Jedro

Ob razlastitvi po Zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57, ZR/57) je prešla nepremičnina v družbeno lastnino ter je prenehala lastninska pravica na njej s trenutkom pravnomočnosti razlastitvene odločbe. Čas izdaje razlastitvene odločbe ni relevanten za določitev trenutka prenehanja lastninske pravice ter prehoda nepremičnine v družbeno lastnino na podlagi te odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije št. ... z dne ... odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne ..., s katero je le-ta odločila, da je tožeča stranka kot zavezanka dolžna izplačati v korist upravičenke pokojne B.B. odškodnino v obliki obveznic tožeče stranke v skupni vrednosti 53.241,06 DEM za podržavljeno nepremičnino s parc. št. 583/2 k.o. C ter da je obveznice dolžna izročiti skrbnici za posebni primer D.D. . Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je upravičenka do denacionalizacije pokojna B.B.. Čeprav se odločba o razlastitvi z dne ... 1963 sicer formalno glasi na E.E., pa je lastnica zemljišča, ki je predmet denacionalizacije, na podlagi sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v A opr. št. ... postala B.B. kot volilojemnica in je bila lastninska pravica za predmetno zemljišče zanjo tudi vpisana v zemljiški knjigi in sicer pri vl. št. 408 k.o. C. Na podlagi odločbe o razlastitvi z dne ..1963 in na podlagi odločbe z dne ... 1963 o dodelitvi predmetnega zemljišča gradbenemu podjetju FFF pa je bilo kot imetnik pravice uporabe pri tej vložni številki nato vpisano gradbeno podjetje FFF. Predmetno zemljišče je bilo tako dejansko podržavljeno B.B.. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na vrednotenje predmetnega zemljišča. Po presoji tožene stranke je prvostopni organ pravilno zemljišče vrednotil po Navodilu o spremembah in dopolnitvah Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 26/00), na podlagi katerega je vrednost predmetnega zemljišča določil po enačbi: površina zemljišča x 17 x 0,4 x 0,2 x 3,94 DEM, ker gre za zemljišče, ki predstavlja del kamnoloma in je bilo kamnolom že v času razlastitve, kar izhaja tudi iz odločbe o razlastitvi z dne ...1963. Tožeča stranka v tožbi navaja, da vztraja pri pritožbenem ugovoru, da ni podana aktivna legitimacija vlagatelja zahteve za denacionalizacijo in da ni pravilno določen upravičenec do denacionalizacije. B.B. ni mogoče šteti za upravičenko, saj je bila razlastitvena odločba z dne ...1963, s katero je bila podržavljena parc. 583/2 k.o. C, ki je predmet denacionalizacije, izdana v času pred smrtjo E.E., ki je glede na spisne podatke umrl ..., torej skoraj leto dni po podržavljenju. Čeprav je bil sklep o dedovanju po navedenem izveden v zemljiški knjigi šele po tem, ko je bila izdana odločba o podržavljenju predmetnega zemljišča, pa to ne more imeti za posledico, da bi se za upravičenko štelo B.B. in ne E.E.. Ker je bil E.E. ob razlastitvi še živ, je lahko le on upravičenec do denacionalizacije. Če bi bila v času podržavljenja odločba o podržavljenju že vpisana v zemljiški knjigi, predmetna parcela ne bi mogla biti predmet sklepa o dedovanju in volila, saj je I.Ž. v času svoje smrti ni več imel, ker mu je bila že pred tem podržavljena. Volilojemnik, kar je bila B.B., pa tudi sicer ni dedič po upravičencu, ki je v času svoje smrti imel večje število zakonitih dedičev (sedem sester). Iz tega razloga vlagatelj zahteve kot dedič po pokojni B.B. (in ne po E.E.) tudi ni bil aktivno legitimiran za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Glede na to tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pravna naslednica po pokojnem vlagatelju zahteve za denacionalizacijo na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št. ... z dne .... .

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je glede na tožbene navedbe sporna aktivna legitimacija za vložitev zahteve za denacionalizacijo in vprašanje, kdo je upravičenec do denacionalizacije. Sodišče, ker po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, pravilnosti izpodbijane odločbe glede vprašanja vrednotenja sporne parcele št. 583/2 k.o. C ni preizkušalo. V (po vsebini) izpodbijanem delu, v katerem je tožena stranka pritrdila pravnemu zaključku prvostopnega organa, da je sporna nepremičnina bila razlaščena B.B. ter da je glede na to ona upravičenka do denacionalizacije, pa po presoji sodišča odločba tožene stranke ni pravilna in na zakonu utemeljena.

Zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57, ZR/57), ki je bil pravni temelj razlastitve sporne nepremičnine, o trenutku prenehanja lastninske pravice na nepremičnini zaradi razlastitve oziroma o trenutku prehoda nepremičnine v družbeno lastnino izrecnih določb nima. Sicer pa ta zakon določa, da se z razlastitvijo nepremičnina lastnika prenese v družbeno lastnino (3. člen) ter veže pridobitev pravice do posesti koristnika razlastitve na razlaščeni nepremičnini na trenutek pravnomočnosti odločbe o razlastitvi (33. člen). Glede na to da je tudi Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SFRJ, št. 12/65), ki je to področje urejal v obdobju, v katerem je bila zemljiškoknjižno izvedena razlastitev v obravnavani zadevi (17. 5. 1966), določal, da se vknjižba nepremičnin v družbeni lastnini opravi (med drugim) na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa, s katero se ugotavlja, da je nepremičnina prešla v družbeno lastnino, je po mnenju sodišča treba razlagati, da je ob razlastitvi po navedenem zakonu prešla nepremičnina v družbeno lastnino ter prenehala lastninska pravica na njej s trenutkom pravnomočnosti razlastitvene odločbe. Ob takem pravnem stanju stvari pa to pomeni, da je v obravnavani zadevi razlastitvena odločba z dne ...1963, ki predstavlja pravni temelj podržavljenja sporne nepremičnine, od trenutka svoje pravnomočnosti učinkovala v smislu prenehanja lastninske pravice oziroma ustanovitve družbene lastnine na nepremičnini (pravnomočnost razlastitvene odločbe je imela konstitutivni učinek). To pa pomeni, da je nastop pravnomočnosti razlastitvene odločbe tista relevantna okoliščina,ki je v obravnavani zadevi ključna za ugotovitev, komu kot prejšnjemu lastniku je bila nepremičnina razlaščena: če je pravnomočnost razlastitvene odločbe nastopila pred 29. 7. 1964, ko je bila na podlagi sklepa o dedovanju z dne 30. 4. 1964 B.B. kot volilojemnica vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica sporne nepremičnine, je nepremičnina bila razlaščena E.E. kot prejšnjemu lastniku, saj je nepremičnina že pred tem, ko naj bi B.B. lahko postala njena lastnica, bila podržavljena. Nasprotno pa je bila v primeru, če je do nastopa pravnomočnosti razlastitvene odločbe B.B. v zemljiško knjigo že bila vpisana kot lastnica nepremičnine, nepremičnina bila razlaščena njej, saj je prešla v družbeno lastnino (z nastopom pravnomočnosti razlastitvene odločbe) že po tem, ko je ona postala njena lastnica. Glede na določbo 2. odstavka 31. člena ZR/57, po kateri odtujitev nepremičnine, glede katere je vpisana zaznamba razlastitve, nima pravnega učinka nasproti koristniku razlastitve, pa je zaradi zaznambe razlastitve v tem primeru razlastitvena odločba z dne ...1963, ki se je sicer glasila na E.E. kot tedanjega lastnika, lahko učinkovala tudi zoper B.B. kot nosilko lastninske pravice na sporni nepremičnini v trenutku, ko je pričela razlastitvena odločba pravno učinkovati.

Ker pa trenutka pravnomočnosti razlastitvene odločbe kot ključnega za materialnopravno presojo upravičenosti B.B. do denacionalizacije sporne nepremičnine ne prvostopni organ ne tožena stranka v postopku nista ugotavljala (ker nista pravilno razlagala zakona, da je to relevantna okoliščina), to pomeni, da sta odločala na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Čeprav je sicer s tožbo iz navedenega razloga tožeča stranka uspela, pa se sicer ne more sklicevati, da je bila razlastitvena odločba izdana E.E., ko je bil (živ in) lastnik še on, zaradi česar naj bi le on lahko bil upravičenec, kajti čas izdaje razlastitvene odločbe po povedanem ni relevanten za določitev trenutka prenehanja lastninske pravice ter prehoda nepremičnine v družbeno lastnino na podlagi te odločbe, pač pa je pravno relevanten za določitev tega trenutka po povedanem trenutek pravnomočnosti razlastitvene odločbe. Iz kopije razlastitvene odločbe v upravnih spisih sicer izhaja, da je pravnomočnost odločbe potrjena z datumom 16. 5. 1966, vendar zgolj iz tega zaznamka ni razvidno, ali se datum nanaša na dan potrditve pravnomočnosti ali na dan nastopa pravnomočnosti odločbe. To okoliščino kot relevantno bo v ponovnem postopku tako še treba ugotoviti.

Ker je le ob pravilni ugotovitvi lastnika nepremičnine v času podržavljenja mogoče presojati pravilnost ugotovitve o upravičenem vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, sodišče pravilnosti ugotovitve pravostopnega organa in tožene stranke o tem, da F.F. je upravičeni vlagatelj, v tem upravnem sporu (še) ni moglo presoditi. Če se bo v ponovnem postopku izkazalo, da je B.B. upravičenka, posledično F.F., ki je sin pok. B.B., kar ni sporno, po 1. odstavku 15. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US) je upravičeni vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, nasprotno pa v primeru, da ona ni upravičenka, pač pa bi to lahko bil E.E., F.F., glede na spisne podatke, ker ni dedič po le-tem, prav tako tudi ne njegova mati B.B. (pač pa zgolj volilojemnica), ne bo mogel šteti za upravičenega vlagatelja zahteve za denacionalizacijo.

Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon ni bil pravilno uporabljen ter posledično ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, je sodišče moralo izpodbijano odločbo kot nezakonito odpraviti na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter zadevo toženi stranki na podlagi 2. ter v smislu 3. odstavka tega člena vrniti toženi stranki v ponovni postopek.