Jedro

Če delodajalec prepušča dogovor o času in trajanju izrabe letnega dopusta zaposlenim samim, ob izpolnjeni edini zahtevi po nemotenem poslovanju trgovine, zgolj nenatančno obvestilo o času trajanja dopusta, ne dokazuje obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici 29. 6. 1998 prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Ugodilo je tudi reintegracijskemu zahtevku in denarnim zahtevkom iz naslova neizplačanih plač in regresa za redni letni dopust. Tako je odločilo na podlagi ugotovitve, da tožnici ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti z dela, ker je bila po 29. 6. 1998 na letnem dopustu, odobrenem na način, kakršen je bil pri toženi stranki v navadi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo v delu, ki se nanaša na odločitev o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja in na regres za letni dopust za leto 1998. V tem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa jo je razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. Sprejelo je dejanske ugotovitve in dokazno oceno ter pravno presojo sodišča prve stopnje, da sta bila izpodbijana sklepa delodajalca nezakonita.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni razčistilo, ali je bil običajen način odobravanja dopustov uporabljen tudi v spornem primeru. Vztraja pri zatrjevanju, da je tožnici odobril le dva dni dopusta, za daljši dopust pa se nista dogovorila. V zvezi s tem naj bi sodišče pričo A. pomankljivo zaslišalo. Dogovor glede dopusta med delavkami bi lahko učinkoval le, če bi ga potrdil delodajalec. Zaradi ravnanja tožnice je prišlo do motenj v poslovanju, ki jih je bilo potrebno reševati z razporejenjem delovnega časa drugih delavk, nadurnim delom ter nujno zaposlitvijo nove delavke. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, je posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Katere druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile storjene, tožena stranka ne pove izrecno in določno. Tam, kjer je smiselno mogoče njene navedbe razumeti kot uveljavljanje tega revizijskega razloga, pa gre predvsem za posredno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Tožena stranka se ne strinja z dokazno oceno obeh sodišč in ponuja svoje razumevanje in razlago dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 220. člena ZPP-77). Katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov - vsakega posebej in vseh skupaj - in na podlagi uspeha celotnega dokazovanja (8. člen ZPP-77). Tožena stranka je imela možnost postavljati vprašanja priči A., če je menila, da ni povedala vsega, kar bi bilo pomembno. Pri razgovoru o spornem dopustu pa sta bila s tožnico sama in o vsebini razgovora ter običajnem postopku pri odobravanju dopustov sta bila oba zaslišana kot stranki, opravljeno pa je bilo tudi soočenje. Sodišču zato ni mogoče očitati nepravilnosti pri izvedbi dokaznega postopka oziroma bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem (prvi odstavek 354. člena ZPP-77).

Pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preverjalo sodišče druge stopnje. Predmet spora je bil sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi neupravičene odsotnosti z dela na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR). Bistvena dejstva, ki so pomembna za odločitev so, ali je bila tožnica odsotna z dela zaporedoma (najmanj) pet delovnih dni, ali se je vrnila na delo in predvsem, ali je bila odsotna neupravičeno. Dejstvo, da je bila po 29. 6. 1998 tožnica odsotna z dela, ni bilo sporno. Prav tako tudi ni bilo sporno dejstvo, da se tožnica do dokončnosti odločitve tožene stranke na delo ni vrnila. Edino sporno dejstvo, pomembno za odločitev je tako bilo, ali je bila njena odstonost upravičena ali ne. Točneje, ali je bila tožnica lahko utemeljeno prepričana, da ji je bil odobren redni letni dopust. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka o odobritvi dopusta ni izdajala nobenih pisnih sklepov in tudi ni zahtevala, da delavci vlagajo pisne zahtevke oziroma prošnje za odobritev dopusta. Običajen je bil torej ustni dogovor o izrabi rednega letnega dopusta. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev izhaja tudi, da je tožena stranka prepuščala zaposlenim samim, da se dogovorijo o času izrabe dopusta. Edina zahteva je bila nemoten potek dela - poslovanje trgovine - tudi v času dopustov, in delodajalca ni zanimalo, katera izmed delavk gre na dopust najprej in katera kasneje. Očitno je bilo tudi v obravnavanem primeru tako: delavke so se dogovorile, kako bodo odšle na dopust in tožnica je delodajalca obvestila, da gre na podlagi takega dogovora najprej na dopust ona in kdaj gre na dopust. Dejstvo, da ni povedala tudi za koliko časa oziroma do kdaj bo na dopustu, je res pripisati tudi neskrbnosti tožnice same. Vendar glede na način dogovarjanja o dopustu in edine zahteve delodajalca po zagotavljanju nemotenega poslovanja trgovine, to do tedaj tudi ni bilo bistveno.

Glede na določbo 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji _ Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92 - Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b) drugega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Konvencije). Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje izpodbija v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja. V obravnavnavem primeru ugotovitev sodišča, da tožnica v spornem času ni neupravičeno izostala z dela pomeni, da ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Navedbe v reviziji, da je zaradi odsotnosti tožnice prišlo do motenj v poslovanju, ki jih je bilo treba reševati z razporejanjem delovnega časa drugih delavk in njihovim nadurnim delom, so nova dejstva, ki jih v reviziji ni dopustno uveljavljati (387. člen ZPP-77). Iz izvedenih dokazov pa kaj takega tudi ne izhaja. Priča N. A., sodelavka tožnice, je izpovedala, da sta v času odsotnosti tožnice s tretjo delavko delali enako kot v drugih primerih odsotnosti v času dopustov: ena dopoldne in ena popoldne, vsaka v svoji izmeni. Ni pa z ničemer potrdila trditev tožene stranke, da bi zaradi tega prihajalo do kakršnihkoli motenj v poslovanju trgovine, potrebe po več ali nadurnem delu. Tudi zaposlitve E. R. priča ni povezovala s potrebami zaradi letnega dopusta tožnice.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi materilno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).