Jedro

Javne ceste so javno dobro, ki je izven javnega prometa. Na njem je zaradi splošne dostopnosti ter začasne in anonimne uporabe posestno varstvo posameznikov izključeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da ju je tožena stranka motila v njuni zadnji mirni posesti na v izreku navedenih petih nepremičninah v k.o. X. in Y. tako, da jima je dne 15.9.2011 izklopila delovanje elektronskih kartic za odpiranje zapornic, ki stojijo na začetku dovoznih poti, ki potekajo po v izreku navedenih nepremičninah; za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da jima tožena stranka ponovno aktivira elektronski parkirni kartici, s katerimi sta do tedaj odpirali zapornice na v izreku navedenih parcelah, za prepoved bodočih in podobnih motilnih ravnanj ter za plačilo pravdnih stroškov. Podredni zahtevek z enako vsebino, razen pri vzpostavitvi prejšnjega stanja, ko sta terjala, da tožena stranka umakne zapornice, ki stojijo na začetku dovoznih poti, ki potekajo po nepremičninah, navedenih v izreku, je zavrglo. Pravdne stroške tožene stranke v višini 344,65 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sklep vlagata pritožbo tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po njunem mnenju je napačen zaključek sodišča, da je njuno posestno varstvo na obravnavanih ulicah izključeno, ker gre za javne poti po odloku o kategorizaciji občinskih cest (Ur. list RS, št. 70/05 s spremembami). Sodišče je prezrlo, da zemljišča, po katerih potekajo navedene ulice, niso v lasti Mestne občine Ljubljana (MOL). Lastninska pravica na spornih parcelah na podlagi navedenega odloka ni prenehala. MOL z lastniki pred kategorizacijo ni sklenil pravnega posla za pridobitev njihovega zemljišča niti ni izvedel postopka razlastitve. Zato omenjene parcele oziroma ceste in ulice niso javne ceste. V zemljiški knjigi ni vknjiženo javno dobro. Tožnika sta se zanesla na stanje v zemljiški knjigi. Zato ne moreta trpeti negativnih posledic. Ustavno sodišče RS je v več odločbah, ki jih navajata, ugotovilo, da so občinski odloki o kategorizaciji občinskih cest, ki nimajo urejenih lastninskih odnosov z lastniki parcel, po katerih potekajo kategorizirane javne poti, neskladni z Ustavo. Sodišče zato ne bi smelo uporabiti podzakonskega akta, na katerega je oprlo svojo odločitev. Inšpektorica MOL je v dopisu, ki je v spisu, navedla, da gre za civilno pravno zadevo. Ob izkazanih predpostavkah za posestno varstvo je zahtevek zaradi napačnih ugotovitev o javnem dobru napačno zavrnjen. Napačno je stališče, da je tožena stranka ravnala na podlagi upravne odločbe MOL. Za izklop delovanja elektronskih kartic ni bilo zakonske podlage.

3. Tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika zahtevata posestno varstvo. Trdila in dokazovala sta, da ju je tožena stranka kot lastnika stanovanj v B. v Ljubljani, motila v zadnji mirni posesti dovoznih poti do njunih stanovanj, ki potekajo po naštetih parcelnih številkah oziroma po ulici R., ulici M., ulici T. in ulici P., in ki so povezava med cesto V. in posameznimi parcelami v notranjosti naselja in tam ležečimi parkirišči. Motilno dejanje je bilo po tožbenih navedbah 15.9.2011, ko jima je tožena stranka izklopila delovanje elektronskih kartic za odpiranje zapornic, ki stojijo na začetku dovoznih poti, ki potekajo po navedenih nepremičninah. Na ta način jima je onemogočila dotednjo uporabo dovoznih poti. Primarno sta zahtevala ponovno aktiviranje elektronskih parkirnih kartic, podredno umik zapornic z začetka dovoznih poti. V tem delu je sodišče tožbo zavrglo po ugotovitvi, da je bila vložena po izteku zakonsko določenih rokov za posestno varstvo. Pritožnika v tem delu pritožbe ne konkretizirata. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je glede na dejansko ugotovitev v točki 16 razlogov sklepa o času postavitve zapornic (začetek leta 2011) in o vložitvi tožbe (8.5.2012 in ponovno 14.9.2012) odločitev sprejeta ob pravilni uporabi 32. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

6. V okviru podane trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, ko je tožeča stranka zatrjevala motenje posesti na ulicah, tožena stranka pa se je sklicevala na javno pravno ureditev prometnega režima, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeči stranki zahtevata posestno varstvo na ulicah R., M., T. in P., na začetku katerih so bile postavljene zapornice; da so bile vse navedene ulice na podlagi 82. člena Zakona o javnih cestah z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest (Ur. list RS, št. 70/2005, s spremembami in dopolnitvami) razglašene za javne poti, da javne poti po obravnavanem odloku spadajo med občinske ceste, in da so bile kot take ves čas tudi v splošni uporabi in rabi kot javne površine: tako za stanovalce samih ulic kot tudi za ostale uporabnike - npr. obiskovalce stadiona (razlogi v točkah 13 do 14 sklepa).

7. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba ne izpodbija, je pravilna pravna presoja, da tožnika nista upravičena do posestnega varstva. Kot je pravilno pojasnilo sodišče v točki 14 sklepa, so javne ceste javno dobro, ki je izven javnega prometa. Na njem je zaradi splošne dostopnosti ter začasne in anonimne uporabe posestno varstvo posameznikov izključeno. Pri sodnem varstvu posesti se ne upošteva pravica do posesti (prvi odstavek 33. člena SPZ). Zato pritožba pravilne odločitve sodišča, da tožnika nimata posestnega varstva na javni površini, ne moreta omajati s pritožbenimi navedbami o neurejenem zemljiško-knjižnem stanju in neskladnosti občinskega odloka z Ustavo zaradi neurejenih lastninskih odnosov upravljalca javne ceste z lastniki zemljišč, po katerih potekajo z odlokom kategorizirane javne ceste. Morebitna neurejena lastninska razmerja z lastniki zemljišč, po katerih potekajo javne ceste, posegajo v pravice lastnikov teh zemljišč, ne pa v pravice tožnikov kot splošnih uporabnikov javnega dobra. Odlok o kategorizaciji javnih cest je splošni predpis. V praksi učinkuje in deluje erga omnes tako, da za javno dobro razglašene nepremičnine lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Javna cesta je namreč tista, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto (24. točka prvega odstavka drugega člena Zakona o cestah - ZCes-1; Ur. list RS, št. 109/2010 s spremembami). Akt o kategorizaciji ima konstitutivni učinek. V zemljiški knjigi se dejstvo javnega dobra le zaznamuje (1. točka prvega odstavka 111. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Kategorizacija ceste, razglašena s splošnim predpisom, ki ga je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje, ima torej splošni učinek. Neurejeno lastninsko zemljiško-knjižno stanje v tem postopku ni relevantno. Pravno odločilna je le posest, ne pa pravica do posesti. Ker je odlok sprejet v javno korist, torej tudi v korist tožnikov, ne pride v poštev niti razlaga pritožnikov, da ga sodišče zaradi zatrjevanega neskladja z ustavo zaradi nerešenih lastninskih razmerij z lastniki zemljišč, ne bi smelo upoštevati pri odločanju v tem postopku. V pritožbi ponovljene ugovore pritožnikov v tej smeri je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 14 sklepa.

8. Pritožba ne omaje sprejete odločitve niti s sklicevanjem na dopis inšpektorice inšpektorata MOL, iz katerega naj bi izhajalo, da je sporno razmerje civilnopravno. Pravica splošne rabe je po večinskem mnenju pravne teorije pravica javnega in ne civilnega prava (primerjaj Tratnik, M, Vrenčur, R, V. Javno dobro, Pravna praksa, št. 38/2010).

9. Tožnika sta trdila, da sta bila motena v svoji posesti ulic oziroma dostopnih poti. Tak je bil tudi njun zahtevek. V ugotovitvenem delu zahtevka sta zahtevala izklop delovanja elektronskih kartic in odstranitev zapornic. Ugotovitveni del zahtevka je po stališču teorije nepotreben, po stališčih sodne prakse pa celo nedovoljen. Po pravilnem poudarku sodišča prve stopnje pritožnika v posesti javnega dobra kot njegova uporabnika ne moreta biti motena, ker na javnem dobrem posesti ne moreta imeti. Zato tudi zatrjevani način urejanja prometnega režima na javnem dobru ne more predstavljati civilnega motilnega dejanja.

10. Odločitev sodišča je torej pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Pritožnika procesnih kršitev ne konkretizirata. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu pa ne najde absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pravdni stranki nista priglasili.