Jedro

Res je izvedenec v pisnem mnenju zapisal, da glede podpisa pokojnika na oporoki ni mogoče podati objektivne presoje, ampak ga je mogoče oceniti samo z non liquet ali nedoločeno, a pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje zaključke o dejstvu, ali je podpis pod tekstom oporoke zapustnikov, ugotavljalo tudi z analizo drugih izvedenih dokazov in celotnega postopka. Edina pripomba, ki jo je imela tožnica na mnenje izvedenca, je bila, naj pojasni, ali je močan torni pritisk vedno prisoten znak pri ponarejenem podpisu. Na to vprašanje je izvedenec odgovoril, ko je bil zaslišan na naroku, in je imela tožnica možnost zastavljati mu še dodatna vprašanja glede mnenja. Nobene druge nejasnosti ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju tožnica ni uveljavljala in je poskus izpodbijanja mnenja izvedenca iz drugih razlogov skladno s 337. členom ZPP nedopustna pritožbena novota.

Psihofizično stanje A. A. je bilo tako, da je bil sposoben napisati oporoko, kar pa ne pomeni, da njegovo zdravstveno stanje ni vplivalo na oblikovanje rokopisa. Razumen je tudi zaključek sodišča o verjetnosti oporočiteljevega prikrivanja slabega počutja prisotnim.

Zakonskega določila, ki bi določal vrstni red zaslišanj v pravdnem postopku, ni, torej ga sodišče prve stopnje ni moglo kršiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.670,79 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je oporoka A. A. z dne 5. 9. 2018, zakonito razglašena dne 10. 6. 2019, neveljavna in podredni tožbeni zahtevek, da se navedena oporoka razveljavi. Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) je naložilo v plačilo 3.576,67 EUR stroškov postopka tožene stranke (v nadaljevanju toženci).

2. Pritožuje se tožnica, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga višjemu sodišču, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, v vsakem primeru naj stroške postopka naloži v plačilo tožencem.

3. Meni, da je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da je bila tožba vložena prepozno. Sodba temelji na napačni dokazni oceni. Toženci niso navajali nobene od okoliščin, ki jih je navedel izvedenec, da vplivajo na stanje rokopisa (starost, stres, zdravila, poškodbe ali bolezni rok, neuporaba očal, ...). Iz izpovedb priče B. B. in prvega toženca izhaja ravno obratno: da se je A. A., ko je pisal oporoko, normalno gibal, bil urejen, popolnoma priseben in ni bilo videti, da bo kmalu umrl, da je bil glede na leta v izvrstni kondiciji. Dejstvo je, da se podpis in preostalo besedilo oporoke že na prvi pogled močno razlikujeta. Le če bi izvedenec tudi pri besedilu oporoke ugotovil razpad pisave, bi lahko sodišče ugotovilo, da gre za istega pisca. Obrazložitev sodišča, da je bil A. A. 5. 9. 2018 že slabega zdravja, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ni utemeljeno, na podlagi katerih dokazov je sodišče to ugotovilo. Splošno poznavanje stvari ne more imeti prednosti pred lastnimi zaznavami oseb, ki so bile v stiku z A. A. Izvedenec je prekoračil svojo nalogo, saj je ugotavljal dejstva, kar je naloga sodišča. Domnevni podpis A. A. na oporoki ni enak nobenemu drugemu njegovemu podpisu. Torni pritisk ni edini možen znak ponarejanja. Sodni izvedenec je kar sam ugotovil, da bi imel ponarejevalec malo časa, njegova razlaga, da bi ponarejevalec skušal podpis narediti čim bolj enak, je zgolj hipotetično ugotavljanje. Sodba se sklicuje na izpoved C. B., dokaz z zaslišanjem te osebe pa ni bil izveden. Do kršitev določb postopka je prišlo, ker je sodišče najprej zaslišalo pričo B. B., nato pa še oba toženca. Tega prej ni bilo mogoče grajati, ker je sodišče najprej napovedalo, da bo glede podpisa oporoke zaslišalo le pričo oziroma ni bilo napovedano, da bosta glede te okoliščine zaslišana tudi toženca. Ker sta oba toženca poslušala izpoved priče in tej prilagodila svojo izpoved, je bil kršen postopek.

4. Toženci so na pritožbo odgovorili. Pritrjujejo razlogom izpodbijane sodbe in pri tem izpostavljajo, da tožnica na mnenje izvedenca ni imela pripomb, da je dokazno breme glede ponarejenosti podpisa na tožnici, da po mnenju izvedenca slab zapis določenih črk še ne pomeni ponarejanja podpisa in da prihaja do razlik v pisavi tudi pri zdravih ljudeh, da je pristnost podpisa izvedenec lahko dobro proučil (imel je veliko primerjalnega gradiva in originalno oporoko), pa ponarejanja ni ugotovil. Priča B. B. je potrdil istočasnost pisanja oporoke in podpisa pod njo. Tožnica bi morala dokazati, da je bilo pokojniku vsiljeno določeno ravnanje ob pisanju oporoke, pa ni. Morebitno slabo počutje zapustnika ob pisanju oporoke ni relevantno, saj v tej zvezi ni nobenih tožbenih navedb. S čim naj bi izvedenec prekoračil svojo nalogo, pritožba ne konkretizira. Višjemu sodišču predlagajo, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev o zavrnitvi primarno uveljavljanega tožbenega zahtevka na neveljavnost oporoke A. A. z dne 5. 9. 2018 (62. člen v zvezi s prvim odstavkom 63. člena Zakona o dedovanju – ZD) in podredno uveljavljanega tožbenega zahtevka na razveljavitev navedene oporoke (61. člen ZD). Podredno uveljavljeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo ne le zaradi ugotovitve, da je bil vložen po poteku enega leta od razglasitve oporoke, pač pa tudi, ker ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi kazale, da je A. A. oporoko naredil pod vplivom grožnje ali sile, zvijače ali zaradi zmote (prvi odstavek 61. člena ZD). Zato za presojo višjega sodišča ni relevantno, ali je ob vložitvi tožbe že potekel prekluzivni rok in pritožbeno sodišče na te navedbe pritožbe ne bo podrobneje odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

7. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je skladna metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP: iz obrazložitve sodbe izhaja dokazna (ne)vrednost posameznih izvedenih dokazov, njihova ocena je skrbna, analitično – sintetična in razumna. Dokaze je sodišče ocenilo po pravilih logike in upoštevaje življenjske izkušnje ter na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva sestavilo logično celoto, tako da je s pretežno verjetnostjo ugotovilo okoliščine, v katerih je zapustnik napisal in podpisal oporoko.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo nesporna in neprerekana dejstva: da je besedilo oporoke napisal oporočitelj, ki je imel levkemijo in težave z ledvicami (hodil je na dializo), prej kot dva dni po zapisu oporoke je umrl (oporoko je napisal v sredo popoldan, umrl pa je v noči iz četrtka na petek). Na podlagi izpovedbe B. B. je ugotovilo, da je B. B. prišel k A. A. na njegovo prošnjo zato, da bo naredil oporoko, da mu je B. B. pojasnil, kako se naredi lastnoročna oporoka (63. člen ZD) in A. A. jo je napisal ter izročil B. B., ki jo je odnesel domov, tam pa nekam založil ter jo predložil šele sodišču, ko je že tekel zapuščinski postopek.

9. Dvomov o strokovnosti in pravilnosti mnenja izvedenca za primerjavo podpisov in pisav pritožba ni vzbudila. Izvedenec svoje naloge ni prekoračil. Naloga izvedenca je, da s pomočjo svojega strokovnega znanja ugotovi ali razjasni dejstvo/a, ki so relevantna za odločitev sodišča (243. člen ZPP). Vedenje, kaj vpliva na podpis in kakšne so značilnosti ponarejanja, je stvar strokovnega znanja in so neutemeljeni očitki tožencem, da niso navajali okoliščin, ki jih je zaradi obrazložitve mnenja navajal izvedenec. Tudi ugotovitev o "razpadu" rokopisa (kolaps duktusa) je strokovne narave.

10. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da na oporoki ni nobenih znakov ponarejanja, da je podpis na oporoki neobičajen, da ima z drugimi podpisi oporočitelja tri podobnosti v izvedbi, da je torni pritisk pri zapisu besedila oporoke in podpisu enak, kar vse kaže na to, da podpis na oporoki ni ponarejen. Da izvedenec ni ugotovil razpada pisave v besedilu oporoke, ne drži, le samostojnega mnenja o besedilu oporoke ni podal, saj mu sodišče te naloge ni naložilo. Med pravdnima strankama je namreč nesporno, da je besedilo pisal A. A., le glede podpisa na oporoki je tožnica trdila, da ni njegov. Res je izvedenec v pisnem mnenju zapisal, da glede podpisa pokojnika na oporoki ni mogoče podati objektivne presoje, ampak ga je mogoče oceniti samo z non liquet ali nedoločeno, a pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje zaključke o dejstvu, ali je podpis pod tekstom oporoke zapustnikov, ugotavljalo tudi z analizo drugih izvedenih dokazov in celotnega postopka. Edina pripomba, ki jo je imela tožnica na mnenje izvedenca, je bila, naj pojasni, ali je močan torni pritisk vedno prisoten znak pri ponarejenem podpisu (vloga tožnice z dne 28. 10. 2022, list. št. 193 spisa). Na to vprašanje je izvedenec odgovoril, ko je bil zaslišan na naroku, in je imela tožnica možnost zastavljati mu še dodatna vprašanja glede mnenja. Nobene druge nejasnosti ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju tožnica ni uveljavljala in je poskus izpodbijanja mnenja izvedenca iz drugih razlogov skladno s 337. členom ZPP nedopustna pritožbena novota.

11. Na splošno znanih dejstvih in življenjskih izkušnjah utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča o slabem telesnem stanju in počutju A. A. v času, ko je pisal oporoko (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), je glede na njegovo starost, levkemijo, bolezen ledvic (dializa) in dejstvo, da je umrl drugo noč po dnevu, ko je napisal oporoko, razumna. Tudi v nasprotju z izpovedbama B. B. in prvega toženca, ki ju izpostavlja pritožnica, ni. Njuni izpovedbi kažeta na to, da je bilo psihofizično stanje A. A. tako, da je bil sposoben napisati oporoko1, kar pa ne pomeni, da njegovo zdravstveno stanje ni vplivalo na oblikovanje rokopisa. Razumen je tudi zaključek sodišča o verjetnosti oporočiteljevega prikrivanja slabega počutja prisotnim (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. V obrazložitvi sodbe je sodišče sicer res enkrat navedlo, da je bil, ko je zapustnik pisal oporoko, prisoten C. B., a je iz celotnega teksta obrazložitve jasno razvidno, da gre za pomoto v zapisu imena. Sodišče je navedlo trditev tožencev, da je bil priča oporoke zapustnikov prijatelj B. B. (točka 3 obrazložitve), da je B. B. zaslišalo kot pričo (točka 7 obrazložitve) in da je ugotovilo, da je zapustnik oporoko napisal v prisotnosti B. B. (točka 13 obrazložitve) ter da je B. B. oporoko odnesel s seboj (točka 14 obrazložitve). Enkratna očitna pomota v zapisu imena priče na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ni vplivala.

13. Zakonskega določila, ki bi določal vrstni red zaslišanj v pravdnem postopku, ni, torej ga sodišče prve stopnje ni moglo kršiti. Tudi trditev, da tožnica ni mogla ugovarjati vrstnega reda zaslišanja, ne vzdrži. Sodnica je v okviru pripravljalnega naroka povedala, da bo zaslišala pričo B. B. in se šele potem odločila glede izvajanja ostalih dokazov. Zaslišanje B. B. so predlagali toženci v dokaz svojih trditev, ki jih je B. B. v zaslišanju potrdil, zato niti ni razumljivo, kako naj bi njegova izpovedba vplivala na izpoved tožencev.

14. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni dokazala, da je podpis na oporoki ponarejen, pravilen in tudi ustrezno obrazložen. Navedb, ki bi se nanašale na razloge za razveljavitev oporoke (61. člen ZD), to je podredni tožbeni zahtevek, v pritožbi ni.

15. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožnica tožencem povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi vloženega stroškovnika in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Glede na vrednost spornega predmeta 257.757,63 EUR (sklep z dne 2. 2. 2022, list. št. 67-69 spisa) je za odgovor na pritožbo priznalo 2250 točk (tar. št. 22/1 OT) in skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT 2 % materialnih stroškov do 1000 točk in 1 % od 1250 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR znaša 1.369,50 EUR. Prištelo je 22 % DDV (301,29 EUR). To vse skupaj znaša 1.670,79 EUR. Stroške pritožbenega postopka mora tožnica tožencem povrniti v roku 15-tih dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP), če jih ne bo, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Tožnica niti zatrjuje ne, da je bilo njegovo stanje tako slabo, da ni mogel napisati veljavne oporoke.