Jedro

Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (upada prihodkov v letu 2013) z namenom zmanjšanja stroškov dela racionalizirala organizacijo poslovanja tako, da je delovne naloge tožnice razporedila med ostale delavce in je zato prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog je namreč podan, kadar iz razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da preneha potreba po delu točno določenega delavca in ne delo, ki ga je ta delavec opravljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nezakonita in neveljavna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 12. 2013; da med tožnico in toženo stranko obstoji delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas na delovnem mestu Področni sekretar v A. po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 10. 2009 z aneksom z dne 20. 6. 2013; da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 14. 2. 2014 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje prijaviti v obvezno socialno zavarovanje, ji obračunati nadomestilo plače v bruto višini 3.496,99 EUR za vsak posamezen koledarski mesec, ji izplačati neto nadomestilo plače in jo vrniti nazaj na delo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper odločitev, da se tožbeni zahtevek zavrne, in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu in stroškovnemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tako splošna, abstraktna in pavšalna, da je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla konkretnih dejstev in podatkov, ki bi omogočali preveritev njenih navedb oziroma odpovednega razloga, prav tako ni navedla relevantnih dokazov in tega tožena stranka ne more sanirati v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je navedbe v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno štelo za organizacijski in ne za ekonomski razlog. Tožnica je bila namreč odpuščena iz ekonomskega razloga, reorganizacija pa je bila zgolj posledica tega. Finančni podatki iz letnih poročil tožene stranke, dostopnih na spletni strani Ajpes, oziroma drugi dokumenti in okoliščine kažejo, da ni mogoče govoriti o nobeni težki ekonomski situaciji, ogrožajočem nesorazmerju med prihodki in odhodki v negativni smeri, negativnih ekonomskih trendih, težavah pri poslovanju itd. Vsi uradni finančni podatki izkazujejo dolgoročno pozitivno in nemoteno poslovanje tožene stranke, zato ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal. Tožena stranka se je sklicevala na tabelo „prihodki in odhodki v 2013“, ki je bila pripravljena skoraj pol leta po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni podpisana s strani uradne osebe, ožigosana, ni razvidno, kdo jo je pripravil, za kakšne namene in po kakšni podlagi. Gre zgolj za interni osnutek, pri čemer je bil zadnji mesec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi poslovanje tožene stranke pozitivno. Navaja še druge okoliščine, ki po njenem mnenju dodatno kažejo na nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ki bi jih sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presojati. Meni, da niso izkazani pogoji za odpust ravno tožnice in se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila zavezana upoštevati kriterijev iz 31. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS. Ni sporno, da ima tožena stranka še vedno potrebo po delu, ki ga je opravljala tožnica, in da bi bila tožnica sposobna prevzeti delo kakšnega drugega delavca, če bi tožena stranka za odpust izbrala njega. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni razvidno, zakaj je bila prav tožnica tista, ki jo je bilo potrebno odpustiti, saj ne obstaja noben dokument o tem, kako je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Navaja resnične razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo nekatere njene dokazne predloge.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da ni storilo kršitev ustavno zagotovljenih pravic, na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica v pritožbi na več mestih neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in pojasnilo tudi, zakaj določenega dejstva, ki ga je tožnica zatrjevala, ni štelo za relevantnega. Zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je presojalo tako z vidika utemeljenosti odpovednega razloga kot tudi z vidika drugih s strani tožnice zatrjevanih relevantnih razlogov za nezakonitost odpovedi (da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obrazložena, da tožena stranka pri izbiri delavca, ki mu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni upoštevala kriterijev iz kolektivne pogodbe, da je tožena stranka z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici kršila prepoved diskriminacije in ji odpoved podala iz osebnih razlogov). Razlogov o neodločilnih dejstvih pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno navajati. Glede na navedeno očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako navedbe tožnice o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nepomembnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov, pri tem pa je razloge za svojo odločitev natančno pojasnilo. Očitana kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, prav tako iz istega razloga ni podana očitana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.).

8. V pritožbi tožnica neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da zavrne nekatere dokazne predloge tožnice. Ker ne gre za relevantna dejstva, je bilo nepotrebno izvajati dokaze s pridobitvijo podatkov o plačah zaposlenih pri toženi stranki, z zaslišanjem bivših zaposlenih pri toženi stranki (ki bi vedeli izpovedati o nezakonitem postopanju tožene stranke pri odpuščanju drugih delavcev) in z zaslišanjem B.B. (ki bi vedela izpovedati o tem, da so bila knjigovodska knjiženja neažurna, da ni vedela o ekonomskih težavah in da je bila tudi ona po njenem mnenju odpuščena iz osebnih razlogov). V pritožbi tožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da ni ponovno zaslišalo nje same in direktorja tožene stranke, vendar pa ne pove, zakaj bi bila izpodbijana sodba iz navedenega razloga lahko nepravilna in nezakonita, zato pritožbeno sodišče navedenega očitka relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) ne more upoštevati.

9. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici 16. 12. 2013. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu področni sekretar v A.. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi obrazložena in da je podan tudi utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljevanje tožničinega dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je odpovedni razlog v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi naveden in obrazložen, kot to delodajalcu nalaga drugi odstavek 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A1) je razvidno, da se je tožena stranka zaradi dosega dolgoročno vzdržnega in izravnanega izkaza prihodkov in odhodkov odločila poseči v odhodkovno stran izkaza z zmanjševanjem stroškov dela in v posledici navedenega racionalizirala organizacijo poslovanja tako, da je delovne naloge tožnice razporedila med ostale delavce. Pri tem je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi celo navedla, na katere delavke je razporedila tožničine delovne naloge in katere od teh nalog bo katera od delavk prevzela. Takšna obrazložitev odpovednega razloga zadošča in odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita, kot neutemeljeno vztraja tožnica v pritožbi.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni smela v sodnem postopku dodatno pojasniti odpovednega razloga in v dokaz njegove utemeljenosti predlagati dokazov. Sodišče je v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res vezano na vsebinsko opredelitev odpovednega razloga, kot izhaja iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi(1) , in ne sme upoštevati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih delodajalec navaja v sodnem postopku, ne izhajajo pa iz odpovedi. Vendar tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, poleg tistih, ki so že navedeni v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Je pa te razloge tožena stranka še dodatno pojasnila in konkretizirala, kar delodajalec v sodnem sporu lahko stori. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo navedbe tožene stranke, s katerimi je dodatno pojasnila in konkretizirala poslovni razlog. Tožena stranka je lahko oziroma celo morala v postopku pred sodiščem prve stopnje navesti tudi dokaze za ugotovitev obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Kadar redno odpoved pogodbe o zaposlitvi poda delodajalec, je namreč dokazno breme na njem (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Ni pa mogoče od delodajalca zahtevati, da dokaze navede že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Glede na vse navedeno niso podane niti zatrjevane kršitve ustavnega načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS ter kršitve ustavnih pravic enakosti pred zakonom iz 14. člena, enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

12. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov. Ker sta v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedena oba (poslovna) razloga, za njeno zakonitost zadostuje že obstoj enega od njiju. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila tako zakonita že, če bi tožena stranka dokazala le obstoj organizacijskega razloga, torej, da je v resnici delo, ki ga je prej opravljala tožnica, prerazporedila na druge zaposlene(2). Ker pa je tožena stranka v tej zadevi uspela dokazati tako ekonomski kot tudi organizacijski poslovni razlog, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, dvoma v zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne glede na navedeno materialnopravno stališče ne more biti.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj ekonomskega razloga. Ugotovilo je, da tožena stranka na upad prihodkov v letu 2013 ni mogla vplivati, zato je z namenom izravnanega izkaza prihodkov in odhodkov lahko posegla le na odhodkovno stran z zmanjševanjem stroškov dela. Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati le, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, nima pa sodišče v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca. V konkretnem primeru torej sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali je tožena stranka zaradi upada prihodkov res morala poseči v stroške dela ali pa bi morda lahko s kakšnim milejšim ukrepom dosegla enak učinek. Tožena stranka je uspela s pričami in listinskimi dokazi dokazati, da je v resnici prišlo do upada prihodkov v letu 2013, kar za utemeljenost ekonomskega poslovnega razloga zadostuje. Zmotne so pritožbene navedbe, da mora biti finančna situacija delodajalca nevzdržna oziroma, da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira (na način, ki se mu zdi najbolj primeren) že, če zazna le upad prometa ali celo če ne doseže zadanega poslovnega plana(3) in ne šele takrat, ko že beleži izgubo. Takšno ravnanje delodajalca je njegova poslovna odločitev, v katero sodišče ne more posegati.

14. Delodajalec lahko obstoj poslovnega (tako ekonomskega kot organizacijskega) razloga dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi, ki jih pozna ZPP. Tako lahko tudi obstoj upada prihodkov dokazuje ne le z listinskimi dokazi, ampak tudi s pričami. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka upad prihodkov uspela dokazati tako s tabelami in izkazom prihodkov in odhodkov za leto 2012 in leto 2013 kot tudi z izpovedmi zaslišanih prič (C.C., D.D., E.E.). Tožnica v pritožbi oporeka verodostojnosti zaslišanih prič, ker so bile te zaposlene pri toženi stranki in zato zainteresirane za njen uspeh v postopku. Dejstvo, da so bile zaslišane priče pri toženi stranki zaposleni delavci in da naj bi bili iz tega razloga zainteresirani za uspeh tožene stranke v tem postopku, v skladu s sodno prakso ni okoliščina, ki bi že sama po sebi vplivala na oceno verodostojnosti izpovedi prič(4). Drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v verodostojnost izpovedi prič, pa tožnica v pritožbi ne navaja.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tabel prihodkov in odhodkov sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker so te listine nastale šele po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitve. Datum nastanka listin namreč ni pomemben, pomembno je le, da se nanašajo na sporno obdobje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da navedenih listin ni mogoče upoštevati, ker gre zgolj za interne listine, ker niso ožigosane in ker iz njih ne izhaja, kdo jih je izdal, po kakšni podlagi in s kakšnim namenom. Navedene listine imajo enako dokazno moč kot katerekoli druge listine (z izjemo javnih listin – 224. člen ZPP). Sodišče pa v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP odloči, ali bo dejstvo, ki ga stranka z listino želi dokazati, štelo za dokazano. Sodišče prve stopnje je v skladu z navedenim metodološkim napotkom ustrezno dokazno ocenilo tako listinske dokaze kot tudi izpovedi prič. Ocenilo je, da ne dvomi v verodostojnost navedenih tabel, saj so zaslišane priče izpovedale, da se nekateri podatki iz tabel uporabljalo tudi za izdelavo končnih poročil, ki so objavljena na Ajpesu, s takšno dokazno oceno pa pritožbeno sodišče soglaša. V zvezi s tem tožnica v pritožbi navaja predvsem, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati letna poročila tožene stranke, dostopna na spletni strani Ajpes. Ker pa so bila ta s strani tožnice predlagana zato, da bi se ugotovilo, da finančno stanje tožnice ni bilo tako nevzdržno, da bi utemeljevalo odpoved njene pogodbe o zaposlitvi, oziroma, da tožena stranka ni poslovala z izgubo, pač pa s presežkom prihodkov nad odhodki, kar pa v tem sporu ni relevantno, sodišče prve stopnje teh dokazov pravilno ni izvedlo. Pa tudi sicer tožnica v pritožbi ne navaja, da bi iz poročil, dostopnih na spletni strani Ajpes, izhajalo, da prihodki tožene stranke v resnici niso upadali.

16. Neutemeljeno tožnica v pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati tudi obstoj organizacijskega poslovnega razloga. Na podlagi skladnih izpovedi prič (C.C., D.D., E.E., F.F., G.G.) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožničino delo v resnici razporedila med ostale zaposlene delavke, ki ga sedaj opravljajo poleg svojega dela. Tudi tožnica sama je v pretežni meri potrdila navedbe tožene stranke v tem delu in tudi v pritožbi navedenim ugotovitvam nasprotuje zgolj pavšalno oziroma z navajanjem irelevantnih dejstev (da bi morala biti pred samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici izvedena analiza, iz katere bi izhajali učinki in bili opredeljeni cilji takšne reorganizacije ter da bi moralo biti tožničino delovno mesto ukinjeno). Tožena stranka je že na podlagi njene organizacijske odločitve, da se naloge, ki jih je opravljala tožnica, prerazporedijo na druge zaposlene, lahko tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec se namreč lahko samostojno in svobodno odloči za drugačno organizacijo oz. način dela in delovne naloge prerazporedi na druge zaposlene, s tem pa racionalizira svoje poslovanje. Prav tako se lahko delodajalec samostojno odloči, na katerega delavca bo prenesel naloge in komu bo posledično iz tega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Čeprav je tožena stranka v obravnavani zadevi pojasnila, da je bilo tožničino delo najlažje razporediti na ostale zaposlene, gre pri navedeni odločitvi za organizacijsko odločitev delodajalca, ki je v njegovi izključni pristojnosti. Res pa delodajalec ne sme pri svoji odločitvi kršiti prepovedi diskriminacije (6. člen ZDR-1), kar pa je tožena stranka v konkretni zadevi prav tako dokazala. Zaslišane priče so izpovedale, da zdravstvene težave tožnice niso bile razlog za odpoved njene pogodbe o zaposlitvi, prav tako tudi ne tožničine osebnostne lastnosti.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici upoštevati kriterije, ki jih določa 31. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND; Ur. l. RS, št. 18/1991 in nadalj.). Kriterije iz navedene določbe mora delodajalec upoštevati le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, kar izhaja tudi iz drugega odstavka 31. člena KPND. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem, za kakršno gre tudi v konkretnem primeru, ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi(5). Delodajalec lahko svojo izbiro legitimno gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja, vendar mora iti pri tem za utemeljene razloge. Vsekakor pa delodajalec ne sme ravnati diskriminatorno, kar je bilo v konkretnem primeru tudi dokazano.

18. Za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga so nepomembne ugotovitve, ali se delo, ki ga je opravljala tožnica, pri toženi stranki še vedno opravlja. Čeprav sodišče ugotovi, da je delo, ki ga je opravljal delavec, pri delodajalcu še vedno potrebno, vendar ga sedaj opravljajo drugi zaposleni, je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi temu delavcu. Poslovni razlog je namreč podan, kadar iz razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da preneha potreba po delu točno določenega delavca in ne delo, ki ga je ta delavec opravljal, na splošno. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse(6) .

19. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nepomembne za predmetni spor označilo navedbe tožnice o tem, da tožena stranka tožnice in drugih zaposlenih ni seznanila s finančnim stanjem in morebitnim odpuščanjem delavcem, da je tožena stranka finančna sredstva namenjala za nepotrebne zadeve (npr. za Dedka Mraza zaposlenih), da je podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, da je imela rezervo, da v javnem sektorju lahko število delavcev zmanjšujejo le z nenadomeščanjem in ne z odpuščanjem ter tožničine navedbe v smeri trpinčenja na delovnem mestu. Ker ne gre za relevantna dejstva, kot je tožnici obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje. Teh dejstev sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ugotavljati in tudi ne izvajati dokazov, predlaganih za njihovo ugotovitev. Glede na navedeno se tudi pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki temeljijo na nasprotnem materialnopravnem stališču (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Glede na zgoraj navedeno niso podane niti kršitve ustavnih pravic svobode dela iz 49. člena in varstva dela iz 66. člena Ustave RS. Varstvo teh ustavnih pravic je zagotovljeno že s tem, da lahko delodajalec v skladu z določbami ZDR-1 delavcu pogodbo o zaposlitvi odpove le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz PZ, in če pri tem ne krši prepovedi diskriminacije. Dejstvo, da ima delodajalec pri poslovnih in organizacijskih odločitvah proste roke in da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti takšnih odločitev, pa v ustavno zagotovljene pravice delavca ne posega.

21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 27/2013 z dne 2. 9. 2013. (2) Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 96/2013 z dne 2. 9. 2013. (3) Sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 72/2013 z dne 10. 6. 2013 in opr. št. VIII Ips 213/2015 z dne 24. 11. 2015, ter sodbi pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 196/2015 z dne 9. 7. 2015 in opr. št. Pdp 1552/2014 z dne 16. 4. 2015. (4) Glej na primer sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 234/2015 z dne 28. 10. 2015, in številne druge.

(5) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 206/2012 z dne 4. 3. 2013. (6) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2007, in sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 171/2015 z dne 3. 12. 2015.