba iz 3. odst. 87. člena ZPP, zavržena. Ker pa je takšen pravni pouk izostal, je potrebno dopustiti in vsebinsko obravnavati tudi pritožbo druge tožnice, vložene po prvi tožnici kot njeni pooblaščenki.

Na pritožbeni očitek nepravilnosti sklepa o dedovanju, pritožnici pri tem očitno mislita na sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Radovljici pod opr. št. D 1/2003, z dne 1.4.2003 po pokojnem FS, pa, da so bile kot zakonite dedinje proglašene (torej so dedovale) zapustnikove tri hčerke M in AS ter JP, vsaka do 1/3, v tem istem sklepu o dedovanju zapisan dedni dogovor, sklenjen med vsemi tremi dedinjami, pa predstavlja razdelitev podedovane zapuščine med njimi. Torej ne vzdrži pritožbeni očitek, da naj bi bil dedni dogovor nad zakonom, ker je bilo po sklepu o dedovanju izvedeno dedovanje po zakonu, z dednim dogovorom pa je bila zapuščina med dedinjami le razdeljena. V kolikor nekdo želi dedni dogovor kot vrsto sodne poravnave izpodbiti, to lahko doseže izključno s tožbo v pravdnem postopku, vloženo prav v ta namen (glej 3. točko 26. poglavja ZPP), česar tožnici v tej pravdi nista storili.

Poglavitni problem, ki ga izpostavlja pritožba, je, da bi moralo sodišče v obravnavani pravdi urediti razmerje in razdeliti nepremičnine, katere so po zgoraj citiranem sklepu o dedovanju v solasti druge tožnice do ¼ in toženke do ¾, ker je glede tega med pravdnimi strankami spor in kar temelji na določbi 3. odst. 118. člena ZNP. Vendar si pritožnici zmotno razlagata določbo 118. člena ZNP. Postopek delitve stvari in skupnega premoženja je urejen v ZNP in je to nepravdni postopek. Torej mora solastnik, v kolikor med solastniki ni soglasja o razdelitvi solastne stvari, pričeti nepravdni postopek v ta namen. Če med solastniki ne bi bilo nesoglasja glede razdelitve in uporabe solastne stvari, sodnega postopka za razdelitev sploh ne bi bilo potrebnega. Šele v primeru, da je med nepravdnim postopkom med udeleženci postopka spor o velikosti njihovih deležev ali o predmetu delitve, nepravdno sodišče udeležence napoti na pravdo (3. odst. 118. člena ZNP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka ne temelji na dejstvu, kdo zakrivi vložitev tožbe, kot zmotno meni pritožba. Po določbi 1. odst. 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in to je materialnopravna podlaga za odločitev o stroških. Ker tožeči stranki v pravdi nista uspeli, je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo skladno prej citirani določbi ZPP in sta jih tožnici dolžni povrniti toženki.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožnic kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njima izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker stranki povrnitve teh stroškov nista precizirano zahtevali.