Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delno umaknil tožbo določenega dne. V zvezi s preostalim delom zahtevka pa do umika zahtevka v celoti ni bil niti razpisan oziroma izveden narok za glavno obravnavo in tako niso nastali dodatni stroški. Zato je sodišče pravilno tožniku dosodilo delno povračilo stroškov glede na njegov delni uspeh v pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (v I. točki izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 63,67 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, nastale toženi stranki, skupaj s stroški pritožbenega postopka in zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega paricijskega roka do plačila. Tožena stranka vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti na podlagi 158. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov tožene stranke ne nosi le v primeru, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz sodne prakse izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka) v roku najkasneje 8 dni oziroma 2 dneva po izpolnitvi zahtevka. Pri tem se sklicuje na sodbi opr. št. Cpg 59/2017 in I Cpg 1308/2015. Osemdnevni rok določa tudi 29. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, 15 dnevni rok, ki ga določa drugi odstavek 188. člena ZPP, pa bi bil rok, ki bi kvečjemu lahko prišel v upoštev, da bi bilo možno ugotoviti, da je tožba umaknjena takoj. Glede na navedeno se izkaže, da je tožba v obravnavani zadevi umaknjena prepozno, saj je bilo plačilo realizirano 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018. Ker je tožeča stranka podala umik konec oktobra 2018, kar je skoraj 8 mesecev po celotni izpolnitvi utemeljenega dela tožbenega zahtevka, v nobenem primeru ni mogoče šteti, da je bil izveden takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje vse stroške tožene stranke naložiti v plačilo tožniku in sicer na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. Prav tako pa se ne strinja tudi z višino stroškov, ki jih je toženi stranki v plačilo naložilo sodišče prve stopnje.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Navaja, da pritožba ni utemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delno umaknil tožbo že 31. 5. 2018. V zvezi s preostalim delom zahtevka pa do umika zahtevka v celoti ni bil niti razpisan oziroma izveden narok za glavno obravnavo in tako niso nastali dodatni stroški. Zato je sodišče pravilno tožniku dosodilo delno povračilo stroškov glede na njegov delni (28 %) uspeh v pravdi. Tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodno prakso (Cpg 59/2017 in I Cpg 1308/2015). Za obravnavano zadevo prideta v poštev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sicer opr. št. II Cp 2695/2017 z dne 16. 2. 2018 in sklep opr. št. I Cp 137/2016 z dne 26. 2. 2016. Iz teh izhaja, da v primeru, če se med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni zgodilo nobeno procesno dejanje, niti niso nobeni stranki nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom, je potrebno šteti, da je bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka.

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).