Jedro

Da bi zastaranje zahtevka iz neupravičene pridobitve lahko začelo teči mora postati jasno, da je pogodbeno ali kakšno drugo razmerje dokončno prenehalo. Vse dokler obstaja kakršnakoli pogodbena podlaga za medsebojne zahtevke strank, obogatitve oz. prikrajšanja ni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za delo in vlaganja na toženkinem posestvu je tožniku prisodilo 268.502,00 SIT. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede zahtevka za opravljeno kmečko delo razveljavilo, v preostalem delu pa pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem delu prvostopno sodbo potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka. Uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno odločili o zastaranju zahtevka. Za odločitev o tem vprašanju ni pravno odločilen datum 13.6.1990, ko je toženka sklenila pogodbo z M. Pomemben je spor med pravdnima strankama, ki je nastal ob košnji 1985 leta. Tedaj je tožnik tudi odnesel dve škropilnici (motorno in ročno), žveplenko in očetovo čevljarsko orodje. S tem je pokazal, da je razmerje s toženko prekinil. Odtlej dalje tožnik ni več prišel delat na posestvo. Prvič je nato prišel v letu 1990 za dan mrtvih, torej po več kot petih letih, vendar ne z namenom, da bi na posestvu delal. Zato je potrebno začetek zastaralnega roka šteti od spora v letu 1985 dalje. Ne glede na to pa toženka meni, da je tožnik za delo dobil dobro plačilo, kar pomeni, da bi bil zahtevek tudi, če ne bi bil zastaran, neutemeljen. Toženka zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sme v okviru revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti ugotavljati le, ali je bila na prvi ali drugi stopnji storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vse ostale kršitve mora stranka posebej uveljavljati in jih obrazložiti. Ker tožena stranka tega ni storila, kršitev iz 10. točke navedene določbe ZPP pa ni bila storjena, revizijsko sodišče temu revizijskemu razlogu ni moglo ugoditi.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Po 3. odstavku 385. člena ZPP izpodbijanje dejanskega stanja na tretji stopnji ni dovoljeno. V okvir dejanskega stanja pa sodi tudi ocena ali je tožnik za svoje delo dobil popolno plačilo ali ne. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili obseg njegove prikrajšanosti na eni in obogatitve toženke z njegovim delom na drugi strani. Revizijsko sodišče je smelo le še presoditi ali je njuna odločitev materialnopravno pravilna.

Toženka je ves čas postopka vztrajala pri ugovoru zastaranja. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da zahtevek ni zastaran. Pravno odločilni trenutek, od katerega je zastaranje začelo teči, je po njunem mnenju sklenitev izročilne pogodbe z dne 13.6.1990. Revizijsko sodišče se s takšno materialnopravno oceno strinja. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR). Toženka trdi, da sta se s tožnikom sprla v letu 1985, ko je tožnik vzel nekaj orodja in odšel. S tem naj bi pokazal, da "želi prekiniti s toženko vsak odnos in ga je tudi prekinil". Tožnik se s takšno razlago ni strinjal. Pa tudi toženkine trditve med postopkom te razlage ne potrjujejo. Tako je toženka še v pritožbi zatrjevala, da je po daljšem času uvidela, da na bratovo pomoč ne more več računati in je bila zato prisiljena poiskati si drugo pomoč (l.št. 94 spisa). Prenehanja razmerja s prepirom v letu 1985 ni dokazala.

Da bi zastaranje zahtevka iz neupravičene pridobitve lahko začelo teči mora postati jasno, da je pogodbeno ali kakšno drugo razmerje dokončno prenehalo. Vse dokler obstaja kakršnakoli pogodbena podlaga za medsebojne zahtevke strank, obogatitve oz. prikrajšanja ni. Toženka pa je šele s pogodbo z dne 13.6.1990 jasno pokazala, da razmerje s tožnikom razdira (da od tožnika nič več ne pričakuje ter da svoje obljube ne bo več držala). Šele tedaj je bila toženka s tožnikovim delom neupravičeno obogatena, on pa neupravičeno prikrajšan. Ker je tožnik vložil tožbo dne 24.7.1991, zastaralni rok za zahtevek iz neupravičene pridobitve pa zastara v petih letih, je bila tožba vložena pravočasno. Sodišči prve in druge stopnje sta zato povsem pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugovor zastaranja zavrnili.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).