Jedro

Pomen besede "delo" iz 2. odst. 51. člena ZZZDR je treba razlagati ne samo ob upoštevanju celotne zakonske določbe, temveč tudi skupaj z ostalimi zakonskimi določbami, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci. Zato ne gre samo za na primer fizično delo ali z delom v službi pridobljena denarna sredstva, temveč za skupek različnih aktivnosti zakoncev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja. Sem spada tudi vsaka oblika truda in prispevka zakonca, kot so med drugim vlaganje denarnih sredstev iz posebnega premoženja v pridobitev ali ohranitev skupnega premoženja, delo v gospodinjstvu in delo z varstvom in vzgojo otrok, iskanje ugodnih finančnih konstrukcij, pridobivanje posojil itd.. Zato je materialnopravno pravilna razlaga sodišča druge stopnje o tem, da lahko skupno premoženje zakonca pridobivata neodvisno drug od drugega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dvosobno stanovanje v šestem nadstropju stanovanjskega bloka Ljubljani, skupno premoženje pravdnih strank in da je solastninski delež vsake pravdne stranke na tem premoženju enak. V razlogih sodbe je poudarilo, da je bilo sporno stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske in ekonomske skupnosti pravdnih strank, da je bila sicer kupnina plačana s posojilom, ki ga mora toženec vrniti šele po pravnomočnem končanju te pravde, vendar gre vseeno za skupno premoženje. Sporno stanovanje je le del skupnega premoženja, saj sta pravdni stranki ustvarili še drugo skupno premoženje (parcela, prikolica, avto, pohištvo, itd.). Upoštevati je treba celotno premoženje, za katerega načeloma velja enovit pristop. Le stanovanje ni bilo odplačano v času trajanja zakonske zveze, saj je toženec sklenil tako posojilno pogodbo, da vrnitev posojila še ni zapadla. Sodišče je še ugotavljalo razmere v zvezi z zaposlitvijo obeh pravdnih strank in razporeditvijo družinskih bremen med njiju, ugotovilo pa je tudi, da je tožnica v letu 1984 sama iz prejetega dednega odpravka plačala soudeležbo, na podlagi česar je družina pridobila stanovanje, stanovanjsko pravico na njem pa toženec. Ta je zato na podlagi določb Stanovanjskega zakona o privatizaciji sklenil tudi kupno pogodbo. Ob vseh teh okoliščinah je zaključilo, da je tudi sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank in da tožencu ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišče prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja svoje pritožbene trditve o procesnih kršitvah na prvi stopnji in opozarja na razloge sodbe prve stopnje, da zakonca k zagotovitvi sredstev za nakup stanovanja nista prispevala niti z delom niti na kak drug način. To okoliščino revizija opredeljuje kot nasprotje med samimi razlogi sodbe in kot nejasne razloge, poleg tega pa tudi kot nasprotje med razlogi in izrekom sodbe in še kot zmotno uporabo materialnega prava. Tudi izrek je sam s seboj v nasprotju, saj je lahko skupno premoženje le tisto, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Če ni pravne podlage v drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89 p.b.; v nadaljevanju: ZZZDR), ker pač ni šlo za delo, potem sodbi manjkajo razlogi, kaj je podlaga odločitve. Tudi v sodbi sodišča druge stopnje je prišlo do nasprotja med razlogi, da stanovanje ni bilo pridobljeno z delom zakoncev, ter razlogi o tem, da zakon ne zahteva skupnega dela oziroma skupnih sredstev, temveč lahko zakonca pridobivata skupno premoženje neodvisno drug od drugega, vsak s svojim prispevkom. S tem se revizija ne strinja in navedene razloge opredeljuje tudi kot zmotno uporabo materialnega prava. Toženec poudarja, da je denarna sredstva, ki so bila uporabljena za nakup stanovanja, posojilodajalec dal izključno njemu, samo toženec se je zavezal denar vrniti in gre zato za njegova ločena sredstva.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec pretežno večino istih trditev opredeljuje tako kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi kot zmotno uporabo materialnega prava. Gre za vprašanje, kako je potrebno razumeti besedo "delo" iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR, po katerem je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. To vprašanje je materialnopravne narave. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženčeva revizijska razlaga preozka. Pomen dela iz navedene zakonske določbe je treba razlagati ne samo ob upoštevanju celotne zakonske določbe, temveč tudi skupaj z ostalimi zakonskimi določbami, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci. Zato ne gre samo za na primer fizično delo ali z delom v službi pridobljena denarna sredstva, temveč za skupek različnih aktivnosti zakoncev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja. Sem spada tudi vsaka oblika truda in prispevka zakonca, kot so med drugim vlaganje denarnih sredstev iz posebnega premoženja v pridobitev ali ohranitev skupnega premoženja, delo v gospodinjstvu in delo z varstvom in vzgojo otrok, iskanje ugodnih finančnih konstrukcij, pridobivanje posojil itd.. Ob takem pravilnem razumevanju besedice delo iz navedene in ostalih zakonskih določb, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci, se izkaže, da je skupno premoženje tudi tisto, pri katerem eden od zakoncev ni neposredno sodeloval, ampak se je na primer ukvarjal le z gospodinjstvom in vzgojo otrok. Zato je materialnopravno pravilna razlaga sodišča druge stopnje o tem, da lahko skupno premoženje zakonca pridobivata neodvisno drug od drugega.

S pojasnjeno materialnopravno razlago pomena besede delo pri pridobivanju skupnega premoženja je revizijsko sodišče odgovorilo tudi na zmotne revizijske opredelitve procesnih kršitev na prvi in drugi stopnji.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je kupno pogodbo za sporno stanovanje sklenil le toženec, vendar v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti zakoncev, ter da je bila tudi kupnina v celoti takoj plačana, le denarna sredstva za kritje kupnine si je toženec sposodil in se dogovoril za daljši rok vrnitve, ki ga je kasneje uspel še podaljšati vse do pravnomočnega končanja te pravde. Ko je prišlo do razveznega postopka, je toženčevemu očetu, ki je v času sklenitve kupne pogodbe za stanovanje tudi posodil denar, posojilo vrnil na ta način, da je pridobil od drugega posojilodajalca dodatno posojilo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta za opredelitev značaja kupljenega stanovanja odločilni predvsem ugotovitvi, da je bila kupna pogodba sklenjena in kupnina plačana v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti takratnih zakoncev. S tem je stanovanje postalo skupno premoženje. Na kakšen način, kateri od zakoncev, v kakšnem obsegu in kdaj bo vrnil posojilo, ki ga je za potrebe v zvezi s pridobitvijo skupnega premoženja najel toženec, na značaj že pridobljenega skupnega premoženja ne more vplivati, pa tudi ne kasnejše podaljšanje roka vračila posojila. O odgovornosti zakoncev za obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem, vsebuje zakon posebne določbe.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo tudi vse ostale potrebne okoliščine v zvezi s pridobitvijo spornega stanovanja. Ali je te okoliščine mogoče opredeliti kot prispevek enega ali tudi obeh zakoncev pri pridobitvi spornega stanovanja, je materialnopravno vprašanje. Revizijsko sodišče v nasprotju s toženčevim revizijskim stališčem in delno tudi materialnopravno opredelitvijo obeh sodišč ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišč prve stopnje izhajajo take aktivnosti obeh pravdnih strank, da je materialnopravno pravilna taka opredelitev, da je vsak od njiju tudi dejansko prispeval k pridobitvi stanovanja: toženec z uspešno sestavo finančne konstrukcije za pridobitev denarnih sredstev za pokritje kupnine z izredno ugodnim posojilom, tožnica pa ne samo s siceršnjim pretežnim delom v gospodinjstvu ter pri vzgoji in varstvu skupnega otroka, ampak posredno tudi z vložitvijo denarja iz prejetega dednega odpravka, torej svojega posebnega premoženja, v kritje soudeležbe, kar je bilo kasneje ob sklenitvi kupne pogodbe po Stanovanjskem zakonu upoštevano pri določitvi znatno nižje kupnine.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo toženčevo revizijo, z njo pa tudi priglašene revizijske stroške.