Jedro

Pritožbeni ugovori o tem, do kdaj traja azilni postopek, tj. ali tudi za čas čakanja na vrnitev v izvorno državo, so za obravnavano zadevo irelevantni, saj do namestitve kot posledice odločanja o mednarodni zaščiti ni prišlo.

Navedbe o tem, da bo v primeru predaje Italiji pritožnik ponovno nameščen v zaprt center, ostajajo na hipotetični ravni. Pritožnik v tožbi kot tudi v pritožbi navaja, da gre za njegova pričakovanja, kar pa za ugoditev pritožbi ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3535/2025/15 (1221-03) z dne 15. 1. 2026, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Italijanski Republiki kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, ta predaja pa se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi je Upravno sodišče ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 presodilo, da je izpodbijana odločitev toženke zakonita in pravilna. Odločilo je, da v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti italijanskega azilnega sistema, niti obstoja okoliščin, ki bi ob predaji v Italijo lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik je namreč glede azilnega sistema v upravnem postopku izpovedal le, da je bila v preteklosti njegova prošnja za mednarodno zaščito v Italiji zavrnjena, imel je pravno varstvo, ob tem pa ni izpostavil nobene negativne izkušnje. Tožnikove ostale navedbe in dokazi so se nanašali na obdobje, ko je v Italiji bival nezakonito in je bil zato nastanjen v zaprt center z namenom njegovega vračanja v izvorno državo, kar pa ni del izvajanja azilnega sistema. Prav tako so irelevantne navedbe o tem, da bo v primeru predaje v Italijo ponovno nastanjen v zaprt center, saj ne pojasni razlogov za svojo hipotezo. Za odločanje o predaji ni relevantna niti kazenska sodba sodišča v Trstu, ki s postopkom predaje v obravnavanem primeru ni povezana, niti dokumenti, ki se nanašajo na ogroženost tožnikovega življenja v primeru vrnitve v izvorno državo. Če bi obstajala presoja njegove ogroženosti v primeru vrnitve v Pakistan, bi to pomenilo že vsebinsko odločanje o mednarodni zaščiti, kar pa ni predmet tega postopka o predaji po Uredbi Dublin III. Upravno sodišče je še dodalo, da se tudi poročila, ki jih je predložil tožnik, ne nanašajo na azilne postopke oziroma razmere v azilnih domovih.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil v zaprt center nastanjen, ker mu je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in je zato tam čakal na vrnitev v Pakistan, zaradi česar bi se moralo njegovo bivanje v zaprtem centru presojati v okviru razmer glede azilnega sistema. Meni, da postopek odločanja o mednarodni zaščiti traja od namere za vložitev prošnje do izročitve prosilca izvorni državi. Zatrjuje, da bo v primeru predaje Italiji ponovno nameščen v zaprt center, kjer so razmere takšne, da predstavljajo kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje ter podrejeno, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

4.Skupaj s pritožbo je podal tudi predlog za izdajo odložitvene začasne odredbe, in sicer, naj se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijane upravne odločbe in se pritožnika v tem času ne izroči Republiki Italiji. Predlogu je Upravno sodišče s sklepom I U 226/2026-21 z dne 24. 3. 2026 ugodilo ter izvršitev izpodbijanega sklepa, št. 2142-3535/2025/15 (1221-03) z dne 15. 1. 2026, zadržalo do pravnomočne odločitve o tožbi.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pritožnik izhaja iz predpostavke, da je bil nastanjen v zaprtem centru za čas čakanja na vrnitev v Pakistan zaradi zavrnitve njegove prošnje za mednarodno zaščito. Navaja, da bi moralo Upravno sodišče zato razmere v zaprtem centru presojati kot del azilnega sistema. Upravno sodišče pa navedenemu ni sledilo. V 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč pojasnilo, da od najkasneje 27. 1. 2025 pritožnik ni imel (več) veljavnega dovoljenja za prebivanje v Italiji in je tam bival nezakonito, zaradi česar je bil nastanjen v zaprt center, da bi ga vrnili v izvorno državo. Ni šlo torej za ravnanje s prosilcem, ki mu je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, temveč s tujcem, ki je v Italiji bival nezakonito.

8.Pritožnik pa v pritožbi ne navede, zakaj je bila dokazna ocena napačna oziroma zakaj je bilo dejansko stanje v tem delu napačno ugotovljeno. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da so pritožbeni ugovori o tem, do kdaj traja azilni postopek, tj. ali tudi za čas čakanja na vrnitev v izvorno državo, za obravnavano zadevo irelevantni, saj do namestitve kot posledice odločanja o mednarodni zaščiti ni prišlo.

9.Tako se po presoji Vrhovnega sodišča, ki sledi zaključkom Upravnega sodišča, kot irelevantne izkažejo tudi pritožbene navedbe o razmerah v tovrstnih zaprtih centrih, saj v obravnavanem primeru pritožnik v enem izmed njih ni bil zaprt zaradi zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito, temveč zaradi poteka dovoljenja za prebivanje in nezakonitega bivanja v Italiji. S tem se te navedbe ne nanašajo na italijanski azilni sistem.

10.Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu sodišču tudi v delu, ko je to presodilo, da navedbe o tem, da bo v primeru predaje Italiji pritožnik ponovno nameščen v zaprt center, ostajajo na hipotetični ravni. Gre za pritožnikove domneve, ki jih utemeljuje na podlagi tega, da je v zaprtem centru že bival in od tam tudi pobegnil, zato pritožnik meni, da bo tja ponovno nameščen. Tako pritožnik v tožbi kot tudi v pritožbi navaja, da gre za njegova pričakovanja, kar pa za ugoditev pritožbi ne zadošča. Upravno sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da bo pritožnika Italijanska Republika sprejela kot prosilca za mednarodno zaščito (ne kot tujca, ki nezakonito prebiva v državi) in mu bo kot prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljena tudi ustrezna namestitev.

11.Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da Republika Slovenija ni imela obveznosti, da pridobi informacijo, ali bo do pritožnikove nastanitve v zaprt center prišlo v primeru predaje. Pritožnikove navedbe o razmerah v zaprtem centru namreč v obravnavanem primeru niso bile relevantne, zato bi bilo tudi pridobivanje informacij o tem, ali bo pritožnik nastanjen v enem izmed zaprtih centrov brez podlage v konkretnem primeru. Pritožnikova nastanitev v zaprtem centru v Italiji v dosedanjem postopku namreč ni bila del izvajanja azilnega sistema.

12.Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Sam je izpovedal, da ga je 27. 1. 2025 na policijsko postajo poklicala italijanska policija (ki ga je po zavrnitvi vstopa po obisku Zagreba vrnila v Slovenijo, a ga je iz azilnega doma v Ljubljani odpeljalo njegovo dekle nazaj v Italijo).

3Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 161/2024 z dne 9. 7. 2024 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 55/2025 z dne 27. 3. 2025.