Jedro

V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost podedovanega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin. Ker v zadevi ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4222-24495/2015-5 z dne 4. 4. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo tožnici od davčne osnove 9. 559,60 EUR odmeril davek na dediščine in darila v višini 1.147,15 EUR ter ji naložil, da odmerjeni znesek davka plača na ustrezne prehodne davčne podračune v 30 dneh od vročitve odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane določbe je razvidno, da je davčni organ v odmernem postopku na podlagi sklepa o dedovanju D 707/2015, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Celju in je postal pravnomočen 15. 12. 2015, ugotovil obseg zapuščine po pok. A.A. iz ... in položaj tožnice kot oporočne dedinje (do celote) in s tem zavezanca za davek na dediščine in darila kot „druge osebe“ iz 8. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD). Tožnici je v skladu z določbami 5. člena, 6. člena, 8. člena in 14. člena ZDDD odmeril davek v znesku, ki je razviden iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tožnica je oporočna dedinja po pok. A.A., oče tožnice, ki je bil zakonski partner zapustnice, pa je umrl pred zapustnico. S smrtjo tožničinega očeta je prenehala zakonska zveza med njim in A.A., kar pomeni, da je s prenehanjem zakonske zveze prenehalo tudi svaštvo kot odnos med zapustnico in tožnico. Svaštvo je razmerje med enim zakoncem in sorodniki drugega zakonca ter je vezano na obstoj zakonske skupnosti, zato tožnice v razmerju do zapustnice v času prehoda premoženja ni bilo več mogoče opredeliti kot pastorke zapustnice, ampak je njun pravnoformalni odnos svaštva s smrtjo tožničinega očeta prenehal. Subjektivne okoliščine, ki jih tožnica navaja pa ni mogoče enačiti z oprostitvami po drugem odstavku 9. člena ZDDD. Tudi ne gre za ustavno neenak položaj v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004, saj zakoni različno določajo položaj pravnih subjektov. Tudi Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pastorkov ne določa kot zakonitih dedičev, ampak lahko dedujejo le kot oporočni dediči, kar pomeni, da prav tako loči med pravnim položajem otrok in pastorkov. V zadevi tudi ne gre za procesne posledice prenehanja svaštva, ampak za materialnopravne posledice opredelitve določenega razmerja med dvema osebama.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. Po stališču tožnice so argumenti organa prve stopnje in toženke materialnopravno zmotni. Gre za nelogično in neživljensko sklepanje, da je edini odločilni faktor za opredelitev utemeljenosti oprostitve davka na dediščine in darila, striktna tehnična presoja določenega časovnega trenutka, ki naj bi opredeljeval obstoj/neobstoj svaštva oz. tožnico kot pastorko pokojne, kar ni namen 9. člena ZDDD, za kar navaja razloge. Namen 9. člena ZDDD je, da so plačila davka oproščene osebe, ki so s pokojnim bile v tesno povezani življenjski skupnosti, ki je smiselno enaka kot v primeru krvnega sorodstva oz. prvega dednega reda. Navedeni pogoj je v predmetni zadevi izpolnjen, kar posredno priznava organ prve stopnje, ko na strani 2. navaja, da je tožnica v postopku predložila vso ustrezno dokumentacijo, ter da je dejstvo obstoja svaštva oz. da je bila pastorka pokojne dokazala, kar pa naj bi veljalo zgolj za čas življenja biološkega očeta tožnice. Predlaga zaslišanja prič, ki jih navaja. Ne strinja se s toženko, da izpodbijana odločba naj ne bi zavzela stališče, ki krši pravico tožnice do enakosti pred zakonom, ker naj bi ZD ločeval med dedovanjem otrok in pastorkov ter je pritožbena odločba v nasprotju sama s s sabo. Toženka navaja, da različno obravnavanje otrok in pastorkov pri načinu možnega dedovanja ne vpliva na pravno vprašanje, ki je predmet tega postopka, za kar navaja razloge. Pravno zmotno je tudi sklicevanje toženke na dolžnost preživljanja iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerji (v nadaljevanju ZZZDR), za kar navaja razloge. Navaja 127. člen ZZZDR, ki po stališču tožnice v celoti potrjuje njeno stališče, da je za presojo obstoja svaštva pomemben kriterij povezanosti in skupnega življenja. Navaja odločbo Ustavnega sodišča RS U-I -10/98 z dne 22. 4. 1999. Tudi ne gre za materialnopravne posledice razmerja med dvema osebama, kot meni toženka. Navaja sodo Vrhovnega sodišča RS II Ips 670/2006 z dne 16. 4. 2009, po kateri med drugim procesne posledice s prenehanjem svaštva ne prenehajo. Izpodbijana odločba bi ob upoštevanju namena (in ratia) 9. člena ZDDD morala zavzeti stališče, da je tožnico smatrati kot izenačeno z dediči prvega dednega reda, ter jo posledično oprostiti obveznosti plačila davka na dediščino. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije in tožnico oprosti plačila davka na dediščine in darila in toženki naloži vračilo plačanega zneska 1.147,15 EUR, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila in ji naloži tudi plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. predlaga podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek ter toženki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnica.

6. Po določbah 63. člena ZZZDR s smrtjo enega od zakoncev zakonska zveza preneha. Nobenega dvoma tudi ni, kljub izostanku posebne zakonske ureditve, da gre pri svaštvu za (dejansko) razmerje med enim zakoncem in sorodniki drugega zakonca in je torej vezano na obstoj zakonske skupnosti. To pa pomeni, da v primeru prenehanja zakonske skupnosti tudi svaštvo preneha in da tožnici od smrti biološkega očeta dalje ni več mogoče priznati položaja pastorke, ki ga uveljavlja v tožbi. Predmet obdavčitve po prvem odstavke 2. člena ZDDD je premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino ali darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino Predmet obdavčitve z davkom na dediščine in darila je torej praviloma vsakršna dediščina, razen tiste, ki je po 9. členu izrecno oproščena in sicer je to dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev oprostitve po citiranih določbah 9. člena ZDDD ni mogoče priznati niti ni mogoče teh kategorij širiti, saj gre za oprostitev plačila davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago. Zato tožnice, ki nima več položaja pastorke, kot je obravnavani primer, ni mogoče uvrstiti med naštete izjeme. Zato se je tožnico v razmerju do zapustnice pravilno obravnavalo kot zavezanko za davek na dediščine in darila iz točke c) 8. člena ZDDD kot „drugo osebo“. Tožbeni ugovori, v katerih se tožnica ukvarja z domnevnim namenom zakonodajalca in z namišljenimi situacijami, sodišča ne prepričajo o nasprotnem. Zato tožbene očitke o nepravilni uporabi zakona in o kršitvah Ustave RS v zvezi s tožničinim položajem zavezanke za davek sodišče kot neutemeljene zavrača. 7. Pač pa je v konkretnem primeru v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost podedovanega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, in ki je bil, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe, podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Skladno s 44. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča RS je bila objavljena 20. 5. 2016, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 21. 5. 2016. Ker v zadevi ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno. Nepravilna uporaba materialnega zakona pa narekuje odpravo odločbe.

8. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči. 9. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu

10. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.