Jedro

Pogodba o finančnem leasingu je tako imenovana inominantna pogodba civilnega in gospodarskega prava, glede katere so medsebojni odnosi med dajalcem in jemalcem leasinga v skladu z načelom dispozitivnosti podrobno urejeni predvsem s pogodbeni pravili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da morata tožnici plačati 13.956,25 EUR z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za devizne hranilne vloge v ATS oziroma EUR na vpogled v kraju izpolnitve od 26. 6. 1998 dalje in ji povrniti vsak polovico prisojenih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožencev in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Druga toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi predlaga tako ugoditev reviziji, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Revizijskih razlogov izrecno ne opredeljuje, navaja pa, da se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, kaj je v tej zadevi ključnega pomena, med drugim, da ni pomembno, kdo in kdaj je plačal polog. Meni, da sodišče tako nepristransko (verjetno meni pristransko) in nelogično podpira trditve tožnice. Druga toženka v celoti vztraja pri svojih trditvah, da ni nikoli podpisala sporne pogodbe kot porok, saj je za pogodbo zvedela šele po vložitvi tožbe. Listine, ki jih je predložila tožnica in pribavilo sodišče, ne potrjujejo navedb tožnice in ne izkazujejo pogodbene obveznosti druge toženke. Iz njih izhaja le netransparentnost celega posla. Sam potek posla tudi ni bil v skladu s pogodbo, kot je bilo pojasnjeno že v pritožbi. Druga toženka ponavlja, da ujemanje zneskov iz pogodbe s plačilom ne dokazuje njenega sodelovanja pri pogodbi, da v spisu ni dokaza, da je prvi toženec plačal polog, ki naj bi bil plačan celo pred datumom sklenitve pogodbe. Gre za manipulacije in nekorektno ravnanje tožnice. Plačilo dobavitelju vozila ne utemeljuje dokazne ocene, da gre za plačilo v okviru sporne pogodbe in da je druga toženka to pogodbo sklenila. Revidentka vztraja pri trditvah, da pogodba ni bila realizirana s strani nobenega od tožencev, saj nista plačala pologa, prvi toženec pa tudi ni prejel vozila v posest in ga registriral na svoje ime. Zato so arbitrarni razlogi pritožbenega sodišča, da tudi če bi držale vse pritožbene trditve, to tožencev še ne razbremenjuje pogodbene obveznosti. Dokazna ocena sodišča in s tem uporaba materialnega prava sta očitno napačni. Ob poudarjanju različnih datumov zatrjevanega prevzema vozila in plačila dobavitelju, običajne prakse pri leasing pogodbah in prodaje pred plačilom celotnega pogodbenega zneska je po mnenju revidentke jasno, da toženca nista pogodbeni stranki, zlasti ne druga toženka.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da so pogodbene stranke 2. 9. 1996 sklenile leasing pogodbo, v kateri je bilo kot predmet najema opredeljeno vozilo ... Leasingodajalec je bila tožnica, leasingojemalec prvi toženec in soprosilka druga toženka, ki je v skladu s 15. točko pogodbe nastopala kot solidarni porok. Toženca sta plačala 79.200 ATS pologa, razliko do polne kupnine je plačala dobavitelju F. d.o.o. tožnica, toženca pa sta se tožnici zavezala plačati za najem vozila 163.332 ATS v 36 enakih mesečnih obrokih. Po izteku najema bi bilo vozilo lahko odkupljeno za ceno enega obroka. Vozilo je toženec pri dobavitelju prevzel, ga registriral in skladno s pogodbo sklenil tudi zavarovalno pogodbo z vinkulacijo v korist tožnice. Ker toženca obrokov nista plačevala, je tožnica v skladu s pogodbo zahtevala takojšnje plačilo vseh obrokov (11. točka pogodbe). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zavrnilo ugovor tožencev, da nista sklenila pogodbe in da podpisa na pogodbi nista njuna, saj je s pomočjo izvedenca grafološke stroke ugotovilo pristnost obeh podpisov. Na podlagi ocene vseh dokazov, listinskih in izpovedi prič ter strank, je ugotovilo še, da je prvi toženec osebni avtomobil tudi prevzel. Dodalo je, da pritrjuje tudi razlogom tožnice, da morebitna neizročitev vozila ne gre v njen riziko, ker je najemnik tisti, ki izbere dobavitelja in predmet najema in se je zato v 3. točki pogodbe odpovedal izpodbijanju pogodbe zaradi tozadevne pomote. Pritožbeno sodišče je pritrdilo povzetim razlogom prvostopenjskega sodišča. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi in zanjo veljajo nekatera drugačna pravila kot za pritožbo, ki je redno pravno sredstvo proti nepravnomočni prvostopenjski sodbi. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti odločilnih dejanskih ugotovitev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala tudi pritožbeni preizkus. Iz revizijskih trditev druge toženke, povzetih v 3. točki te sodbe, jasno izhaja, da skuša doseči prav to, saj kljub dejanski ugotovitvi, da sta oba s tožencem lastnoročno podpisala pogodbo, skuša utemeljiti, zakaj naj nobeden od njiju ne bi bil sklenitelj pogodbe. Prav tako kljub dejanski ugotovitvi, da je prvi toženec osebni avtomobil pri dobavitelju prevzel, skuša prikazati in dokazati neprevzem avtomobila. To revizijsko prizadevanje zaradi omenjene prepovedi ne more biti uspešno.

8. Sporna pogodba je pogodba o finančnem leasingu, s katero leasingodajalec plača kupnino za izbrani predmet izbranemu dobavitelju, ki ju je določil leasingojemalec. Predmet leasinga prevzame v uporabo leasingojemalec, ostane pa v lasti leasingodajalca. Po poteku dogovorjenega obdobja in plačilu dogovorjenih obrokov – anuitet lahko predmet leasinga preide v last leasingojemalca. Gre za tako imenovano inominantno pogodbo civilnega in gospodarskega prava, glede katere so medsebojni odnosi med dajalcem in jemalcem leasinga v skladu z načelom dispozitivnosti podrobno urejeni predvsem s pogodbeni pravili.

9. V skladu s prvim odstavkom 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) je dolžnik dolžan svojo obveznost iz obveznostnega razmerja izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Prvi toženec svoje obveznosti plačevanja leasinga obrokov ni izpolnil, zato je kršil pogodbo in prišel v zamudo. Določbi 8. in 11. točke pogodbe o pravicah in dolžnostih strank v taki situaciji v postopku nista bili sporni. Ravnanje tožnice ob vložitvi tožbe je bilo skladno z navedeni pogodbenimi določbami. Obveznost druge toženke je kot solidarno poroštvo opredeljena v 15. točki pogodbe. Zanj je značilno, da lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega tožnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati, tako kot je uveljavljano tudi v obravnavani zadevi (tretji odstavek 1004. člena ZOR).

10. Edina revizijska trditev materialnopravne narave bi utegnila biti graja razlogov pritožbenega sodišča, da toženca ne bi bila razbremenjena pogodbenih obveznosti, četudi bi držale vse pritožbene trditve. Vendar razlogi pritožbenega sodišča niso povsem taki, kot skuša prikazati revizija. Govorijo o trditvah tožencev „glede navedenega“, to pa se nanaša na prejšnja stavka o (ne)plačilu pologa, kar res ni pomembno, in o (ne)izročitvi avtomobila. Gre za dodane razloge prvostopenjskega sodišča v zvezi z razumevanjem 3. točke pogodbe, čigav je riziko v primeru neizročitve avtomobila. Vendar so bili tudi v pritožbeni sodbi to le dodani razlogi, saj je pred tem pritožbeno sodišče izrecno potrdilo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je prvi toženec osebni avtomobil prevzel in nato (tudi zaradi nasprotnih listinskih dokazov) zavrnilo pritožbene trditve o neizročitvi avtomobila. Zato se revizijsko sodišče z vprašanjem pravilnega razumevanja navedene pogodbene določbe ni ukvarjalo.

11. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo druge toženke skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.