Jedro

Tožeči stranki so bile akontacije davka za leto 2001 določene na podlagi odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999. Odprava navedene odločbe in nižja odmera davka v ponovnem postopku skladno z določbami ZDavP ne vpliva na višino akontacije, saj se ta poračuna pri odmeri dohodnine. Ker nižja ali višja odmera davka od dohodkov iz dejavnosti ne vpliva na višino v plačilo že zapadlih akontacij tožeča stranka tudi ne more uspeti z ugovorom, da so ji bile zamudne obresti od zapadlih in neplačanih akontacij odmerjene previsoko.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožeči stranki vrne znesek preveč plačane dohodnine v višini 41.234,69 EUR in zamudnih obresti od preveč plačanih obveznosti v višini 39.106,96 EUR. Znesek preplačila v višini 80.341,65 EUR se v celoti zmanjša za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-371/2007-3 z dne 6. 1. 2009 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Izpodbijana odločitev je po presoji pritožbenega organa pravilna in skladna z določbami 97. in 100. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, iz katerih izhaja nestrinjanje z višino akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2001, ki so bile knjižene na podlagi napačne odmerne odločbe, pa iz podatkov spisa ugotavlja, da je tožeča stranka akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti plačevala na podlagi odmerne odločbe za predpreteklo leto. V času, ko so ji bile akontacije predpisane, so veljale določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, v nadaljevanju ZDavP), ki je v 166. členu določal plačevanje letne akontacije v višini davka po odmerni odločbi predpreteklega leta, revaloriziranega s predpisanim količnikom. Po 169. členu istega zakona se je akontacija davka iz dejavnosti poračunala pri dohodnini. Tožeči stranki je bil davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999 odmerjen z odločbo št. 48312-067/00-6-94-90-ŠP z dne 7. 2. 2001. Ta odločba je predstavljala podlago za določitev akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2001, ki so bile tožeči stranki predpisane mesečno v znesku 1,090.284,50 SIT (4.549,68 EUR), vse v letu 2001 predpisane akontacije pa so znašale skupaj 6.541.707,00 SIT (27.298,06 EUR), ob upoštevanju določbe 167. člena ZDavP, po kateri mora zavezanec razliko za že dospele obroke akontacije plačati pri prvem naslednjem obroku akontacije. Glede na določbo 169. člena ZDavP se akontacija poračuna pri odmeri dohodnine in se torej več ne spremeni. Pri odmeri dohodnine za leto 1999 v ponovnem postopku je bilo upoštevano, da je bila navedena odločba odpravljena in upoštevana odmerna odločba, izdana v ponovnem postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti. Iz odločbe o odmeri dohodnine za leto 1999 z dne 6. 10. 2006 je razvidno, da je prvostopni organ kot dobiček iz naslova opravljanja dejavnosti upošteval davčno osnovo, ugotovljeno v ponovljenem odmernem postopku. Pri odmeri dohodnine za leto 2001 pa so bili upoštevani v letu 2001 odmerjeni oziroma obračunani davki kot akontacija dohodnine, in sicer davek od dohodkov iz dejavnosti 6.541.707,00 SIT (27.298,06 EUR), torej skupna višina akontacije, za katero je bila tožeča stranka obremenjena v letu 2001. Navedeno je razvidno iz odločbe o odmeri dohodnine za leto 2001, št. 90 17160 0 z dne 9. 7. 2003. Ob upoštevanju navedene akontacije je bila tožeča stranka upravičena do vračila 2.913.534,00 SIT (12.157,96 EUR), ker je za ta znesek obračunana akontacija dohodnine v letu 2001 presegala odmerjeno dohodnino za to leto. Na tej podlagi pritožbeni organ ugotavlja, da se je preveč plačana akontacija iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti v letu 2001 poračunala pri odmeri dohodnine za leto 2001 in so iz tega razloga pritožbene navedbe glede višine akontacij neutemeljene. Prav tako pa so imeli zavezanci, po takrat veljavnem ZDavP (167. člen), tudi možnost med letom zahtevati znižanje višine akontacije. Ker davčni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ne navede, kolikšen del skupnega zneska, do vračila katerega je upravičena tožeča stranka, se je pobotal z dolgom iz naslova posameznih zapadlih davčnih obveznosti, pritožbeni organ odločbo v tem delu ustrezno dopolni. Ker drugih nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ne najde, pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Že v pritožbi je opozorila na napačni obračun davčne obveznosti zaradi preveč odmerjene akontacije dohodnine v letu 2001, ki so bile knjižene na podlagi napačne odmerne odločbe. Preveč odmerjene akontacije dohodnine so posledično vplivale na izračun zamudnih obresti v škodo tožeče stranke. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pri odločitvi vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne iz razlogov obrazložitve drugostopenjske odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Z razlogi odločitve, kot jih s svojo odločbo dopolni pritožbeni organ, se sodišče v celoti strinja. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi se do pritožbenih navedb opredeli davčni organ druge stopnje. Ker so toženi ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Iz tožbe sledi, da z izpodbijano odločbo ugotovljeni znesek preplačanega davka ni sporen. Sporna je višina davkov, ki jim je potekel rok plačila in za katero se po izpodbijani odločbi zmanjša znesek preplačila za vračilo tožeči stranki. Tožeča stranka namreč smiselno zatrjuje, da je njena davčna obveznost iz naslova zamudnih obresti (od nepravočasno plačanih) akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2001, zaradi, v ponovnem postopku (v letu 2006) nižje odmerjenega davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999, previsoko ugotovljena.

Kot že navedeno, se sodišče strinja z razlogi, ki jih v tej zvezi navede že pritožbeni organ. Ponovno poudarja le, da so bile tožeči stranki akontacije davka za leto 2001 določene na podlagi odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999, in torej v skladu z določbami ZDavP. Odprava navedene odločbe in nižja odmera davka v ponovnem postopku skladno z določbami ZDavP ne vpliva na višino akontacije, saj se ta poračuna pri odmeri dohodnine. Ob opisani ureditvi pa ZDavP omogoča, da se nezapadle akontacije davka na zahtevo stranke ustrezno znižajo. Da je bila akontacija davka skladno z navedenim upoštevana pri odmeri dohodnine za leto 2001, pa med strankama tudi ni sporno. Ker torej (nižja ali višja) odmera davka od dohodkov iz dejavnosti ne vpliva na višino v plačilo že zapadlih akontacij, pa tožeča stranka tudi ne more uspeti z ugovorom, da so ji bile zamudne obresti od zapadlih in neplačanih akontacij odmerjene previsoko.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1).

Glede na nesporno dejansko podlago je, skladno s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških je odpadla, ker tožeča stranka njihovega povračila ni uveljavljala.