Jedro

Pri zavrnitvi (obsojenčevega) predloga za združitev kazni ne gre za odločitev, s katero bi sodišče meritorno spreminjalo odločbe o kazenskih sankcijah iz pravnomočnih sodb. Neutemeljen predlog za združitev ima za posledico, da sodbe ostanejo nespremenjene, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog za združitev zavrniti s sklepom, ne s sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano "sodbo" je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo obsojenčevo zahtevo za združitev kazni po sodbah istega sodišča IV K 5531/2016 z dne 22. 3. 2016, pravnomočno dne 16. 6. 2016, in IV K 61494/2011 z dne 27. 3. 2012, pravnomočno dne 27. 8. 2012. 2. Zoper sodbo je obsojenec pravočasno vložil laično pritožbo ter predlagal, da mu pritožbeno sodišče združi kazni po navedenih pravnomočnih sodbah.

3. Ne glede na to, da postopkovni zakon v petem odstavku 407. člena ne nudi decidirane opore za opredelitev vrste sodne odločbe, s katero kaže odločiti v obstoječi procesni situaciji, pritožbeni senat ocenjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom, ne s sodbo. Pri zavrnitvi obsojenčevega predloga za združitev kazni namreč ne gre za odločitev, s katero bi sodišče meritorno spreminjalo odločbe o kazenskih sankcijah po prejšnjih sodbah, tj. ob izpolnjenosti zakonskih pogojev po prvem odstavku 407. člena ZKP. Neutemeljen predlog za združitev ima za posledico, da pravnomočne sodbe ostanejo nespremenjene, zato ni videti utemeljenega razloga za odločanje s sodbo. V teh okvirih je pritožbeno sodišče ravnalo, kot da bi presojalo sklep prvostopenjskega sodišča, ter posledično o zadevi tudi odločilo s sklepom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Že v izpodbijani odločbi je bilo obsojencu dovolj razumljivo pojasnjeno, da je t. i. neprava obnova kazenskega postopka ("združitev kazni") na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 55. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) mogoča le takrat, kadar sodišče pri izrekanju kasnejše sodbe ne uporabi pravil o izreku enotne kazni po 53. členu KZ-1, vendar izključno v primerih, ko obravnava kaznivo dejanje, ki ga je obsojenec storil pred začetkom prestajanja zaporne kazni, izrečene s prejšnjo sodbo, ali med samim prestajanjem kazni zapora. Ker je v konkretni zadevi obsojeni kazen po sodbi IV K 61494/2011 prestal dne 17. 8. 2015, kaznivo dejanje po sodbi IV K 5531/2016 pa je storil dne 20. 11. 2015, tj. po izvršitvi kazni, je izpodbijana odločba materialnopravno pravilna; drugačno stališče, ki ga skuša uveljaviti pritožba, pa ni upoštevno.

6. Ob upoštevanju obrazloženega je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Kljub pritožbenemu neuspehu je sodišče druge stopnje obsojenega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je obsojenec po podatkih spisa brez vsakršnega premoženja ter na prestajanju kazni zapora.