Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje skopo in pomanjkljivo obrazložilo zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, je kršilo tožeči stranki pravico do izjave, saj je tožeča stranka, ko je predlagala navedeni dokaz, podala konkretne trditve o tem, zakaj je treba šteti obravnavani dokazni predlog za pravočasen, kljub temu, da ga je predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo.

Zgolj povzemanje ali ocena dela izpovedi stranke, ne predstavlja vestne in skrbne presoje posameznega dokaza, iz katerega izhaja različno izpovedovanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v zavrnilnem delu I. točke izreka in v II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za sojenje v tem pritožbenem postopku na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015, s katerim je bila pristojnost prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2013 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, naj tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 66,29 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Zoper zavrnilni del I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter ustrezno odloči o stroških postopka. Da posojilo ni bilo vrnjeno, je tožnik lahko dokazoval zgolj s svojim zaslišanjem, saj drugih prič, ki bi bile neposredno prisotne pri vračilu, ni bilo. Zaslišan kot stranka je podrobno izpovedal o vseh okoliščinah sklenitve posojilne pogodbe in posameznih vračil. Skladne z njegovo izpovedbo so tudi listine, ki jih je priložil kot dokaz. Med drugim je predlagal poizvedbe o prometu bankomata in v kakšnih apoenih je bil denar dvignjen ter pridobitev podatkov o tem, če so v zaporu dne 18. 12. 2012 pri njem našli večjo količino denarja. Tega dokaza zagotovo ne bi predlagal, če bi se zgodilo tako, kot trdi toženka, in sicer, da mu je na domu vrnila 1.000,00 EUR in da je denar odnesel v hišo še pred vrnitvijo v zapor. Po drugi strani pa je bil odgovor na tožbo, na katerega se toženka sklicuje v svoji izpovedbi, zgolj logično odgovarjanje na navedbe tožnika v smislu, kako pojasniti posamezno navedbo tožnika oziroma jo izpodbiti. Sodišče je sicer navedlo, da je izpovedba toženke skladna tudi z izpovedbo priče V. V., vendar pa je njena izpovedba, da je imela doma vedno določen znesek gotovine, izkustveno nelogična, ob dejstvu, da si je toženka denar izposodila od tožnika. Gre pa tudi za pristransko pričo, saj je V. V. mati toženke. Bistven del izpovedbe toženke je poleg tega kontradiktoren. Toženka je v zvezi z vračilom denarja dne 18. 12. 2012 izpovedala, da je potrdilo o vračilu denarja napisala, ko je tožnik odnesel v hišo 1.000,00 EUR, ki mu jih je tistega dne vrnila, vendar je v potrdilu pustila prazen prostor za znesek, ter da je odločitev, da bo tožniku v M. S. dvignila in vrnila še 100,00 EUR, sprejela šele kasneje, med vožnjo od doma tožnika proti M. S. Izpovedba toženke, da zneska ni vpisala že ob samem vračilu, pa je nelogična, saj ni imela razloga, da potrdila ne bi izpolnila v celoti že ob samem vračilu, saj naj bi bilo takrat znano, da je tožniku vrnila 1.000,00 EUR. Navedeno nasprotje je zaznalo sodišče in toženko nanj opozorilo, zaradi česar je ta še dodala, da je za vrnitev dodatnega denarja vedela že v trenutku, ko je tožnik nesel denar v hišo. Ta bistven del izpovedbe toženke kaže na njeno neverodostojnost. Ker gre za odločilna dejstva, ki jih je sodišče navedlo v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi toženke, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob dejstvu, da si je izpovedba toženke v bistvenem nasprotujoča, je izpovedba tožnika bistveno bolj verodostojna od izpovedbe toženke. Sodišče je tudi neupravičeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče M.Z., prav tako pa je obrazložitev zavrnitve tega dokaza v sodbi preskopa in pomanjkljiva. Tožnik je v naključnem pogovoru z M.Z., ki je njegova bivša žena, omenil, da teče obravnavani pravdni postopek in da toženka trdi, da je že ves posojeni znesek vrnila. Ta se je temu zelo začudila in mu povedala, da se je s toženko pogovarjala 4. 11. 2012 po telefonu, pri čemer ji toženka takrat dolga ni ne zanikala ne priznala. Predlagana priča je tako očitno vedela za obstoj dolga že novembra 2013, čeprav je toženka v odgovoru na tožbo trdila, da je posojilo vrnila že aprila 2013. Iz povzetega izhaja, da tožnik brez svoje krivde ni mogel predlagati navedenega dokaza, zaradi česar bi ga moralo sodišče izvesti. Ker tega ni storilo, je kršilo določilo četrtega odstavka 286. člena ZPP. Neutemeljeno je nadalje opiranje sodbe na umik dokaza z izvedencem grafologom. Tožnik je grafologa predlagal zgolj po potrebi, saj ni vedel, kakšne bodo navedbe toženke. Ker bi lahko izvedenec grafolog le potrdil, kar trdita tako tožnik kot tudi toženka, in sicer, da je znesek »1.100,00« napisala toženka, je tožnik ravnal logično, ko je umaknil ta dokazni predlog. Prav tako nima nobenega vpliva na dokazovanje dejstvo, da tožnik ni nadaljeval kazenskega pregona zoper toženko, po tem ko je tožilstvo zavrglo njegovo kazensko ovadbo. Tožnik se namreč za nadaljevanje kazenskega pregona ni odločil, ker se je želel izogniti dodatnim stroškom. Sodišče prav tako ni ocenilo potrdil z dne 28. 8. 2012, 18. 12. 2012 in 20. 3. 2013, in sicer predvsem v smislu navedb tožnika o razlikah med njimi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjska utemeljitev zavrnitve dokaza z zaslišanjem priče M.Z., ki ga je predlagala tožeča stranka, preskopa oziroma pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je navedeni dokaz zavrnilo sklicujoč se na četrti odstavek 286. člena ZPP, pri tem pa ni obrazložilo, zakaj konkretno je bil ta dokaz predlagan prepozno oziroma zakaj konkretno bi ga lahko tožeča stranka predlagala že pred prvim narokom za glavno obravnavo, kar pa bi bilo dolžno navesti, ob dejstvu, da je tožeča stranka, ko je predlagala navedeni dokaz, podala konkretne trditve o tem, zakaj je treba šteti obravnavani dokazni predlog za pravočasen, kljub temu, da ga je predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo. S tem, ko je sodišče prve stopnje pomanjkljivo obrazložilo zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, je kršilo tožeči stranki pravico do izjave, s čimer je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožeča stranka v pritožbi nadalje utemeljeno opozarja, da je toženka v zvezi z vračilom denarja dne 18. 12. 2012 oziroma sestavo potrdila o vračilu denarja tega dne različno izpovedala, saj je najprej povedala, da ji je tožnik med vožnjo proti M. S. (kar je po tem, ko naj bi toženka tožniku izročila 1.000,00 EUR, ki naj bi jih tožnik odnesel v svojo hišo) govoril, da nima dovolj denarja za cel teden in da mu je zato rekla, da mu bo v M. S. dvignila še 100,00 EUR, kar je tudi storila, v nadaljevanju pa je povedala, da je že, kot je tožnik nesel denar (1.000,00 EUR) v hišo, vedela, da mu bo v M. S. vrnila še dodatnih 100,00 EUR. Ta del izpovedbe toženke je pomemben (tudi) z vidika ocenjevanja verodostojnosti izpovedbe toženke, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, saj iz njega izhaja pojasnilo toženke glede tega, zakaj je pustila na potrdilu o vrnjenem denarju z dne 18. 12. 2012, v zvezi s katerim je tožeča stranka trdila, da je toženka vanj posegla po tem, ko ga je tožnik podpisal, prazen prostor za znesek oziroma zakaj zneska ni zapisala že na dvorišču tožnika, kjer naj bi po njenih trditvah sestavila potrdilo, temveč šele v M. S. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje oceniti nasprotujočo si izpovedbo toženke v tem delu. Česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo zgolj tisti del izpovedbe toženke, iz katerega izhaja, da je toženka šele med vožnjo proti M. S. izvedela, da tožnik rabi še 100,00 EUR, ki je sicer tudi nelogičen z njeno predhodno izpovedbo o tem, da je na potrdilu, ki naj bi ga sestavila na dvorišču tožnika, pustila prazen prostor za znesek (nelogično je, da bi ob sestavi potrdila pustila prazen prostor za znesek, če bi ji bila takrat že znana višina posojenega zneska oziroma če takrat ni vedela, da bo tožniku v M. S. vrnila še dodatni znesek), kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Ker sodišče prve stopnje torej ni celovito ocenilo izpovedbe toženke oziroma je povzelo in ocenilo le del njene izpovedbe, je kršilo 8. člen ZPP, v skladu s katerim mora dokazna ocena med drugim vsebovati vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej. Zaradi navedenega je podana smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

8. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zagrešeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka sta takšne narave, da ju pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, ne da bi nedopustno poseglo v ustavno varovano pravico pravdnih strank do pritožbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedb tožeče stranke o tem, zakaj je dokaz z zaslišanjem priče M.Z. predlagala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, najprej še enkrat oceniti, ali je bil navedeni dokaz predlagan pravočasno. Če bo ocenilo, da je bil dokaz predlagan v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP, bo moralo navedeno priče zaslišati, pri čemer bo moralo v obrazložitvi sodbe tudi pojasniti, zakaj je štelo dokaz za pravočasen. Če pa bo ponovno štelo, da je bil navedeni dokaz predlagan prepozno, pa bo moralo v sodbi podati tudi konkretne razloge za takšno oceno. Nato bo moralo ponovno ugotavljati, ali je toženka vrnila tožniku še spornih 1.200,00 EUR, pri čemer bo moralo dokazno oceno podati v skladu z 8. členom ZPP. Pri tem bo moralo med drugim celovito in skrbno oceniti izpovedbo toženke, ki si je v določenem delu nasprotujoča. Oceniti bo moralo tudi potrdila o vrnjenem denarju z dne 28. 8. 2012, 18. 12. 2012 in 20. 3. 2013, ki jih, kot pravilno navaja pritožba, v prvem sojenju ni ocenilo oziroma se ni opredelilo o razlikah med njimi, na katere je tožeča stranka opozarjala že v tožbi. Tožeči stranki pri tem ne bo smelo šteti v breme, da je umaknila dokaz z izvedencem grafološke stroke, ob dejstvu, da bi lahko izvedenec grafolog potrdil zgolj to, kar trdita tako tožnik kot toženka, in sicer, da je sporni znesek »1.100,00« na potrdilu z dne 18. 12. 2012 zapisala toženka. Dokazna ocena bo morala vsebovati tudi primerjavo posameznih dokazov med seboj in nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka.

9. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).