Jedro

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je potreba po delu svetovalke direktorja pri toženi stranki prenehala že decembra 2006. Revizijsko sodišče je na takšno dejansko ugotovitev vezano. Subjektivni 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zaradi prenehanja potreb po tožničinem delu svetovalke direktorja) je tako v času podaje odpovedi dne 14. 6. 2007 že potekel, zato je odpoved nezakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalke direktorja (s ponudbo sklenitve nove pogodbe za drugo ustrezno zaposlitev na delovnem mestu novinarke – poročevalke I, na katero tožnica ni pristala), ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 14. 6. 2007. Hkrati je ugodilo tudi zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice na delo ter povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je šlo že za drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potem ko je sodišče v zadevi Pd 391/2006 prvotno odpoved z dne 7. 12. 2006 spoznalo za nezakonito in tožnico vrnilo na delo. Čeprav je odločitev v navedeni zadevi utemeljevalo tudi s tem, da resen poslovni razlog ni bil podan, ker je tožena stranka ukinitev tožničinega delovnega mesta preklicala, je presodilo, da je tožena stranka prekoračila 30-dnevni subjektivni rok za odpoved, kjer je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega poslovnega razloga, ki je obstojal že ob prvi odpovedi. Kljub podrednemu predlogu tožene stranke za odločitev v smislu 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) namesto reintegracije tožnice je sodišče presodilo, da pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi niso podani.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob dodatnem zaslišanju bivšega direktorja tožene stranke na pritožbeni obravnavi je ne glede na pravnomočno sodbo v zadevi Pd 391/2006 presodilo, da že od meseca decembra 2006 dalje dejansko ni bilo potrebe po tožničinem delu svetovalke direktorja, tako da je soglašalo s presojo, da je subjektivni 30-dnevni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega poslovnega razloga dne 14. 6. 2007 že potekel. Hkrati je ob poudarjanju potrebe po restriktivni uporabi določb člena 118/2 ZDR soglašalo, da ne glede na dogajanja med tožnico in sedanjo direktorico tožene stranke in ne glede na objave člankov o obravnavi tožnice pri toženi stranki v javnih glasilih ne gre za tako porušene odnose med strankama v sporu, da bi namesto vrnitve tožnice na delo sodišče odločilo v smislu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in se v njej formalno sklicuje na vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je glede na pravnomočno sodbo v zadevi Pd 391/2006 tožničino delovno mesto svetovalke pri toženi stranki obstajalo vse do ukinitve s strani sedanje direktorice z 28. 5. 2007. Tudi sicer so potrebe po delu svetovalke direktorja v največji meri odvisne od organizacije dela, ki jo določa vsakokratni direktor družbe. Tako je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Hkrati graja presojo objektivnih dejstev medsebojno porušenih odnosov, s tem, da bi moralo sodišče možnost nadaljevanja dela tožnice presojati tako z vidika možnosti zagotovitve dela, kot tudi z vidika medsebojnih odnosov med strankama v sporu.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila in konkretizirala. Zato sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Sodišče druge stopnje je izrecno ugotovilo, da je potreba po delu svetovalke direktorja pri toženi stranki prenehala že decembra 2006. Revizija sicer utemeljeno opozarja, da je potreba po takem delu oziroma delovnem mestu v pretežni meri odvisna od presoje vsakokratnega direktorja družbe, kako si bo organiziral delo. Vendar je glede dela iz tožničine pogodbe o zaposlitvi sodišče ugotovilo, da sta tako direktor tožene stranke, ki je to funkcijo opravljal v mesecu decembru 2006, kot direktorica, ki je to funkcijo opravljala v času sporne odpovedi, glede potreb po tožničinem delu ugotavljala enako, to je, da potreb po takem delu ni. Takšna ugotovitev sicer smiselno nasprotuje razlogom pravnomočne sodbe v zadevi Pd 391/2006, vendar na razloge navedene sodbe sodišče ni bilo vezano, saj se pravnomočnost razteza le na odločitev sodišča, vsebovano v izreku sodbe. Glede na to je tudi revizijsko sodišče na take dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje vezano in zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je subjektivni 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zaradi prenehanja potreb po tožničinem delu svetovalke direktorja) iz petega odstavka 88. člena ZDR v času podaje odpovedi dne 14. 6. 2007 že potekel, in da je zaradi tega sporna odpoved nezakonita.

9. Če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, do tega datuma prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna denarno odškodnino (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 118. člena ZDR).

10. Glede na podredni predlog tožene stranke za odločitev v smislu navedenih določb ZDR namesto vrnitve tožnice na delo je sodišče ugotovilo, da zaradi objave člankov tožnice in nekaterih novinarjev o neprimerni obravnavi tožnice s strani tožene stranke in zaradi njenega komuniciranja z direktorico tožene stranke ob vrnitvi tožnice na delo koncem maja 2007, glede na druge okoliščine in interese pogodbenih strank med njima ni prišlo do takega porušenja zaupanja, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja tožnice nemogoče. Revizija v zvezi s takim dejanskim zaključkom sodišču ne očita določne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kolikor pa se z njim ne strinja, gre za poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

11. Ob gornjih ugotovitvah sodišče utemeljeno ni sledilo predlogu tožene stranke za odločitev v smislu določb 118. člena ZDR in je utemeljeno ugodilo tudi tožničinemu zahtevku za reintegracijo v delovno razmerje, vključno z vrnitvijo tožnice na delo.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker tožnica z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, sama krije stroške odgovora na revizijo (člen 155/1 ZPP).